AirBeletrina - Intervju Silvester Plotajs Sicoe »Vse skupaj je privid«
Fotografija: Silvester Plotajs Sicoe Fotografija: Silvester Plotajs Sicoe
19. 12. 2023
Čas branja
Čas branja: 12 min

Intervju Silvester Plotajs Sicoe »Vse skupaj je privid«

Silvestra Plotajsa Sicoeja poznam vsaj dve desetletji, morda celo tri. Kot prepoznavnega slikarja, ki je sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, v času »diktature« visokega modernizma, v svojih slikah po punkovsko »nažigal« barve, figuro in reference na popularno kulturo. Spomnim pa se ga tudi z ljubljanskih ulic, z otvoritev, s »scene« – kot tipa v allstarkah, rdečih kavbojkah in pisanih srajcah. Vedno se mi je zdel samozavesten. Med pripravami na intervju sem si ogledala njegovo zadnjo razstavo Zen v punk naravi na Ljubljanskem gradu. Vame so butnile barve in zbudile impulz, da slike iz utesnjenih razstaviščnih katakomb rešim na sončno svetlobo. Razstavljena serija ne pomeni loma v avtorjevem opusu, prej kontinuiteto. A kot da slike drugače vibrirajo. Še bolj živih barv so, vendar ne kričijo več. Morda na to namiguje zen iz naslova.

Za ustvarjanje moraš imeti močno energijo, da vztrajaš toliko časa, pa čeprav nisi takoj sprejet.

Nekaj dni po ogledu razstave sem se srečala še z avtorjem. Sicoe me je pričakal v svojem ateljeju v Švicariji. V rdečih kavbojkah, allstarkah in pisani srajci. Deško vitek. Zaskrbljen. Že na vratih mi je zaupal, da ima težave z zdravjem. Nedavno so mu operirali oči. Ne vidi še dobro. Upa, da bo kmalu spet. Ob stene so bile prislonjene številne slike, ob njih položene velike porisane keramične posode, kot bi bile položene na oltar, daritev enemu od slikarskih Očetov. Usedla sva se ob majhno mizico, kjer najbrž piše. Povsod naokoli red. In tišina, ki so jo tu in tam razparali krempeljci moje čivave, ki je tekala po ateljeju. Odprla sem oranžni zvezek in prebrala prvo vprašanje, ki je bilo mišljeno kot lahkoten vstop v pogovor, pa je nenadoma dobilo težo. Kljub temu sem mu ga postavila.

Kako bi svoje slike na kratko opisal slepim?

(globok vzdih) »Kako bi jih opisal? Kot barvite, sproščene, humorne, igrive, z veliko vsebine, tudi literarne. Neabstraktne, predmetne oziroma figurativne.«

S figuraliko si začel pred skoraj štiridesetimi leti, v času vladavine modernizma. Je bila to punkovska gesta upora, »očetomor«?

»Moj vstop na sceno je bil poseben. To je bil čas nove podobe, transavandgarde. Meni se je to obdobje zdelo zelo zanimivo. Cenil sem slikarje nove podobe iz Berlina – Fettinga, Baselitza … Njihova dela smo si lahko ogledali na razstavi v ljubljanski Moderni galeriji, mislim da okoli leta 1985. To je na slikarje, ki nas je zanimala gesta, barva, ulična scena, naredilo močan vtis. Slikali so klube v Berlinu. Tudi v Ljubljani smo imeli takrat nekaj »odbitih« klubov, denimo FV in K4. Takrat se je pri nas pojavil tudi punk. Meni sta bili od nekdaj zelo blizu barva in ekspresija, ki pa se je z leti morda nekoliko umirila.«

Kako se je v vseh teh letih spremenil tvoj ustvarjalni proces?

»Slikarstvo je zame način življenja. To mi je sedaj zaradi težav z očmi še bolj jasno. (premolk) Vedno bolj se zavedam, v kolikšni meri celoten ritual slikanja gradi mojo osebnost. Sam sem slikanje vedno razumel kot poklic, pa tudi poslanstvo. Zame je slikarstvo, pa tudi poezija, poklicanost. Medij slikarstva je videti enostaven, a je v resnici zelo težek. Je dvodimenzionalen, le površina, na kateri poskušaš nekaj ustvariti, utelesiti neko vizijo. Na začetku nimaš izkušenj, plavaš, poskušaš. In si običajno zelo hitro zadovoljen. Z leti pa postajaš vse zahtevnejši – do samega sebe, do slike. Zato v resnici z leti slikanje postaja vse težje, saj si že veliko naslikal, in poskušaš ustvariti nekaj novega, predvsem zase, ne za svet. To, da stopiš vsakič znova pred prazno platno, zahteva veliko koncentracije, tudi intelektualne predpriprave – da kaj prebereš in podobno. Zanimajo me likovna teorija, tudi filmi, glasba …«

Mislim, da današnji čas ni narejen za človeka, zato je tudi vse več duševnih bolezni.

Ali ni strah pred belim platnom z leti manjši? Ali ne postaneš s tako dolgo delovno dobo in tako velikim opusom, kakršnega imaš sam, na neki način »ustvarjalna mašina«?

»Strahu do samega ustvarjanja nisem nikoli čutil. Od nekdaj ustvarjam z lahkoto. Ne bi se pa strinjal, da postaneš mašina. Verjamem, da je dobro veliko delati, saj si potem v formi. Ampak menim, da z leti slikanje ne postane nič lažje, ampak – kot sem že rekel – težje. Več veš, bolj vidiš, kako malo veš.«

Ali s tem pride tudi določena ponižnost? Misliš, da je na začetku, nasprotno, nujna – da sploh rodiš samega sebe kot umetnika – določena mera arogance?

»Samozavest sicer ostane. Ampak z leti znaš ceniti tudi druge avtorje, ki so ustvarjali pred tabo. Mogoče se bolj vpneš v zgodovino. Na začetku se ti zdi, da si res nekaj posebnega, potem pa vidiš, da si vpet v neko mrežo, da si del nje.«

To je pravzaprav lep občutek?

»Je, obenem pa je tudi pritisk. Ne mislim na odzive ljudi. Ampak na odziv samega sebe, saj si sam s sabo v najbolj intenzivnem dialogu o tem, kaj si ustvaril in kaj še boš in kako dobro je. Za to ne potrebuješ drugih.«

Sam si v svoje slike vedno vključeval reference na popularno kulturo, ki smo jih gledalci takoj razumeli, prepoznali. Sedaj je, predvsem zaradi interneta, vsega toliko, da niti ne vem, ali obstaja skupni (pop) imenovalec, na katerega bi se lahko skliceval. 

»Mislim, da smo ena zadnjih generacij, ki pozna grško mitologijo – Ojdipa , Ikarja, Meduzo … To je bila tudi skupna referenčna točka figuralikov – denimo našega Marija Preglja ali pa Francisa Bacona. Zdaj nimam več občutka, da bi bilo tako. Včasih smo vsi hodili v kinodvorane, kjer smo gledali enake filme, brali smo podobne knjige. Tako smo imeli neko skupno intelektualno oziroma duhovo ozadje, iz katerega smo ustvarjali. Zdaj so vplivi veliko bolj razpršeni.«

Pomemben del tvojih slik so tudi naslovi, ki jih pogosto vključiš v samo sliko. Kako jih razumeš: ali povzamejo vsebino, usmerijo gledalca k branju slike, razširijo polje pomena?

»Sliko lahko razumemo kot labirint, pred katerim se znajde gledalec. Naslovi pa so neke vrste smerokazi. Če sem dobre volje, lahko gledalce z naslovi usmerim, včasih pa jim z njimi nastavim past, jih zavedem, da se izgubljajo v labirintu. Zato naslovom na mojih slikah ne gre zaupati, saj so pogosto zavajajoči. Pogosto so besedne igre. Tamle denimo lahko prebereš Narava misli. Pogosto so na tak način dvoumni, saj so besede pravzaprav vedno dvoumne oziroma večumne. Prav zaradi večpomenskosti lahko zavajajo, zato se ljudje zelo težko razumemo med sabo. Potrebni so poglobljeni pogovori, če želiš komu nekaj res pojasniti.«

Meniš, da krivdo za nesporazume res nosijo besede ali pa smo mi sami tako zastrti z lastnimi projekcijami?

»Vse bolj se mi zdi, da imajo mistiki prav, ko trdijo, da je vse skupaj privid. Vse bolj se mi dozdeva, da živimo v nekakšnih sanjah, ki jih sicer doživljamo kot resnične, tudi fizično otipljive. Ampak mislim, da se vse dogaja nekje drugje. Takšno pojmovanje zasledimo tudi v poeziji in pri že omenjenih mistikih, pa indijskih gurujih, ki sem jih veliko prebiral. Ali pri Castañedi, ki je na neki način zastarel, a obenem tudi zelo zanimiv.«

Ampak kaj je za tem prividom, nič?

»Resničnost si predstavljamo na zelo preprost način. Težko si razložimo, kaj se zares dogaja. Mislim, da je potreben čas, da zagledamo stvari v pravi luči, ta doba pa od nas zahteva hitrost. Hitro moraš uspeti, vedno moraš biti fit in mlad, tudi ko si star 80 let. Mislim, da današnji čas ni narejen za človeka, zato je tudi vse več duševnih bolezni. Za vsem pa stoji kapital …«

… ki zahteva še nenehno potrošnjo in hiperprodukcijo, tudi v umetnosti.

»Nikoli nisem čutil pritiska, da bi moral več producirati. Nikoli nisem imel galerista. Slike sem vedno delal, ker sem imel oziroma imam neko idejo. Mislim, da hiperprodukcija sama po sebi ni slaba. Če imaš veliko povedati, povej. Če nimaš in gre le za ponavljanje, pa je problematična. Če imaš v sebi ogenj, vulkan, bruhaj, saj nikoli ne veš, kdaj bo zamrl, presahnil.«

Omenil si ogenj. Kako se z leti spremeni sama ustvarjalna energija? Od kod slikaš, mislim čisto fizično? Ali se ti je z leti središče premaknilo? Sama sem te od zunaj doživljala kot »mačota«, kakor da bi slikal s falusom. Falusne oblike najdemo tudi na tvojih slikah …

»A res?«

Ja, denimo kaktusi se pogosto pojavljajo. Bom vprašala drugače: je zate slikanje bolj fizična ali bolj meditativna izkušnja?

»Od nekdaj sem bil športnik – tekel sem, igral nogomet, košarko in tenis.«

Torej si kar daleč od arhetipa bohemskega umetnika.

»Vedno – tudi v svojih najbolj bohemskih letih – sem skrbel, da sem v dobri fizični kondiciji, pa tudi intelektualni. To se mi zdi predpogoj za ustvarjanje. Svojo ustvarjalno energijo čutim kot ognjeno, vulkansko. Za ustvarjanje moraš imeti močno energijo, da vztrajaš toliko časa, pa čeprav nisi takoj sprejet.«

In ti nisi bil takoj sprejet?

»V začetku osemdesetih se je za kratko obdobje pojavila nova podoba, ki se mi je zdela fantastična. A so jo pri nas hitro pometli pod preprogo in potem je ponovno zavladal visoki modernizem, ki ima v sebi neko resnost. Sam pa sem nadaljeval zgodbo nove podobe skozi figuraliko, saj sem čutil, da nočem ustvarjati v modernistični maniri. Bolj kompleksno se mi zdi slikarstvo, ki ima v sebi še duh po človeku – njegovo ranljivost, pa tudi neumnost. Ljudje smo zelo kompleksna bitja, zato nas je težko stlačiti v obrazec sublimnega. Ko je Pollock ustvaril svoje slavne slike »polivanke«, je uvidel, da je prišel do konca, da ne more naprej. In v svojih zadnjih delih se je vrnil k figuri, k obrazom. Kar se mi zdi velika stvar – da je priznal, da se je znašel v slepi ulici. Tudi meni se je zdel modernizem slepa ulica, zato sem vztrajal v figuraliki, čeprav sem bil zaradi tega petnajst let ‘v offu’. In to moraš zdržati. Moraš biti »mačo«, če uporabim tvoj izraz. Da vztrajaš pri svoji drži, pri svoji viziji, ne glede na odzive okolice. Ne glede na to, ali te trepljajo ali nate pljuvajo, moraš iti svojo pot.«

Ne glede na to, ali te trepljajo ali nate pljuvajo, moraš iti svojo pot.

Večkrat si omenil ogenj, vulkansko energijo. Se zdaj pomikaš bolj v element vode? Na tvojih novejših slikah se večkrat pojavlja kot motiv – denimo na eni od slik sta dve plavalki. Voda se pojavlja tudi v samih naslovih.

»Slikam z energijo, ki bi ji pogojno lahko rekli moška. Imaš tudi ženske, ki slikajo z moško energijo, in moške, ki slikajo z žensko. Z leti pa vključiš tudi druga občutja, ne le ognjenih. Tudi voda je ena od mojih obsesij. V sebi ima močno energijo, ki je bliže podzavesti. Zdaj pri slikanju več črpam iz podzavesti kot iz stvarnega sveta, ki se mi vedno bolj zdi – kot sem že omenil – zgolj privid.«

Kakšna je tvoja pot do nezavednega? David Lynch – po njegovem filmu Divji v srcu si je slikarska skupina, katere član si, tudi nadela ime – denimo prakticira transcendentalno meditacijo, da pride do idej.

»Pot do nezavednega je pri poeziji, ki jo pišem, drugačna kakor pri slikarstvu. V moji poeziji so prisotne podobe, ampak posredovane prek besed. V slikarstvu pa ustvarjaš z barvami, vsaj jaz, in barva je bolj abstraktna, ima širši pomen kot besede. Pri slikanju je sam ustvarjalni proces bolj nezaveden. Vsaj jaz tako slikam. Nimam vnaprej določene ideje, kaj bom naslikal, ampak sledim barvnemu polju. Tako da sem na neki način tudi sam abstraktni slikar, saj je celotni proces pri meni zelo abstrakten. Šele na koncu določim, kaj naj bi bilo na sliki.«

Ali punk in zen iz naslova najnovejše razstave doživljaš kot kontrast ali se ti zdita komplementarna?

»V osemdesetih je bilo punk gibanje, ki je pomenilo upor. V času korone, ko sem imel veliko časa, sem razmišljal, kaj bi počel tu, v ateljeju, in sem si rekel, pa dajmo izumiti neko novo smer v slikarstvu, kot moj doprinos. Preučeval sem kubizem, ki me je od nekdaj zanimal, saj se mi zdi, da je odprl okno v drugačno dojemanje resničnosti. Če imaš v renesansi perspektivo, je kubizem izrazito antiperspektivna umetnost, saj imaš več žarišč, kamor se usmeri pogled. Na neki način se je s kubizmom slikarstvo vrnilo v čas pred renesanso, v gotiko, kjer je vse naslikano ‘narobe’. Če bi figure z gotskih slik vstale, bi se prevrnile ali zabile v strop. To je moderno, sodobno slikarstvo. Rekel sem si, dajmo kubizem cepiti s punkom – z energijo, z barvitostjo. Dajmo ga na potenco, saj je bil – kar zadeva barve – klasični kubizem zame preveč zadržan. In sem ga ‘našponal’ do skrajnih napetosti. Punk kubizem je moja vizija, kaj bi slikarstvo lahko bilo.«

***

Na drugi del vprašanja o zenu mi Silvester Plotajs Sicoe ni odgovoril. Morda zato, ker je o njem težko govoriti. Nekatere stvari ostajajo onkraj besed. Pa vendar sama menim, da odgovornost za nesporazume nosimo ljudje, ne besede. Med nami stojijo naše projekcije in predsodki. Preden sem zapustila atelje, mi je Sicoe pokazal svoje zadnje slike. So veliko manjše od tistih, ki jih običajno slika, in presegajo človeško velikost. So tudi manj ostre. Začutila sem veliko spoštovanje, da slika, čeprav trenutno slabo vidi. To njegovo vztrajanje se mi zdi obenem gesta upora in predaje oziroma sprejemanja. Predvsem pa znak vitalizma, strasti do življenja, ki jo sama iz leta v leto bolj cenim. Menim namreč, da jo premoremo le divji v srcu.

Okusili ste delček ponudbe nastajajoče multimedijske platforme Beletrina Digital.

Prva platforma, kjer se pisava, zvok, slika in misel združijo v edinstveno multimedijsko izkušnjo.

Izvejte več
Dekoracija