AirBeletrina - Dragi Bruselj
Dom in svet 29. 3. 2018

Dragi Bruselj

Rene Magritte: Golconda, 1935

 

Dragi Bruselj,

nedelja zvečer je in končno sem zbrala pogum, da ti napišem nekaj vrstic. Morda ravno zato, ker je nedelja: odkar živim sama, daleč stran od družine in večine prijateljev, me ob nedeljah velikokrat zagrabi domotožje. Tvoji deževni, sivi dnevi so kot nalašč za melanholijo. Ah, ti sploh ne veš, kolikokrat se skrijem pred tabo, si natočim kozarec vina, zavrtim glasbo, ki me spominja na dom, in se utapljam v morju spominov. Podoživljam prebujanje ljubljanske pomladi, ko se s prijatelji dobimo na kavi, ki se prelevi v kosilo in celodnevno potepanje po mestu; poletne popoldneve na Prulendu, kjer se zbere toliko duhovitih ljudi, da s svojimi anekdotami in šalami popolnoma zasenčijo Oliverja Mandića, ki boža iz zvočnikov; sončne vzhode na Ljubljanskem gradu, vonj prvega jutranjega espressa v Čoklu in kasneje sončni zahod, kino pod zvezdami, sprehod do Vodnikovega hrama in gin tonic v Daktariju.

Med nama ni tiste prave kemije. Čeprav se oba trudiva, res se. In vsakič, ko tvoje pršenje odnese moj optimizem in močan veter odpiha upanje, da nama bo kdaj uspelo, se zgodi nekaj, kar me prepriča, da nama vendarle ne gre tako slabo. Sončna sobota, ko se s prijatelji dobimo v znamenitem Café Belga na trgu Flagey, enem tvojih poklonov art decoju, nastavljamo se soncu, srkamo pivo blanche in se prepričujemo, kako krasno bi bilo življenje tu, če bi imeli boljše vreme. Ali ko se po dolgem delavniku odpravimo na tržnico v meni enem najljubših predelov mesta, Saint Gillesu, naročimo kozarec vina in se v nespretni francoščini z lokalci pogovarjamo o tem, kako živimo v dveh popolnoma različnih dimenzijah: mi, ki smo tu zaradi služb v institucijah Evropske unije, in oni, rojeni ali posvojeni Bruseljčani. In beseda spet nanese na vreme. 

Morda je v tem srž najine težave – preveč se pogovarjava o vremenu.

Morda pa nisem uspela spoznati tvoje nagajive plati. Stalno imam občutek, da sem preveč temperamentna za tvoj dokaj miren značaj. Res je sicer, da večino časa preživim v ogromni stavbi, eni od institucij Evropske unije, in v neinspirativnih, birokratskih krogih. Kot ogromno Evropejcev, ki so se sem preselili zaradi kakovostnih in dobro plačanih služb. Prijatelj je nekoč dejal, da ga večina teh ljudi spominja na ‘sošolce iz osnovne šole, ki se jih ne spomniš’. Pogosto se sprašujem, kako ti ljudje s tako malo navdiha iščejo rešitve za tako zapletene težave, s katerimi se sooča Evropska unija. Vendar, resnici na ljubo, verjamem, da so koščke svojega značaja pustili tam, od koder prihajajo: na obalah Kalabrije, v slavonski ravnici ali v avstrijskih Alpah.

Tu pri vas ni tako močne identitete, razpeta je med Valonijo in Flandrijo, med francoščino, flamščino in nemščino. Med kraljevino, šest različnih vlad in deset provinc. Med brutalno kolonialno preteklostjo in sedanjostjo prestolnice Evropske unije in sedeža NATO-a. Med ocvrtim krompirčkom, vaflji, pivom in čokolado. Tvoj čar, dragi Bruselj, je ravno v tem, da vsak lahko živi svojo zgodbo, svojo identiteto. Afriško, gejevsko, feministično, arabsko, karieristično, evropejsko, poljsko, portugalsko, hipstersko.

Kot že dobro veš, mene rešujejo južnjaki, Italijani, Portugalci, Balkanci in afriški in arabski priseljenci. Ko se sprehodim po afriškem delu mesta, bruseljskem Matongéju, ki bolj kot predel evropske prestolnica spominja na predel Kinshase, začutim življenje. Tam vse žvrgoli, moški se zbirajo v frizerskih salonih in gledajo nogomet, ženske se lepotičijo v lepotnih salonih, otroci tečejo za žogo z nasmeškom na obrazu. Tam je več barv, pogledov, govorice telesa, utripa in barv kot kjerkoli drugje. Njihova razigranost mi je bolj blizu, govorimo podobno francoščino, priseljensko, z močnim naglasom. A zbližujejo nas tudi sanje in nenehno upanje, da bodo bruseljske ulice enkrat tudi naš dom. 

Dragi Bruselj,

skupaj sva preživela že štiri zime. Enkrat sem te že zapustila, a si me kot izkušeni ljubimec prepričal, naj se vrnem v tvoj objem. Na trenutke se mi zdiš strašno dolgočasen. Včasih se jezim nate, ker imam občutek, da ob tebi nisem najboljša različica sebe. Da sta mi tvoja ravnica in sivina posrkali igrivost v očeh in ogenj v krvnih žilah.

A potem se, ponavadi konec maja in začetek junija, ko tvoja svetloba do skoraj polnoči obeta, da dneva ne bo nikoli konec, preleviš v šarmantnega gospodiča. Popelješ me po svojih skritih kotih, ustaviva se pri Feritu v L’inattendu, spijeva šljivovico in pojeva ćevape in jaz se sprašujem, kako sem sploh lahko kadarkoli pomislila, da bi te zapustila.

Morda te najbolje opisuje ime tega tipičnega belgijskega bistroja, čigar lastnik je prijazni Ferit, ki prihaja s Kosova: L’inattendu, Nepričakovano. Tako kot se, med klepetom z bruseljskimi odvetniki in jugoslovansko diasporo, nepričakovano začne vrteti znana pesem Oliverja Mandića ‘Nije za nju.’

Takrat te imam najraje.

Z ljubeznijo,

tvoja

Milica