Leta 2017 sem prvič videla anatomsko točno risbo klitorisa. (Točna anatomija organa je bila odkrita šele leta 1998.) Istega leta mi je ginekologinja, na katero sem se obrnila, ker sem doživljala vmesne krvavitve, ki so trajale od desetega dneva pred menstruacijo do začetka menstruacije, tako da sem včasih krvavela po 17 dni na mesec, rekla, da »smo ene pač take«. V istem letu mi je ginekolog na nekem forumu, ki sem mu opisala ciklične, specifične, zelo hude bolečine v jajčniku napisal, da »ženske ne vemo, kaj točno nas boli«, pri čemer je namigoval, da ne poznam(o) razlike med bolečinami v črevesju in rodilih. Ko sem vprašala, ali on tudi ne loči med bolečino v želodcu in bolečino v trebuhu, mi ni odgovoril. Tekom odraščanja pa tudi na svoji poklicni poti sem pogosto slišala, da sem za žensko preveč ambiciozna in preveč agresivna. Tudi psihiater mi je nekoč naravnost rekel, da bi morala bolj obuditi svojo »žensko plat«. Moja družbena kritičnost je bila med letoma 2013 in 2018 večkrat označena za »histerijo«. Leta 2010 mi je med poletnim delom – umivala sem avtomobilska okna na bencinski črpalki – kupec v šestdesetih letih rekel, da bi mi rad umil muco. Ob tem me je bilo zelo sram, čeprav sem ga suvereno odpravila.
To bi lahko bil moj prispevek k poglavju V Evini koži ali v iskanju maminega vrta, v katerem je avtorica stripa Prepovedani sad Liv Strömquist zbrala izkustva sodobnih žensk in njihov odnos do lastnih spolnih organov; pogosti so občutki bolečine ob (domnevni) ne-normativnosti (navadno so ženske prepričane, da so deli njihovega zunanjega spolovila – zlasti male sramne ustnice – preveliki), gnus in sram. Poglavje v knjigi pride na vrsto po poglavjih Moški, ki so se preveč zanimali za tisto, čemur pravimo ženski spolni organ, Na glavo obrnjena petelinja roža in Aahhaa, ki skozi duhovito risbo in informativno besedilo, ki iz obsežne literature izluščijo bistvene podatke o razumevanju in družbenem pogledu na ženska spolovila ter posledičnega odnosa do ženske v družbi.
Prvo poglavje nekoliko naključno izbere sedem moških – pripovedovalka sarkastično pripomni, da je to »popoln seznam« – tistih, ki so se »preveč zanimali za ženski spolni organ«, a kakor seznam kajpak ni končen in bi ga bilo mogoče dopolniti s poljubnim številom moških ali pa ga sestaviti iz povsem drugih oseb, je poglavje odlično organizirano in zariše številne ključne problemske točke: nadzor ženske seksualnosti, mutilacija ženskih spolnih organov skozi zgodovino medicine (prim.: odstranjevanje klitorisa kot način zdravljenja »histerije«, depresije, vnetja hrbtenjače, glavobolov …), družbena prezentacija ženske kot skušnjavke, binarnost spolov, povezava spola in (znanstvenega) rasizma (Cuvier napravi povezavo med velikimi sramnimi ustnicami in rasno manjvrednostjo; velike notranje sramne ustnice je denimo razumel kot znak »živalske spolnosti«) ter (ne)normativnost družbenega spola (poglavje navaja primer odprtja grobnice kraljice Kristine iz leta 1965 (!), do katerega je prišlo, ker je skupina moških presodila, da je iz virov razbrati, da je imela kraljica »določene netipično ženske fizične in psihične značilnosti« ter postavila sum interspolnosti, zaradi česar so želeli preveriti, ali njen skelet izkazuje kakšne »moške posebnosti«. Poglavje jasno pokaže, da v družbi obstaja prepletenost med biološkim spolom in družbenim spolom oziroma se biološkemu spolu pripisuje zgrešene, neutemeljene interpretacije in nanj veže osebnostne lastnosti.
Eno od bolj deplasiranih tovrstnih interpretacij je v drugem poglavju Petelinja roža, ki se ukvarja z družbenim izbrisom vulve, ki ga je med drugim podal tudi Sartre. Ta piše, da je žensko spolovilo »kot vse druge luknje« prošnja za obstoj, ženska pa po Sartru svoj položaj dojema kot prošnjo ravno zato, ker je »votla«; ženska nima spolovila (za potrebe te interpretacije je vulva – žensko zunanje spolovilo s klitorisom, velikimi in malimi sramnimi ustnicami – preprosto izbrisana) in potrebuje moškega, da jo »napolni«; ženska je nesamozavestna, ker nima spolovila, in mora prositi penis, da zapolni njen manko. Podobno prezentacijo najdemo tudi še v otroški knjižici Knjiga o ljubezni (2009) opis: »Moški ima lulčka, ki štrli ven. Ženska ima grmiček in luknjico, ki vodi navznoter. Lulček se dobro prilega luknjici v grmičku. Vulva ni narisana, zreducirana je na »grmiček« (sramne dlake), pod katerimi se glede na slike ne skriva prav nič. Na tem mestu je morda primerno – čeprav običajno velja ravno obratno – obregniti se ob kolegovo kritiko: Iztok Sitar (in to je splošnejši simptom, zato to tudi omenjam) namreč v svoji kritiki Prepovedanega sadu večkrat zapiše, da se knjiga ukvarja z ženskim spolnim organom, »vagino«, in ko omeni zunanje spolovilo (torej vulvo), ne omeni klitorisa – navede le male in velike sramne ustnice! Izbris vulve je očitno tolikšen, da niti v kritiki dela ne prodre zares v zavest. Avtorica takšno izbrisovanje vulve iz družbene zavesti sopostavi z odnosom, ki so ga do vulv gojile starodavne civilizacije ter izpostavi prakso »kazanja vulve«, rituala, ki je dajal moč, veljal pa je tudi za smešnega; nekateri izmed kipov prikazujejo tudi ženske med menstruacijo.
Avtorica opozarja, da imamo v zgodovini družbene percepcije ženske pomembno ločnico, ki se pojavi ob razsvetljenstvu; pred tem je ženska veljala za različico moškega (npr. ženski spolni organi so bili navznoter obrnjen penis), iz česar pa je izhajalo tudi, da npr. nista obstajali dve spolnosti – moška in ženska –, temveč ena sama, in tudi ženska je bila zmožna doživljanja orgazma (ta je bil zmotno pripoznan celo kot nujen za spočetje). Ženska je bila pred razsvetljenstvom razumljena kot zelo seksualno, divje, nerazumno bitje, po razsvetljenstvu pa kot popolno nasprotje moškega, torej kot moralnejše, čisto, povsem neseksualno bitje (pri čemer se je ideja o pohotni skušnjavki še vedno ohranila in družba je vzpostavila dvojno negativen odnos do ženske). Po razsvetljenstvu moški postane seksualno bitje, a nekako obenem ne postane divji in nerazumen, le čist (v skušnjavo ga še vedno vodi ženska, kar se, hm, ne zdi prav velik napredek), kar je le še ena od oblik nadzora nad žensko – zdaj zlasti nad njeno seksualnostjo, ki je pravzaprav izbrisana. Ženska po razsvetljenstvu ne postane razumnejša, temveč le bolj vodljiva in submisivna; odvzeto ji je tisto, kar je bilo poprej v nekem smislu njena moč; seksualnost. Razsvetljenstvo tako predvsem spodnese vsakršno družbeno moč ženske in vpelje binarnost spolov, pri čemer sta ženski dodatno odtegnjena vsebina in moč.
Sodobnost je dedinja razsvetljenstva; tako se odnos do ženskih spolnih organov, seksualnosti in binarnosti družbenih spolov, ki se vežejo na biološki spol, še zdaleč ni preoblikoval; nisem edina oseba z vulvo, ki bi ji psihiater, sodelavke_ci ali širša javnost očitale pretirano moškost, pretirano ambicioznost, pretirano odločnost, agresijo in/ali zvajale njena družbeno-politična prizadevanja na histeričnost, niti nisem edina oseba, ki bi ne naletela na ignoranco s strani zdravnikov – ženskam se še vedno dogaja, da npr. povedo, da trpijo hude bolečine med spolnimi odnosi, in so obtožene, da niso dovolj sproščene (hm, kot da je »sproščenost« in ne »vzburjenost« ključna za ženski spolni užitek) ter da je »vse samo v njihovi glavi«. Nisem niti edina oseba z vulvo, nad katero so moški preko seksualnosti izvajali pritisk, niti edina oseba z vulvo, ki je bila v sodobnosti deležna spolnega nadlegovanja.
Prepovedani sad je knjiga, ki pojasnjuje, na kakšen način sta odnos do ženskega telesa in družbeno-politične vloge ženske povezana ter kaj (vse) je botrovalo, da danes bivamo v družbi, ki še vedno temelji na binarnosti družbenih spolov, določa dvojna merila za osebe glede na njihov »biološki spol« (tu je zanimivo omeniti, da biologija ugotavlja, da spol znotraj biologije obstaja na spektru, a medicina vendarle posega v telesa oseb, ki se ne rodijo na enem ali drugem koncu spektra in jim »spremeni« spol, tako da postane le ta »naraven«. Hm?), izvaja nadzor ženske seksualnosti (še vedno lahko v sodobnih »ženskih« revijah beremo, da ženske težje doživijo orgazem kot moški in orgazem pri ženski ločujemo na vaginalni in klitoralni, seks enačimo s penetracijo ipd.) ter briše ženske spolne organe. Prepovedani sad pokaže, zakaj in na kakšen način sta se izoblikovala binarna družbena spola, zakaj gre za konstrukta, ter opozarja, da odgovor na zatiranje ženske ne more biti podeljevanje pravic in korektnost, temveč izbris teh umetno ustvarjenih zatiralnih kategorij, ki so se izoblikovale, da bi se preko njih lahko utemeljevalo podrejanje oseb z vulvami osebam s penisi.
V tem smislu je knjiga Prepovedani sad izjemno dobrodošlo in več kot nujno branje – zlasti v času, ko se v sosednji državi ukinja podporo raziskovalnim programom s področja študij spola, pri nas pa se termin teorija spola polni z povsem deplasiranimi predstavami, se mrzlično bori za ohranjanje strukturnega zatiranja v jeziku (zelo simptomatičen je npr. celo sam prevod Prepovedanega sadu, kjer se prevajalki zapišejo stavki kot »Mi sploh nismo divje zapeljivke!« ali »Mi nikoli in nikdar nočemo seksat!«) in se odvija vsesplošna retradicionalizacija družbe, ki je že prinesla povečano verbalno agresijo (pogosto seksualno obarvano) nad ženskami in grožnje feministkam (tudi grožnje s smrtjo »ker si feministka«), ki na spletu niso več redke.
Prepovedani sad pokaže, kje smo in zakaj smo tu, in to stori odlično.
Liv Strömquist: Prepovedani sad. Prevod Mita Gustinčič Pahor. VigeVageKnjige 2018.
