AirBeletrina - Intervju Nebinarnost: utopija generacije Z?
Fotografija: Kazimir Ogrizek Fotografija: Kazimir Ogrizek
19. 1. 2024
Čas branja
Čas branja: 20 min

Intervju Nebinarnost: utopija generacije Z?

S štirimi mladimi, komaj dobro polnoletnimi, sem se dobila v najemniškem stanovanju enega od njih v središču Ljubljane. Vsem štirim je skupno, da so odraščali v glavnem mestu, v odprtih, recimo jim bolj »levičarskih« družinah. Po imidžu sodijo bolj na Metelkovo kot v kak main stream klub, a njihov videz ni kričeče izzivalen, prej sproščen, samozavesten. Na tak način govorijo tudi o spolu in spolnosti: ne bojevito ali provokativno, vsekakor pa trdno prepričani, da je LGBTQ+ odprta družba ne le mogoča, ampak nujna. Prav v tem tonu vidim sama – mama generacije X – njihovo moč.

»Zdaj je bolj sramotno, če si homofobičen, kot če si gej, ker mediji to narekujejo. Vsak nagib k temu, da je manj sovraštva, se mi zdi pozitiven.« Maruša

Temeljna značilnost vaše generacije Z je, da ste odraščali z internetom, s pametnimi telefoni. Kako je to vplivalo na oblikovanje vaše spolne identitete in tudi spola samega?

Kazimir: »Junija lani, ko je bil pride month, sem gledal dokumentarec, v katerem so trans ljudje pripovedovali, kako so bili nekdaj predstavljeni v filmih in kako je to vplivalo na njihovo samopodobo. Šele zadnjih deset let je main stream filmska industrija začela prikazovati trans ljudi na način, ki ni dejansko ogaben oziroma jih ne reducira na punch line vica. Nekdanja filmska oziroma medijska reprezentacija je trans osebam, kot so v omenjenem dokumentarcu povedale same, vcepila samognus. Meni je, kar zadeva gejevstvo, pomagalo, da sem imel na youtubu na voljo veliko videov vzornikov, ki so bili geji in obenem ponosni na to. Denimo John Waters in podobni. To, da se lahko samoizobražuješ glede spolne identitete, da lahko prek vzornikov od zunaj pozitivno pogledaš nase, noro pomaga. Zagotovo sem zaradi tega tako hitro ugotovil, da sem gej, in bil ponosen, da sem gej.«

Maruša: »Ko sem bila stara dvanajst ali trinajst let, sem bila velika fenica Harry Potterja. In sem si naredila Harry Potter Fan Account. To je bilo prvič, da sem bila del nekega internetnega communitija, ki je bilo po številu članov veliko kot denimo Ljubljana. Tam sem prvič zasledila, da je nekdo na pozitiven način omenjal biseksualce, geje in lezbijke ter trans osebe. Prej, še v osnovni šoli, so te besede izgovarjali, ne da bi točno vedeli, kaj sploh pomenijo. Spomnim se, da si je v četrtem razredu moj sošolec barval nohte s flomastrom, ker mu je bilo dolgčas, in ga je učiteljica vprašala, ali je transseksualec in se je ves razred smejal. Ampak nihče od nas ni vedel, kaj to sploh pomeni. Šele znotraj internetne skupnosti sem prvič spoznala dejanskega trans fanta in punce, ki so jim bile všeč punce. Takrat sem šele videla, da pojmi gej ali trans niso zgolj hec ali žaljivka, ampak da zares obstajajo ljudje, ki se identificirajo z njimi. Okoli leta 2016 se je LGBTQ+ gibanje bolj razširilo, postalo je del mainstreama; ni bilo več del subkulture, niti ni bilo več subverzivno. Tudi pop zvezdniki so začeli to propagirati oziroma se tako opredeljevati. Internet puša to narativo, da je v redu bit gej, da je v redu bit trans. In se mi zdi, da se je potem to razširilo tudi v našo družbo. Zdaj je bolj sramotno, če si homofobičen, kot če si gej, ker mediji to narekujejo. Vsak nagib k temu, da je manj sovraštva, se mi zdi pozitiven.«

»Čeprav je bil prvotni namen, da se različne LGBTQ+ prakse normalizirajo, se mi zdi, da smo se zdaj na neki način še bolj dali v kvadratke: transsexual, asexual, demisexual, pansexual … Zdaj se preveč ‘obešamo’ na te nazive.« Hana

Se torej strinjate s pogledom, da je do neke mere to »modna muha«, ki so jo proizvedli ali vsaj vzpodbudili mediji?

Hana: »Do neke mere se strinjam. Ko najdeš neko skupnost na internetu, ali vidiš videe, je to dobro, ker se ne počutiš samega. Imaš ljudi, s katerimi se lahko relejtaš. Čeprav je bil prvotni namen, da se različne LGBTQ+ prakse normalizirajo, se mi zdi, da smo se zdaj na neki način še bolj dali v kvadratke: transsexual, asexual, demisexual, pansexual … Zdaj se preveč ‘obešamo’ na te nazive. Ko denimo spoznaš novo osebo, je ena prvih stvari, da se moraš opredeliti glede svoje seksualnosti. Na eni strani je fino, da ni negativnih reakcij, če denimo rečeš, da so ti všeč ženske, ampak mi gre na živce, da se moraš sploh opredeljevati, da je to ena prvih identitet, s katero se predstaviš drugim. Zdaj je postalo trend, da imaš zaimke, kot so Bunnybun, Minecraft … Malo imam že občutek, da si ljudje izmišljujejo. Jaz včasih težko verjamem tem stvarem, pa bi jim rada – kako imaš lahko videoigrico za zaimek! Fino se mi zdi, da se je to normaliziralo, a opredelitev seksualnosti ni prva stvar pri osebi, ki me zanima.«

Kazimir: »Po mojem mnenju je to, da je tako veliko škatlic in da si ljudje izbirajo takšne čudaške zaimke, zgolj vmesna stopnja. Vedno več ljudi se namreč ne počuti udobno z moškimi ali ženskimi zaimki, zato želijo na tak način pobegniti od te binarnosti. Trenutno še ne obstaja veliko drugih oblik upora proti spolu, kot da si daš neke prifuknjene zaimke. Mislim, da po tem razvoju ne bo milijon različnih spolov – nobenega ne bo. In ne bo milijon različnih spolnih identitet – nobene ne bo. Še najbolj iskreno bi se mi zdelo, da se ljudje ne bi opredeljevali več na tak zakompliciran način, ampak bi dopuščali nekakšno fluidnost.«

Vaši starši so večinoma iz generacije X, ki ji pripadam tudi sama. Načeloma smo odprti, kar se tiče LGBTQ+ vprašanj, zagovarjamo prijateljski odnos z otroki ipd. Kje pa je naša meja, sploh kar se tiče vprašanja spola in spolne identitete? Česa po vašem mnenju ne razumemo?

Kazimir: »Mislim, da ne gre zgolj za prepad med vašo in našo generacijo, ampak tudi za razkol znotraj naše generacije. Mi se gibljemo v takšnih krogih, tudi večina pop kulture je na bolj levičarski strani, kar se tiče identitetnih politik. Ampak gledano v celoti se procentualno več ljudi ne strinja z nami, kot pa se. Večina populacije naših let v Sloveniji so še vedno glupi ‘gaserji’ in ‘gaserke’*. V naši generaciji še vedno obstajajo ljudje, ki se za tabo zaderejo peder, ki hočejo hoditi tri korake pred ženskami in jim govorijo kurve … V času interneta lahko vsak človek najde zelo specifično skupino ljudi, ki se bodo strinjali med sabo. In potem ima tak človek lažen občutek, da je ves svet takšen: odprt, levičarski. Ampak dejstvo je, da je veliko nekih ‘gaserjev’ ali ‘gejmerjev’**, ki pa so na internetu dobesedno zato, da širijo fašistične ideje. Internet definitivno deluje v obe smeri, levo in desno, ju radikalizira.«

* gaser, gaserka – pripadnika subkulture, stara 15–25 let, za katero so značilni: športen oblačilni slog, poslušanje balkanskega trapa, konzervativen vrednostni sistem (homofobija, patriarhalnost, mizoginija)
** gejmer – mlad moški, ki večino prostega časa preživi tako, da igra računalniške igrice

»V času interneta lahko vsak človek najde zelo specifično skupino ljudi, ki se bodo strinjali med sabo. In potem ima tak človek lažen občutek, da je ves svet takšen: odprt, levičarski.« Kazimir

Charlie in gold lights. (Fotografija: Kazimir Ogrizek)

Hana: »Jaz se strinjam in se zavedam, da živim v svojem mehurčku. In sem ful hvaležna, da homofobija ni prišla do mene. Živim v takem okolju, imam takšno družino in prijatelje, ki me sprejemajo. Tudi starši, čeprav so imeli sami drugačno vzgojo. Ne počutim se ogrožena od, na primer, ‘gaserjev’, ker se pač ne oziram na njihovo mnenje, niti se jih ne bojim. Zavedam se, da homofobija obstaja, ampak sama je nisem neposredno občutila, vsaj ne od bližnjih.«

Kazimir: »Mislim, da je izjemna stvar glede interneta, ki je v tolikšni meri vplivala na našo generacijo, da lahko vsak fant – ki denimo odrašča izoliran v nekem majhnem vaškem okolju in bi lahko mislil, da je svet zgolj homofobija in traktorji – gre na internet in najde skupnost, ki mu je podobna. In to ti lahko pomaga pri osebnem razvoju – da se ne oziraš na to, kaj si tvoja vasica misli o tebi oziroma o neki stvari, in pripadaš neki večji skupnosti. In to ti da ogromno samozavesti, saj se zavedaš, da nisi sam na svetu.«

Maruša: »Generacijska meja, ki si jo omenila, je po mojem mnenju povezana s tem, da so takrat, ko so odraščali naši starši, veljala drugačna družbena pravila. Takrat je, poenostavljeno rečeno, veljalo, da ni kul, če si gej ali če si trans, da si čuden. Pri naši generaciji pa je, vsaj znotraj tega bolj naprednega oziroma levičarskega kroga, to dober dodatek k tvojemu ‘personelitiju’ in te naredi bolj zanimivega. Starši reagirajo na to, da je njihov otrok gej, z vživljanjem, s premislekom, kako bi se sami počutili, ne vedo pa, kako je v naši generaciji. Mi vemo, da za nas to ni težko. Generacija naših staršev je na splošno precej kritična do trans ljudi, predvsem trans žensk, ki so bolj izpostavljene. Neprijetno jim je in ne razumejo, da je to sedaj povsem sprejeto.«

Kazimir: »Se strinjam. V vaši generaciji je vejalo: če si gej ali trans, to avtomatično vpliva na tvoj družbeni status. Tako se pogosto zgodi, da je staršem v teoriji sicer ok, da geji obstajajo, a če je njihov otrok gej, so zaskrbljeni, da bo zaradi tega trpel in bo negativno vplivalo na njegov družbeni status. Ne vedo namreč, da v naši generaciji to ne vpliva na naš družbeni status na takšen način, kot bi v njihovih časih.«

Govorili ste že o velikem pomenu internetnih skupnostih, omenili ste tudi youtuberje. Kadar se znajdete v dilemi, so oni vaša prva referenca oziroma celo avtoriteta?

Kazimir: »Včasih so bili geji, trans ljudje, drag queeni del subkulture, sedaj je prišlo v pop kulturo in postalo običajno tudi v zelo mainstream Netflixovih serijah. Mislim, da je bil v tem smislu prelomen film Pokliči me po svojem imenu. Po tem filmu so se dobesedno usuli sorodni filmi. Delno je razlog za to tudi ekonomski, saj so najbrž ugotovili, da je to dobičkonosno. Po tem filmu, ki sem ga videl pri svojih trinajstih, sta prišla Z ljubeznijo, Simon in Alex Strangelove, zdaj še Heartstopper ... Poleg tega so še serije, v katerih LGBTQ+ sicer ni glavna tema, ampak se kot lik pojavi denimo trans oseba na invalidskem vozičku, vse imaš, cel spekter identitet.«

Maruša: »Serij je veliko preveč, da bi lahko posplošili. Sex Education gre v zadnji sezoni že čez mejo, najbrž ker so jo delali ustvarjalci, ki nimajo stika z našo generacijo oziroma kulturo, zato so pretiravali, ni realistično.«

Kazimir: »Trenutno nam vsi ‘skačejo v faco’ s faking mavričnimi zastavami, zato da lahko s tem zaslužijo. Ko bo naša generacija začela snemati filme in serije, ko bo to že povsem normalizirano, bo prikazano na tih, eleganten način. Ne bomo se drli: ‘To je trans lik!’, ampak bo preprosto le trans lik.«

Hana: »Na živce mi gre sama oznaka gej serija, gej film … Kot mi gredo, na primer, na živce modne revije za bolj chubby ženske. Moti me, da se sploh ločuje stvari na takšen način, kot da gre za neko posebno, ločeno karakteristiko. Za živce mi gre, da Pokliči me po svojem imenu označujejo kot gej film. Film je dovolj.«

Ali vas vsa ta vprašanja in gibanja, povezana s spolom in spolno identiteto, predvsem osvobajajo? Ali pa vas morda tudi spravljajo v stisko, ker so postala tako velika tema? Najstništvo, ko stopaš v polje spolnosti, je že samo po sebi dovolj težavno. Se vam zdi, da je danes na neki način še zahtevnejše? 

Maruša: »Mislim, da bodo ljudje, ki so zafrustrirani, vedno našli smer, v katero bodo šle njihove frustracije. Če so sedaj zbegani zaradi spolne identitete, razlog ni zunanji, ampak prihaja iz njih.«

Hana: »Jaz sem se znašla v prijateljski skupini faking petih lezbijk (smeh), ki so se poparčkale in tudi mene vidijo kot lezbijko, čeprav sem jim rekla, da mi je všeč tudi kak tip, saj sem biseksualna. To je paradoks, da v najbolj odprti družbi, lahko čutim pritisk, ko gre za moja hetero nagnjenja.«

Maša: »Jaz sem čutila pritisk, da se moram nujno opredeliti, čeprav sploh še nisem spolno aktivna. Lahko je razlog le v tem, da sem pač late bloomer. Pa sem si belila glavo s tem, ali sem aseksualna, ali so mi všeč ženske, pa si tega nočem priznati …«

Kazimir: »Seksualnost v svetu, v katerem živimo, ni le osebna stvar, ampak je tudi politična. Zato veliko gejev in lezbijk naredi to nadležno napako, da pritiskamo na druge, naj se opredelijo. V tem je nekaj taktičnega – da rečeš, mi smo geji, mi se borimo za skupne pravice. Spolna orientacija je osebno potovanje, je pa tudi politično vprašanje. Z veseljem bi ukinil spol, ampak nismo še tam, smo na vmesni stopnji. To je travma LGBTQ+ skupnosti. Lezbijke in geji, ki so vse življenje čutili homofobijo na lastni koži, rečejo: ne moreš biti samo curious – ali si gej in se boriš z nami ali pa ne. S tem se ne strinjam, jih pa razumem.«

Piers o »roza ekonomiji«: »S queer ljudmi je mogoče zaslužiti veliko denarja. Danes je queerovska subkultura šibkejša, kakor je bila v času odraščanja naše generacije, saj so to estetiko in gibanje čezmerno spremenili v prodajni artikel.« (Fotografija: Kazimir Ogrizek)

Vse omenjene LGBTQ+ identitete so še vedno znotraj binarnosti. Je nebinarnost končni cilj oziroma utopija vaše generacije?

Kazimir: »Moja utopija je, da ne bi bilo milijon škatlic, ampak da ne bi bilo nobene, kar zadeva spol in spolno usmeritev. Ampak nismo še tam in je nevarno, če se pretvarjamo, da smo. To je nevarnost interneta. Ko se oblikujejo te male skupnosti, imaš občutek, da si že tam. Potem pa ti nek ‘gaser’ na ulici reče peder in imaš reality check. Ali pa imaš na internetu friend group, kjer ste vsi nonbinary, v parlamentu pa so še vedno neki stari prdci, ki hočejo ženskam odvzeti pravico do splava. Kakšen razkol je to! V veliko državah so politični voditelji totalno ogabni desničarji, homofobi in seksisti, mi pa se gremo tu nebinarno utopijo. Sam bom mislil, da gremo v to smer, ko bodo dejansko izvoljeni takšni ljudje.«

Maruša: »Jaz pa mislim, da ne bi mogla obstajati družba, ki ni tako ali drugače binarna. Če ne bi več obstajala klasična ženski in moški spol kot sedaj, bi se vzpostavil kak drug spol, ki bi se izkazoval z drugimi družbenimi simboli. Ne predstavljam si, da bi bila družba toliko razkropljena, da ne bi kdo čisto individualno izražal svojega spola. Mislim, da potrebujemo meje, da se sploh lahko razlikujemo med seboj. Sedaj obstajajo trans, geji in vsi ti spoli, ker odstopajo od norme. Mi prepoznamo trans žensko kot žensko, ker se opremi s takšnimi simboli.«

Kazimir: »V nebinarni družbi bi se otresli predvsem družbenega spola. Ljudje se delimo na moške in ženske, kar zadeva naše genitalije, kromosome in hormone. Irelevanten pa se mi zdi družbeni spol, ki se je ustvarjal leta in leta. V nebinarni utopiji ne bi zanikali, da imajo nekateri ljudje vagino in drugi penis. Ne bi pa rekli, ti imaš vagino, ti si nežna in nosiš krila …«

»V nebinarni utopiji ne bi zanikali, da imajo nekateri ljudje vagino in drugi penis. Ne bi pa rekli, ti imaš vagino, ti si nežna in nosiš krila …« Kazimir

Hana: »Ampak trans osebe nimajo težav z družbenim spolom, ampak z biološkim, ker se ne počutijo dobro v svojem telesu. Mislim, da tudi če bi ukinili družbene vloge oziroma norme, to ne bi imelo veliko vpliva, saj se še vedno ne bi dobro počutili v svojem telesu.«

Maruša: »Ne vem, ali bi rada živela v svetu, v katerem ne bi obstajal spol, ker bi s tem človek izgubil svojo človečnost. Če lahko oba spola počneta čisto vse, to pomeni, da nas v veliki meri podpirajo tehnologija, infrastruktura in medicina. In da nam je bil odvzet določen del človečnosti. Podpiram celoten LGBTQ+ spekter in vedno bi ga, ampak ne vem, ali bi mi bilo udobno biti v svetu, kjer bi bili vsi enaki, to me spominja na Krasni novi svet. Mislim, da še vedno potrebujemo kontrast in raznolikosti. In da nas lastna fizična, telesna podoba definira. Ženske so že v pradavnini, ko sploh še ni bilo govora ali ideje o spolu, rojevale, moški pa so bili praviloma fizično močnejši. In na ta način se je vzpostavil odnos med spoloma. V antiki so tisti, ki so se rodili kot dvospolniki, veljali za mistike in šamane. Mislim, da bi morali poiskati znotraj teh razlik pozicije, znotraj katerih bi se vsi počutili udobno, tudi če so trans. Mislim, da je prava utopija popolno sprejemanje, ne glede na razlike, ne pa odprava razlik.«

Kako pa ste sploh začeli »dejtati«? Prek Tinderja? Je Tinder revolucija generacije Z?

Kazimir: »Ja, zame je Tinder brez dvoma revolucionarni izum. Ker če si dovolj lep, imaš dovolj dober stil in če dovolj spretno posreduješ svoje okuse in interese, lahko na potovanjih – tudi če si iz Slovenije – ‘dejtaš’ tudi z najbolj hudim Londončanom.«

Nocturnal creatures. (Fotografija: Kazimir Ogrizek)

Si opazil pri gejih in trans ženskah, ki si jih spoznal v tujini, kake posebnosti?

Kazimir: »V Parizu sem spoznal ljudi, ki se poigravajo s hormoni. Oni so najnovejša generacija trans ljudi. Louise je trans ženska in Max je non-binary in mu je za zaimke povsem vseeno. In to je že znak, da ni v krču glede svoje identitete. Ni ne moški ne ženska ali kaj tretjega, četrtega, ampak mu je popolnoma vseeno, kako ga imenuješ, definirajo ga druge stvari. Jaz se počutim enako glede sebe: ne počutim se kot moški in ne kot ženska, moja identiteta je hibrid mojih interesov in izkušenj s svetom. Moje genitalije in družbeni konstrukti kot moškost, gejevstvo in nacionalnost so zame irelevantni.«

Kako pa se Louise in Max oblačita? Kako sta videti?

Kazimir: »Nista šla s Kena na Barbie. Prejšnja generacija trans ljudi si je nanesla deset plasti šminke, da se ne bi kdo zmotil in jim rekel moški. Razumem, zakaj so šle nekdaj trans ženske v drag queen estetiko: zdaj se bomo potrudile, da bodo res vsi vedeli, da smo ženske. Max in Louise pa se ne oblačita niti v moške ‘cunje’, niti v ženske, ampak v kombinacijo obojega. In jima je vseeno, kako jima rečeš in kako ju vidiš. Oba uživata hormone, a ne zato, da bi ju svet dojemal kot ženstvena, ampak je razlog estetske narave. Oba sta si lasersko odstranila dlake, ker se jima zdijo grde, hormone pa uživata, ker nočeta izgubiti las in se postarati kot grdi moški – da bi jima rasle dlake iz ušes in nosa. Torej gre bolj za stvar osebnega okusa, ne pa za to, kako te bo sprejel zunanji svet. In to se mi zdi res nekaj lepega.«

Venusian allure. (Fotografija: Kazimir Ogrizek)

Misliš, da je ta trend povezan predvsem z velikostjo mesta?

Kazimir: »Gotovo je povezan z velikostjo, pa tudi s politično naravnanostjo širše javnosti. V Parizu boš veliko laže prišel skozi, če boš videti kot Louise in Max, kot če bi bila v Sloveniji. In to je že pomemben faktor. Mislim, da bi se tudi pri nas veliko ljudi oblačilo in obnašalo bolj sproščeno, če to ne bi za sabo potegnilo tako velikih posledic.«

Danny waiting for the train. (Fotografija: Kazimir Ogrizek)

»Mislim, da bi se tudi pri nas veliko ljudi oblačilo in obnašalo bolj sproščeno, če to ne bi za sabo potegnilo tako velikih posledic.« Kazimir

Koliko vi še čutite družbeni pritisk? Ali se lahko relativno svobodno izražate, raziskujete svojo seksualnost in spol, ali je še vedno prisoten tudi pritisk, kako vas bodo videli drugi?

Maruša: »Jaz glede spola ne čutim nobenega pritiska. Mogoče ker sem ženska in se je laže bolj po moško obnašati in oblačiti, kakor če si moški in se želiš oblačiti kot ženska. Bi mi bilo pa še vedno nerodno, če bi bila s punco. Občutila bi sram, čeprav so ljudje sedaj precej odprti.«

Maša: »Ko sem se postrigla čisto na kratko, sem se zavedala, kaj to potegne za sabo: določenemu deležu ljudi ne bom več privlačna. Meni je sicer vseeno in ne čutim pritiska, ampak sem se zavedala, da nekaj mogoče izgubiš, kadar ne slediš normam.«

Neil: »Mislim, da so videoigre vplivale na to, kako naša generacija dojema spol. Možnost, da lahko dan za dnem stopiš v čevlje različnih oseb, ljudem ponuja spoznanje, kako tako izstopiti iz lastnega telesa, kakor tudi vstopiti vanj.« (Fotografija: Kazimir Ogrizek)

Hana: »Če bi bila na žuru in bi videla žensko, ki bi mi bila všeč, bi mi bilo vseeno, kako sem oblečena. Če bi mi bil všeč tip, bi mi bilo neprijetno v baggy oblačilih in bi se želela preobleči v kaj oprijetega, saj se njim to zdi seksi. No, tudi pri ženski me kmalu začne skrbeti, ali jo bolj ‘palijo’ femme ali masc ženske, in hočem čimprej izvedeti. Kar je po eni strani bedno, saj se nočem prilagajati. Nekateri pravijo, da je delitev na moško in žensko vlogo v lezbičnem odnosu ‘bulšit’. Lahko da je, ampak jaz sem denimo pri eni od svojih punc začutila, da je bolj ‘možata’ – ni imela oblekic, imela je kratke lase, ni bila naličena. Zato sem se oblačila bolj ženstveno, rada sem bila bolj seksi. Pri tej novi, za katero še ne vem, ali jo femme ali masc ‘pali’, imam ful krizo, in potem nosim mešanico – spodaj oprijeto majico in čez baggy srajco.« (smeh)

Kazimir: »Za zunanjega opazovalca sem približno enako ‘feminilen’ kot moj sedanji fant. Na najino interno dinamiko je vplivalo, da je bil on vedno top, torej je v seksu igral bolj ‘moško’ vlogo. In to je vplivalo na najin odnos, dokler nisva čisto spontano zamenjala vlog. In to je dejansko vplivalo na celotno dinamiko odnosa, ne le na seks. Gre za pomemben obrat, ko nihče več ni dominanten, ampak sva oba lahko oboje in se poigrava s tem.«

Hana: »Jaz pa sem bila pri prejšnji punci vedno femme in ona masc, ker se mi je zdelo, da jo to bolj pali. Sedaj sem v frend grupu, kjer nima nihče vodilne vloge, kar mi je zelo všeč. Še najbolj trmasta sem jaz, ampak me k sreči ne upoštevajo. (smeh) Ta enakovrednost se mi zdi zelo pomembna. V partnerskem odnosu pa mi dominanca drugega paše, vendar le kar pri telesnosti, spolnosti.«

Maša: »Tudi tisti, ki so po naravi bolj vodje, potrebujejo okoli sebe ljudi, ki jih vzpostavijo kot vodje.«

Kazimir: »Mislim, da liderstvo ni inherentno vezano na spol. A od moških se praviloma pričakuje, da so močni, odločni, od žensk pa ne. Grozno za ženske, da jih družba ne vidi kot vodij, ampak hkrati je slabo tudi za moške, da vsi pričakujejo od njih, da so vodje. Tudi moški se morajo osvoboditi, a na drugačen način. Če nehajo igrati vlogo, ki velja za moško, to seveda pomeni, da izstopajo iz sistema, ki bi jih sicer nagradil za dobro odigrano vlogo, tako da je tveganje lahko veliko.«

Emin and his youth. (Fotografija: Kazimir Ogrizek)

Maruša: »Meni se zdi, da so na najboljšem tisti, ki jim je zares vseeno za igre moči.«

***

In tako se je na koncu naš pogovor o nebinarnosti, o ukinitvi spola, povsem organsko zasukal v preizpraševanje moči znotraj partnerskega odnosa, pa naj bo heteroseksualnega, homoseksualnega ali kakršnegakoli že. Četudi bo zares nastopila brezspolna utopija generacije Z, bodo še vedno ostajala vprašanja podrejanja in dominacije, poniževanja in spoštovanja, enakovrednega dostojanstva. In prav na tem polju moje sogovornike, katerih mlečna polt je bila v polmraku videti nedotaknjena, čaka še mnogo ran. A tudi vzhičenega navdušenja, učenja s poskusi, samozavajanja in samoiskanja. Prepričana sem, da bodo ta vprašanja, četudi ne bodo preprosto ukinjena, lahko veliko laže in konstruktivneje raziskovali znotraj LGBTQ+ odprte družbe.

Okusili ste delček ponudbe nastajajoče multimedijske platforme Beletrina Digital.

Prva platforma, kjer se pisava, zvok, slika in misel združijo v edinstveno multimedijsko izkušnjo.

Izvejte več
Dekoracija