Hlapcologija

Ali so Slovenci res »hlapci«? Perspektiva tujca

Leta 1907 so Slovenci lahko v okviru Avstro-Ogrske prvič volili. Cankarjeva najljubša stranka, Jugoslovanska socialdemokratska stranka, je parlamentarne volitve izgubila. Na njih so zmagali »klerikalci«, Slovenska ljudska stranka. To je bila najmočnejša politična stranka od časa teh volitev do prve svetovne vojne, njihov glavni cilj pa je bil prizadevanje za večjo avtonomijo Slovenije v okviru habsburške monarhije. Cankar ni bil navdušen, menil je, da je volilni sistem »rigiden«, tako da manjše stranke, kot je njegova, niso mogle zmagati. Menil je, da so bile volitve samo farsa in da so zmagovita stranka in njeni volivci izkoristili svojo zmago. Ni mu bila všeč konservativna narava zmagovalcev, ki je pritiskala na učitelje, naj opustijo liberalno svobodomiselnost, ki je veljala za »neprimerno«. Na temo takratne slovenske politične situacije je napisal igro v petih dejanjih, satiro z naslovom Hlapci. Zgodba se začne tik po volitvah leta 1907. Glavni lik Jerman je učitelj, ki se ne želi prilagoditi novemu redu. Igra je bila dokončana in objavljena leta 1910, vendar je bila zaradi hude cenzure izvedena šele leta 1919 – leto dni po Cankarjevi smrti. Predstava je bila videti polna revolucionarnih idej, zato jo oblast ni marala, negativno pa so jo ocenili tudi slovenski liberalci. Od takrat je bila igra izvedena že več kot dvajsetkrat in je pomemben del kanona slovenske književnosti.

Zame kot tujca je zanimivo to, da sem velikokrat slišal stavek ali idejo, da so Slovenci »hlapci«, podložniki ali služabniki tujega vladarja. Nisem poznal izvora ideje. Po krajšem raziskovanju sem izvedel za Cankarjevo igro, vendar sem ugotovil, da ta igra dramatizira zgodovinski politični trenutek in ni, kot sem prej intuitivno razumel, izjava, da »imajo vsi Slovenci hlapčevsko miselnost«. S perspektive tujca se zdi, da so Slovenci vzeli jedro Cankarjeve igre in iz nje izvlekli sodbo o tem, kako Slovenci na splošno razmišljajo in se obnašajo.

V idejo, da so Slovenci »hlapci«, sem dvomil. To se je še posebej pokazalo v protestih proti sedanji vladi. Tudi Američani sovražimo, če nam kdo govori, kaj moramo početi. To je del človeške narave – nihče ne mara, da mu ukazujejo. Ljudje s hlapčevsko miselnostjo bi sprejeli, kar jim ukažejo tisti, ki so na položaju moči, morda s tihim godrnjanjem, a bi vseeno to storili. Tega pri Slovencih na splošno ne vidim. Tu in tam opazim elemente podredljivosti, vendar večinoma v obliki pasivnosti, ki se rodi iz ideje, da se, ne glede na to, kako se obnašajo, za ljudi nič ne bo spremenilo. To se na primer vidi v slovenski volilni udeležbi, ki je za mlado demokracijo izjemno nizka. To vidim pri obiskih zdravnikov – reakcija ljudi je pogosto: »Kaj bo zdravnik naredil, da bi mi pomagal? Rekel mi bo, naj se sprehodim po gozdu.« Gre za pomanjkanje prepričanja, da bo proaktivnost povzročila pomembne spremembe na bolje, bodisi kolektivno bodisi individualno. Ampak to ni mentaliteta hlapca. Gre za cinizem.

Podložnik bi prepoznal, da ne more storiti nič drugega, kot mu dovoli njegov fevdni gospodar. Da nima moči za spremembe, zato je vsak odpor jalov. Slovencev niti v zgodovinskem kontekstu ne vidim tako. Slovenija je do leta 1991 obstajala v okviru večje države ali imperija. Razen nekaterih kmečkih uporov v srednjem veku so Slovenci pač ugotovili, da ni mogoče rušiti habsburškega cesarstva in so namesto tega naredili najboljše, kar so v dani situaciji lahko, in to na način, ki je imel zelo malo negativnih posledic. Zato je vedno bolj rastla podoba Slovencev kot pridnih in ubogljivih. Toda Slovenci so bili bolj pragmatični kot servilni. Morda so habsburški vladarji na Dunaju Slovence videli kot idealen element cesarstva, saj so k njemu pomembno prispevali in niso delali težav. Počasi je Slovencem uspelo z lepim vedenjem, namesto z neumno vojaško domišljijo dobiti več avtonomije in najbolj sprejemljiv politični sistem, kar so ga lahko. Ta pristop se mi zdi bolj praktičen, moder in inteligenten kot servilen.

Toda kaj pa jaz vem o tej zadevi? Sem tujec, ki je sicer globoko vpet v slovensko družbo, nisem pa odraščal z idejo hlapcev v zraku. Zato sem o zadevi vprašal nekaj ljudi, ki so znani premišljevalci slovenskega narodnega značaja in obnašanja.

Gorazd V. Mrevlje je verjetno najbolj znan psihiater v državi. Povedal je tole: »Slovenci nikoli nismo bili hlapci, sicer ta jezik in kultura ne bi preživela. Slovenci smo kombinacija zavrte agresivnosti in spoštovanje vredne trme s pridihom “freigeista”. Težko se konstruktivno in zdravo postavimo zase, raje počakamo, ko pa nam omejijo svobodo in individualnost, se zbudimo. Posledično začnemo smiselno delovati, stopimo skupaj, in to nas opredeljuje v odnosu do drugih nacij.«

To je pomembno stališče, ki podpira mojo raziskavo in moj pogled tujca na tematiko.

Veliki literarni opazovalec slovenstva Miha Mazzini mi je povedal: »Ta Cankarjev koncept sem uporabil že nekajkrat, pri čemer sem vedno poudarjal, da je kontekst njegovega govora zelo agresiven, sploh ne podrejen ali resigniran. In navadno se uporablja v posmehljivih pogovorih, v katerih govornik govori o vseh drugih, razen o sebi. To kaže na to, da je izraz spremenjen v orožje. “Vi ste hlapci vsi, razen mene.”«

Antropologinja in doktorica antičnih študij Svetlana Slapšak je odgovorila: »Biti “hlapec” je mogoče razumeti kot dvojno strategijo. Po eni strani odraža depresijo ozračja, družbene razmere in kulturno represijo. Po drugi strani gre za spretno igro modrosti koloniziranih. Strategija je dobro znana po vsem svetu, od Tilla Eulenspiegela do Hodže Nasradina (“prevaranta”). Pri figuri “hlapca” vidim predvsem inteligenco in iznajdljivost in manj tragični aspekt, nikakor pa ne smemo spregledati moči družbenega upora, ki prihaja iz tako imenovanih “hlapcev”.«

Morda je najbolj očitno, da gre za vročo temo, iz odgovorov, ki sem jih dobil na vprašanje na Facebooku. Takoj je bilo nekaj ducatov odzivov in vsi so bili premišljeni. Nekaj jih bom navedel, da bo jasno, kaj o tem mislijo Slovenci.

Simon Prosen mi je razložil družbeno-kulturni kontekst, v katerem je pisal Cankar, kar meče drugačno luč na njegovo uporabo izraza hlapec: »Ja, čas bi bil, da spoznamo, kdo je bil Ivan Cankar. Ivan Cankar je bil izjemen mislec, domoljub, karizmatičen govornik in politični aktivist. Avstro-Ogrska je počasi razpadala, med Slovenci pa je vse bolj prihajalo v ospredje narodno vprašanje in zavest o nujnosti vzpostavitve nove države. Nekaj časa se je zavzemal za združitev Slovencev, Hrvatov in Srbov v eno državo, ker bi tako Slovenci lažje prišli do samostojnosti. Podpiral je politično zvezo, brez kulturnega ali jezikovnega mešanja, torej brez slovanstva. Kmalu je ugotovil, da tako povezovanje (Jugoslavija) Slovencem ne bo pomagalo in jih ne bo osvobodilo. Zato je odkrito nasprotoval zagovornikom ilirizma in jugoslovanstva. Še posebej pa ga je zabolelo, ko je videl, koliko izdajalcev premoremo. In te izdajalce je poimenoval HLAPCI, ker so delali za tujega gospodarja. Kako je videl hlapce, je jasno iz njegovih zapiskov: “Imenuj se dandanes v Ljubljani Slovenca, pa boš tepen, ne od nemških, temveč od ilirskih šovinistov.” Ilircem je Cankar očital, “da so pozabili nase, na svoje ime, na svojo domovino in na slovensko kulturo”. Na žalost so ga na koncu hlapci tudi ubili.«

Sociolog Luka Zibelnik je na moje vprašanje odgovoril takole: »Cankarjev Jerman z gnevom zmerja sovaščane s hlapci, ki jim pogovorno manjka “jajc”, da bi na glas zagovarjali njim ljubšo idejo/ideologijo. Zdi pa se mi, da je koncept hlapca, kot ga razume sodobni državljan Slovenije, poenostavljen in da se nikakor ne zaveda te poenostavitve. Bentenje čez hlapce je v tem času predvsem izgovor. Tako, kot je izgovor, da je Slovenija majhna ali pa da nas mešajo s Slovaško. Nekaj v smislu – itak ne gre drugače. Resignacija pa se dogaja v lastnih glavah, ko izgovarjamo te klišejske besedne zveze.«

Torej, medtem ko Mazzini idejo hlapcev opisuje kot orožje, jo Zibelnik vidi kot ščit, za katerega se lahko skriješ.

Seveda pa to ni pojav, ki je značilen samo za Slovence. Carlos Pascual, priseljenec iz Mehike, ki živi tukaj približno desetletje, mi je povedal: »Lahko navedem primerjavo z Mehičani. Ti so bili dolgo pod škornjem drugih. Ko so ljudje tako dolgo pod nadzorom nekoga, ki ima drugo etnično identiteto, ponavadi začnejo skrivati, kaj mislijo. To je prvo orodje, ki ga uporabijo za preživetje. Za večino kmetov v Mehiki, ki so prišli izpod oblasti Aztekov pod oblast Špancev – oboji so jih izkoriščali -, se njihov svet s spremembo moči ni spremenil. Spremenilo se je le to, kdo jih je izkoriščal. Preživeli so tako, da niso zbujali pozornosti. Opazili so namreč, da so vsakomur, ki je dvignil glavo, to odsekali, zato je bila najboljša taktika držanje glave navzdol.«

Jošt Plevel je zapisal tole: »Po prvi svetovni vojni je Cankar v enem od zadnjih predavanj dejal, da se je morda motil ali da smo se morda vsi zmotili in da Slovenci nismo več hlapci. Menim, da  si je premislil, ker je videl, kako so se Slovenci borili v vojni, in ugotovil, da morda nismo tako slabi. Kar zadeva današnji čas, se je predkoronavirusna Slovenija sicer zdela nekoliko “hlapčevska”, toda v zadnjem letu je po mojem mnenju bolj primeren opis, da smo “butalci”. Toda ta opis verjetno ustreza tudi drugim narodom.«

To po mojem drži. Želja, da nam ne bi ukazovali, da demonstrativno ne bi gledali na nas kot na hlapce, lahko ljudi pripelje do neumnosti, ki škodujejo vsem. Primer tega so vsi, ki ne nosijo mask, in pa vsi nori teoretiki zarot, ki z dejstvi podprti znanosti nasprotujejo brez kakršnegakoli razumnega argumenta.

Psihologinja Sanja Rozman je odgovorila: »Po mojih izkušnjah ima mentaliteta hlapca veliko skupnega z alkoholizmom, ki je zelo razširjena odvisnost. Otroci alkoholikov trpijo za kronično travmo, kar ima za posledico nizko samozavest in stalen občutek sramu. Vsa slovenska klasična literatura govori o očetu alkoholiku in trpeči materi (Cankar, Prežih …). Obstaja veliko literature o odraslih otrocih alkoholikov.«

Dimitrij Šega podaja ugotovitev, da poskušamo posploševati na podlagi teorije, v praksi pa morda nikoli ne bomo srečali Slovenca, ki ustreza opisu hlapca. »Pomembno je vedeti, kako živi ta ideja v literaturi, to nam pomaga tudi v političnem smislu. Morda boste srečali 200 naključnih Slovencev, od katerih nobeden ne bo imel potez hlapca, literarni kanon pa bo to domnevno lastnost Slovencev še vedno s pridom izkoriščal.«

Med mojimi znanci je komajda kdo, ki bi ustrezal opisu hlapca. Morda gre za idejo, ki nima današnjega datuma? Ali pa se družim z napačnimi ljudmi? Toda potem je Carlos Pascual omenil nekaj, zaradi česar sem popolnoma spremenil svoje stališče.

Znak hlapčevske mentalitete vidi v glasnosti Slovencev, ko govorijo o lastni samostojnosti. »Ljudje, ki so bili dolgo pod oblastjo drugega naroda, si v trenutku, ko se počutijo lastni gospodarji, oblečejo v ponos, ki ni trdno strukturiran. Ta jim ne omogoča samoumevne prepričanosti o lastnem položaju v svetu. Narodom, ki so že generacije sami sebi vladarji, ni treba kričati, da so neodvisni. Preprosto so. Ni jim tudi treba kričati, da ne upoštevajo pravil. Samo nekdo, ki je negotov, mora kričati o tem. To, kar vidim v Sloveniji, je na hitro vzpostavljena neodvisnost, ki pa nima trdnih temeljev v prepričanosti ljudi o tem.«

Strinjam se z njegovim stališčem, ki je premaknilo tudi moje začetno videnje zadeve. Pretirano poudarjanje neodvisnosti je značilno za ljudi, ki niso prepričani v svojo neodvisnost. Osvobojeni hlapci so morda najglasnejši od vseh, saj poskušajo s tem nadoknaditi izgubljeni čas in sami sebe prepričati, da jim ni več treba upoštevati ukazov drugih.

Zanima me vaše mnenje o tematiki, zato ga prosim zapišite v komentarje. Običajno imam že izdelano mnenje, ko pišem članke. V tem primeru pa me bolj zanima, kaj mislijo drugi, raje sem postavil provokativno vprašanje in nisem ponudil dokončnega odgovora nanj.