Arhitektka Nina Granda odpira vrata zanimivih hiš, nas vodi skozi umetnost bivanja in lepoto notranjega dizajna. Tokrat se je posvetila arhitekturi prizidkov – obiskala je hišo arhitekta Roka Omana in oblikovalke Urše Draž v Trnovem v Ljubljani.
Arhitekt Emil Navinšek je leta 1969 v samozaložbi izdal knjigo velikopoteznega naslova: The Revolutionary New Corridor-Free Systems in Architecture (Revolucionarni brezkoridorni sistemi v arhitekturi). V njej je opisal svojo metodo prostorske znanosti, dognanja in načela gradnje brez hodnikov. Prvič je ta načela udejanjil pri Gimnaziji Bežigrad (1936). To je bil prototip; realiziral je 39 revolucionarnih brezkoridornih šolskih stavb. Ob sodobnih oblikah učenja spoznavamo, kako aktualne so njegove ideje še danes.
Dve leti pred Gimnazijo Bežigrad je Navinšek blizu svoje hiše na Devinski v Ljubljani za svoji teti zasnoval malo vilo z vrtom (1934), v tlorisu ne dosti večjo od 40 kvadratnih metrov.
Arhitekt Rok Oman, ki s Špelo Videčnik vodi mednarodno uveljavljen arhitekturni biro OFIS, je z občutljivim arhitekturnim posegom vilo preuredil v bivališče za svojo družino.
»Obstoječa dediščina mi je predstavljala izhodišče, kako se lotiti arhitekture. Delo arhitekta Navinška mi je omogočalo, da sem se ob zasnovi hiše naslonil na obstoječo gradnjo in na tej osnovi razvil lastno arhitekturo.«
Prizidek – presežek
Nastala je zanimiva in igriva kompozicija štirih enakovrednih volumnov – kubusov. Navinškova hiša, prvi kubus, stoji ob ulici, dozidani pa so ji trije leseni volumni, pravokotno postavljeni drug na drugega.
Prizidek je sicer problematična značilnost slovenske grajene krajine, ki namesto temeljitih rešitev prepogosto išče parcialne. Toda v tem primeru je obstoječa dediščina izhodišče za avtorski poseg, ki ustvarja novo celostno arhitekturo.
Hiša v gozdu
Navinškova hiša je bila zgrajena na uličnem robu zemljišča. Dozidava pa je umeščena na vrt, kjer je arhitekt gosto zasadil borovce. »Gozd predstavlja prehodno, vmesno območje med mestom in zasebnostjo hiše,« pojasni Rok. Skozi velike steklene površine se razprostira pogled med borovce. »Všeč mi je intima, ki jo omogočajo gosto zasajena drevesa, in vzdušje gozda. Pa še na vrtu nimamo veliko dela.«
Okoliške hiše so praviloma ometane in imajo zaključke v temno barvanem lesu. Od tod tudi odločitev, da bo fasada novega dela črno barvan les. S tem je nastal kontrast med starim in novim, hiša pa je vpeta v lokalno okolje.
Ko vstopiš vanjo, imaš občutek, da vstopaš na vrt. Interier je svetel in odprt, a intimen. Določa ga nepretenciozna ležernost – in geometrijska eksaktnost, značilna za arhitektov pristop.
Staro – novo
Vstop je neposreden, v srce hiše. Obod Navinškove hiše je ohranjen; restavrirana so tudi originalna okna. Vsebina pa je izdolbena – vanjo je umeščen nov arhitekturni poseg.
Pozorno si oglejmo stike med posameznimi kubusi. Pri njihovem zlaganju so arhitekti ustvarili čiste stike. Prerez objekta razkrije premišljeno konstrukcijsko zasnovo, ki omogoča čiste spoje in ustvarja izjemne situacije v interierju. Previsni deli imajo zamaknjeno medetažno ploščo, kar ustvari majhno višinsko razliko – podest v interierju. Arhitekti se s tem navezujejo na idejo večvišinskega raumplana, ki jo je razvijal Adolf Loos.
Stopnišče
»Poglej, kako so zasnovane stopnice, in videl boš, kako dober je arhitekt,« je nekoč rekel Janez Suhadolc. Leseno stopnišče je umeščeno na stik stare in nove hiše, kjer kot monumentalna prostorska skulptura povezuje etaže. Monolitna betonska konstrukcijska stena sega vse od tal do vrha prizidane arhitekture.
V pritličju je velik, odprt bivalni del. Kuhinja je diskretno umaknjena, v središču je stopnišče, okrog katerega se vse vrti. Steklene površine dajejo vtis, da je gozd v okolici del interierja.
V srednji etaži so otroške sobe in apartma za goste. Na tem mestu se srečata zunanji fasadi novega in starega dela, in sicer v notranjosti hiše. Lesena fasada preide v notranjost ter se prek vrat otroških sob in prek zasteklitev vrne na zunanjo stran. To je prostor, ki je nastal »po naključju«. Arhitekt pravi, da je zanimivo, kako so ga stanovalci vzljubili, veliko ga uporabljajo. Intimnost se stopnjuje v tretji etaži, kjer je glavna spalnica. Razkošen prostor s pogledom na ljubljanske strehe, na eni strani Grad in Šance, na drugi Rožnik, zaključuje sprehod po hiši.
Življenje stvari
»Moj način je, da zdizajniram vse do zadnjega kosa opreme. Malo tudi zato, ker se mi ne ljubi posebej izbirati kosov.« Pa mu je kak kos opreme še posebej drag, me zanima. »Izpostavil bi kos lesa iz Bohinjskega jezera. Menda je Le Corbusier nekoč rekel, da ima zanj kos neobdelanega lesa večjo vrednost kot izdelan obrtniški izdelek. Ko sem našel grobo leseno desko v Bohinjskem jezeru, sem pomislil na te besede. Nekaj kosov sem prinesel iz čudovite starinarnice v Radovljici, ki je zdaj ni več. Tudi tole sliko in kip.«
Posebej zanimive so žoge, oblečene v mrežaste strukture, ustvarila jih je Urša Draž, Rokova partnerka.
Ljubljana
»Do mesta imam oseben odnos. Ne vem, ali obstaja mesto, ki ponuja toliko udobja. Všeč so mi letni časi v mestu, povsod grem brez avtomobila. Po drugi strani majhnost in samozadostnost lahko vplivata na to, da stagniraš,« ugotavlja Rok. S Špelo Videčnik, soustanoviteljico biroja Ofis, večkrat poučuje na univerzah po vsem svetu, od Amerike do Kitajske, tako da ohranjata kondicijo in široka obzorja.
Navdih
»Moj oče in stric sta delala na Luzu. Velikokrat sem šel z njima v službo, sploh ob sobotah, ko so delali kak natečaj, in kreativno vzdušje me je očaralo. Povsem nekaj drugega od tistega, kar sem videl v službi pri mami, na Avtocommerceu na Trdinovi – tam so se vsi ‘štempljali’ za vsak izhod. V biroju pri očetu pa je bilo sproščeno in izredno ustvarjalno. Črke na »letrasetih«, »rotringi«, makete … pa globoka kreativnost. Mogoče je bil to vzrok, da sem se odločil za sprejemni izpit na arhitekturi,« razlaga Rok.
»Potem pa me je že v prvem letniku začela arhitektura zanimati, kakor da bi šele takrat zares zaživel. Šola mi je bila všeč, ker si bil odvisen od sebe. Takrat še ni bilo študijskih izmenjav, moral si vložiti ogromno truda, da si si lahko privoščil obisk tujine. Študiral sem tuje publikacije, ki jih je bilo težko dobiti. Je pa vse zahtevalo posebno motivacijo, kar je bilo zame zelo vzpodbudno.«
Od koga se je največ naučil o arhitekturi, me zanima.
»Navinšek me je naučil oblikovanja odprtega prostora brez hodnikov.« In posebne občutljive drznosti, pomislim ob vzdušju prostora.
»Izpostavil bi delavnico, ki smo jo skupaj z mentorjema Michelangelom Pistolettom in grškim arhitektom Papuliasom imeli na Dunaju. Pistoletto je imel retrospektivo v MAK-u, zaznamovano z arte povera. Razstavljal je svojo obleko, ne umetnosti, in stalno prestopal meje med institucionalno visoko umetnostjo in umazanim, banalnim vsakdanom. To me je navdušilo.«
»Izreden vtis je name v devetdesetih naredila Koolhaasova Villa dall’Ava, in sicer zaradi sodelovanja z naročnikoma, gospo in gospodom Boude. Kako sta naročnika stoodstotno stala za arhitektom, bila njegova producenta in največja podpornika – to kot arhitekt izjemno redko doživiš, ampak lahko pripelje do izjemnega rezultata.«
»Pa ekskurzije z Vojtehom Ravnikarjem na Portugalsko, kjer sem doživel kulturni šok,« se spominja.
»Ko sem kasneje s Špelo študiral v Londonu, pa sem črpal od povsod drugod, samo iz arhitekture ne. Iz vsrkavanja mesta, koncertov Philipa Glassa, baleta Pine Bausch. Še vedno se učim in črpam vtise. Najraje imam, če me kaj preseneti. Arhitektura ni nekaj končnega, pri arhitekturi se ves čas učiš.«
___________________________________________________________________________________
Napisala: Nina Granda, revija Outsider
Fotografiral: Simon Chang, revija Outsider
Ime projekta: 3SHOEBOX HOUSE, LJUBLJANA
Avtor projekta: OFIS
Investitor: Zasebni
Fotograf: Tomaž Gregorič
Lokacija: Ljubljana
Leto načrtovanja: 2014
Leto izvedbe: 2017
Površina: 228,00 m2
