V zbirki esejev How to be Alone se ameriški pisatelj Jonathan Franzen sprašuje po tem, kar bi resnično moralo zanimati nas vse, še posebej tiste, ki zmrzujemo po različnih izdajah vseslovenskih vstaj in protestov. Zanima ga ogroženost javnega. Ker je od izdaje esejev minilo že nekaj let in se polifonija individualnih zgodb poglablja, bi mene prej kot ogroženost javnega zanimalo njegovo skrivnostno izginotje. In njegov nenadni, skrivnostni vznik.
Redko uporabljam javni prevoz, ker sodim med tiste, ki razpolagajo z lastnim avtomobilom in avtoradiem, ki igra glasbo po mojem okusu. Kadar me zanese na avtobus ali vlak, težje prisluhnem lastnim mislim – po sili razmer prisluškujem drugim. To že dolgo ni več težka naloga. O tem, kdo in kaj so osebe, ki se okoli droga drenjajo poleg mene, vem veliko več kot v davnih devetdesetih, ko še nismo imeli mobitelov. Tako recimo izvem, da je mladostnica v rdečem plašču čustveno razrvana, ker se razhaja s svojim Lubijem. Starejša ženska, ki jo vidim zgolj preko rame, bi rada kitajsko zelje, pa ga v Maximarketu niso imeli, zato ga bo raje poiskala v lokalnem Mercatorju. Zaloga vednosti se veča z vsakim prevoženim metrom. Če je bilo to sprva zabavno, ker me je odvezovalo slabe vesti ob opravljivih nagnjenjih, si sedaj želim le, da bi potniki potihnili. Od vožnje z avtobusom pričakujem vožnjo z avtobusom in ne toliko safari skozi zasebnost drugih.
Poročila na nacionalni televiziji mi servirajo podobno: Radovan Žerjav je kužen in si bo delo poiskal v tujini. Pahor je tokrat zaskrbljen zaradi stanja v državi, je pa seveda dobro deloval v okviru svojih delovnih brigad, česar ne smemo pozabiti. Lance Armstrong se je drogiral in se kesa, ker je delal slabo in bo odslej delal bolje. Seznam izpovedi, priznanj, kesanj, pojasnil, zasebnih zgodb se daljša iz minute v minuto. Nobena od njih me pravzaprav ne zanima, poročila gledam zato, ker bi rada izvedela kaj o tem, kar se tiče vseh nas. Krajina zasebnega je prostrana, dominira nad javnim, nad tem, kar naj bi mediji pravzaprav soustvarjali. Politični oziroma družbeni komentar je svoje mesto odstopil kolumnistiki, žanru, ki spodbuja zapisovanje osebnih stališč, ki so v svoji nevešči različici za javno razpravo povsem nekoristna ali pa jo celo onemogočajo.
Da nečesa ne znamo prav dobro, nam prikazujejo internetne debate. Če je sreča, so z vidika javnega relevantni trije komentarji, ostalo pisanje pa se orientira na osi med osebnimi zamerami, napadi ad hominem, razpravami o osebnih motivacijah, humornimi vložki in ostalo internetno dediščino.
Interneta niso privatizirale le orjaške informacijske korporacije, temveč tudi mi, njegovi nevrotični uporabniki. Bad hair day, razgovor za službo, fotografije privlačne hrane, privlačnih žensk, prisrčnih mačkov, samoironija, letargija, liturgija – vse to in še več se neprestano izliva s Facebook strani, Twitterja, blogov, osebnih spletnih strani, forumov. V takšen položaj vstopamo popolnoma prostovoljno, z velikim narcističnim veseljem. Frivolnosti, ki jo izkazujemo v razmerju do problema kraje podatkov ali njihove zlorabe v komercialne namene, se obenem vedno znova pritakne še skrb za varovanje zasebnosti, ki da je močno ogrožena.
Toda – katera zasebnost je močno ogrožena, če je večina prostora, ki naj bi jo naseljevala bodisi spoštljiva javna tišina bodisi pripoved o tem, kar se tiče vseh, poseljena z naključnimi lirizmi?
Zgodbo o ogroženosti zasebnosti lahko razumemo tudi kot strategijo odvračanja pozornosti od javne skrbi, kot sprevrženo mitologijo, proizvedeno v nečastne namene. Kot takšna se prikazuje, kot takšna tudi deluje in učinkuje, toda to vseeno ne pomeni, da ni na delu zgolj stara in dolgočasna zgodovinska kontingenca.
Zasebno in javno sta v teku tranzicije, razmerje med njima je od skrajno javne viktorijanske dobe (ki so jo Slovenci doživljali podobno neiztrohnjeno) drselo proti premoči zasebnega. Ti procesi so se še posebej nazorno izvršili v državah, ki jih je padec berlinskega zidu pospravil v varno zahodno demokracijo. Spomnimo se obsežnih postopkov privatizacije v devetdesetih in pomislimo na evropsko zakonodajo, ki se uresničuje prav v tem trenutku in omogoča privatizacijo vodnih virov. Veliki družbeno-politični procesi so zgledno preoblikovali tudi tranzicijske subjekte, ki s(m)o od nedolžnejšega hrčkanja in ustvarjanja ogromnih zasebnih zalog različnega materiala prešli k ustvarjanju ogromnih zasebnih zalog vsebin in zanimanj. Vsebin in zanimanj, ki se večidel sučejo okoli vzdrževanja taistih vsebin in zanimanj. Skrb za zasebnost in zasebno je dejavnost, ki terja veliko časa (če ne celoten človekov čas) in zahteva veliko prostornine (če ne celotno življenjsko prostornino). Skrb za zasebnost ni več predmet etične oziroma politične izbire, ampak prevladujoča oblika družbenega vedenja ali, z drugimi besedami, prevladujoča javna skrb.
Ker smo posamezniki dolgo časa razvijali zgolj govorico zasebnosti, vrednoteno skozi prizmo zasebnih ciljev in dosežkov, nimamo trpežne opreme za udeležbo v javni razpravi. Na politično prizorišče stopamo nerodno in neprepričano, nevajeni udeležbe v demokraciji, ki za svojo rast, razvoj in nego zahteva konflikt. Najprej konflikt z vzvodi oblasti, nato pa konflikt notranje narave, ki ga obvezno poraja dinamika skupnega odločanja in pretresanja. Četudi nam v Sloveniji v zadnjem času konflikti prvega tipa dobro ležijo, se zdi, da bomo na mrazu, v skupinah po pet in pet ljudi stali še nekaj časa. To naj ne velja kot obtožba, temveč kot opažanje, navsezadnje nas je večina otrok svojega časa, zazidanih v bolj ali manj raztegljive zasebne koristi – teh pa ni primerno prodajati kot javni interes, še manj pa kot javno dobro. Kot javno življenje se razume zlasti življenje na očeh javnosti, razkrito življenje resničnostnega šova, namesto življenje, (vsaj deloma) zapisano delovanju skupnosti in zagotavljanju socialne kohezije. Javnemu bi položaj in nalogo radi povrnili vseslovenski protesti, ki se napajajo zlasti pri novem civilnem aktivizmu, stalnem prebivalcu interneta. Protesti, ki nastajajo v in zaradi nezavidljive politično-ekonomske situacije, ki se je ne bi branil noben staroveški fašizem, pomenijo vznik javnega, skorajda ganljivo rojstvo nečesa, česar si dolgo nismo prav zares iskreno želeli.
Pomembno se je zavedati, da je javno, ki se oblikuje pred našimi očmi sredi srednjeevropske zime, formalno in vsebinsko drugačno kot tisto, ki je na ulice pošiljalo populacijo osemdesetih let. Naše javno je fragmentirano približno tako močno, kot je fragmentiran internet in je zato težko obvladljivo: nepreštevno število transparentov, gesel, zahtev, ki se sicer organizirajo okoli krovne zahteve po spremembi, težav, stisk in ideoloških nagnjenj ne moremo urediti v enoto z nasilno gesto, temveč samo s postopno in previdno sintezo, s postopki izločanja, selekcije in preverbe. S tem, kar je prav zares demokratično in možno. Zato bi na tem mestu nasprotovala splošnemu verjetju, da je največja težava sodobne demokracije ta, da domišljije posameznikov ne združuje več kolektivna utopija, ki da je nujna za oblikovanje javnega diskurza in javne akcije. Utopija je točno tisto, čemur se je potrebno izogniti, saj, ker je utopija, ne more proizvesti dejanskih učinkov. Nihče se ne bo trudil za nekaj ohlapnega, če se komajda trudimo za bistveno.
Največja težava po mojem mnenju tiči v tem, da je malo takšnih, ki si resnično upajo podati na pot demokratičnega odločanja – demokratičnega reza. Vladavina zasebnosti, dopuščajoči pluralizem vladavine okusa, je terjal svoj davek, hkrati pa je na našo srečo odbila tudi zadnja ura naivnosti. Ne moremo se zanašati na to, da bodo naše delo opravili drugi ali pa, da se bo rešitev rodila iz notranje dinamike zbiranja na trgih in ulicah. Forma, pri kateri se kot ljudstvo zatikamo že od samega začetka, ne bo zadostila ničemur, vsebina, ki se oblikuje zgolj okoli nekega »proti«, se je izčrpala. Javno terja trdo delo. Trdo participacijo, trdo mnenje, trdo akcijo, naši stari bi rekli, da terja borbo. Potrebuje najmanj naravnanost in uperjenost, izstop iz udobne, četudi rahlo zmedene (in, tega ne smem zamolčati, navdahnjene) anonimnosti postavanja na mrazu v skupinah po pet in pet. Potrebuje svoj izraz, četudi sprva slaboumen in splošen, da lahko pride do svoje zadnje besede in konkretnih, konstruktivnih predlogov. Če hočemo poznati nekaj takšnega, kot je javni interes, se ne smemo počutiti varni. Je že prav, da smo vsi skupaj nekam slabo. Nevarnost namreč ni samo v tem, da nam vlada Janez Janša, temveč tudi v tem, da moramo za to prevzeti odgovornost. Izbrati skrb. Sprejeti možnost, da nam spodleti. Sprejeti možnost, da nam uspe. Spodleti ali uspe skupaj.
