»Señor,« je rekel moški, ki je stal na koncu ceste, ki se je končala pred zidom gozda, »tu se nikamor ne pride. Tu naprej je sam gozd, ničesar drugega. Sama drevesa. V gozdu so majevske ruševine, ampak Maji niso poznali kolesa, zato niso gradili cest, zato se ta tu konča in se ne pride od tu naprej po ožjih poteh nikamor, samo do teh majevskih ostalin, ki vas morda zanimajo, señor, morda ste zato tu, a vam svetujem, da naprej ne hodite. Z avtom tako ali tako ne morete, avto bi morali pustiti tu, in gozd je poln nevarnih živali, kač, señor, kač, ki pičijo in katerih en sam pik lahko pobije sto moških, kot ste vi, señor. Lahko vam pomagam pri obračanju. Sedite nazaj v avto, spustite šipo, da me boste dobro slišali, in zapeljite tule, vidite, naprej, potem pa vam bom povedal, do kod greste lahko vzvratno, da ne boste zapeljali dol po temle bregu, poglejte, tukaj in v tale potok, ki teče tu mimo, slišite njegovo šumenje? Vidite, señor, da bi bilo to lahko nevarno. Avto bi vam lahko obtičal v potoku, gume bi se vrtele v prazno in zdrsovale v blatu na potočnem dnu, poglejte, samo blato je vse skupaj, kar stopite sem k bregu in poglejte, in tako bi ostali brez avta in bi se morali v mesto vrniti peš, to pa bi bilo lahko nevarno, mesto je daleč in človek, ki sam pešači po teh cestah, se hitro znajde v nevarnosti. Jaz, señor? Jaz sem od tu, jaz sem domačin, zame ni nevarno, dobro poznam te kraje in te ceste, na njih živim že od rojstva, že odkar sem shodil, in kot lahko vidite, nisem več prav mlad, star sem, postaral sem se že tu. Tudi vi niste več mladi, to vidim, señor, ampak vseeno toliko mlajši od mene, da bi bili lahko moj sin in jaz vaš oče, ampak tudi vi niste mladi in verjamem, da ne boste tako nespametni, da bi hodili sami bodisi po gozdu naprej, kjer so kače in jaguarji, bodisi po cesti nazaj, potem ko bi vam avto obtičal v blatu ali v vodi. Jaz vas ne bi mogel spremiti po cesti nazaj do mesta, saj menda bivate v mestu, saj ste menda v kakšnem hotelu tam? Mesto je mnogo predaleč, do njega bi hodila več dni, toda ne bi vas mogel spremiti niti do prvega kraja ob tej cesti, zadnjega, skozi katerega ste se peljali sem grede. Niti do tam vas ne bi mogel spremiti, ker imam opravke v sosednji vasi, kamor sem namenjen. Čisto po naključju ste naleteli name ravno na koncu te ceste, señor, pravkar sem bil stopil iz gozda na levi, vaši desni, in nameraval spet stopiti v gozd na desni, tamle, tam je ozka, komaj shojena pot, po kateri vam ne bi svetoval hoditi, señor, te poti je treba dobro poznati. Stopil sem na to cestno čistino in zaslišal brnenje motorja vašega avtomobila, tega, s katerim ste se zdaj pripeljali do mene, in vas počakal, da bi vam povedal, da se cesta tu konča in da so poti naprej nevarne in dolge in ne vodijo nikamor. Ne vem, kako ste prišli sem, kateri vodič vas je pripeljal. Še nikoli ni bilo sem nikogar; tu dostikrat hodim, señor, iz svoje vasi v sosednjo, in še nikoli se ni nihče pripeljal sem iščoč majevske ruševine, saj menda ste zato prišli? Nihče ne hodi sem, razen tistih, ki tu živimo. Pomagal vam bom obrniti. Če bi z avtom obtičali tu, señor, ne bi mogli poklicati pomoči. Kar poglejte svoj telefon, gotovo ga imate, poglejte in videli boste, da ni signala, tu daleč naokoli ni baznih postaj, tu daleč naokoli ni ničesar razen teh dveh vasi, vasi, v kateri živim, in sosednje, ki pa je od prve daleč. Vas, iz katere sem prišel, je tamle, poglejte, globoko v gozdu, približno tamle, vas, v katero sem namenjen, pa na drugi strani, tam, prav tako globoko. Ruševine so v tej smeri, v smeri, v katero drži cesta, dokler se tu ne konča, a so še dlje od obeh vasi in poti so v to smer še slabše, in svetujem vam, da se raje obrnete in odpeljete nazaj tja, od koder ste prišli. Tudi če imate zemljevid, señor, tudi če imate zemljevid, na vašem mestu ne bi hodil naprej, v gozdu se je zelo lahko izgubiti tudi z zemljevidom, poti so ozke in se v nedogled vejijo in človek hitro skrene, poglejte, stopite z mano do roba, obronka gozda, poglejte, če odmaknem z roko tole vejo, izgleda, kot da je to začetek steze, a to je le videz, to je samo majhen utor v gozdu, morda so ga naredile živali, in takih mest je v gozdu ničkoliko, in že če na njih stopite nekaj korakov naprej, se pot, ki ni pot, porazgubi in znašli ste se v gosti podrasti, med samimi drevesi, in potem morda stopite še malce dalje, misleč, da se bo pot spet razširila, spet zarisala, ampak poti ni, in če se tega zaveste dovolj hitro, se lahko še vrnete nanjo, na stezo, ki ni steza, in ji sledite nazaj, če pa ste zabredli predaleč v goščavo, se medtem morda večkrat obrnili, pa je ne najdete več in kaj boste potem, señor? V moji in sosednji vasi živijo prijazni ljudje, ampak tudi oni, in tudi jaz, ne hodijo pogosto globoko v gozd, držijo se stezic med vasema; nikogar ne bi srečali, če bi se izgubili, sami bi morali poiskati pot iz gozda, ampak to ni enostavno, lahko bi zašli predaleč in se tudi s kompasom težko vrnili nazaj sem, na izhodiščno točko, na to cesto, kjer stojiva. In glejte, zdaj sije sonce, prav pripeka, vroči dnevi so, nenavadno vroči za ta čas in za te kraje, ampak sonce lahko hitro zakrijejo oblaki in gozd postane še temnejši, kot je zdaj. Zdaj se vam zdi njegova senca morda vabljiva in tudi sam se bom, ko se bova nehala pogovarjati, z veseljem umaknil s sonca in nadaljeval svojo pot, ampak ko pridejo oblaki, postane senca med drevesi čisto drugačna senca, tema čisto drugačna tema. Zdaj je sončno, a je že popoldan, razumem, niste vstali navsezgodaj, morda ste imeli v hotelu zajtrk in potem ste se iz mesta dolgo vozili sem, zdaj pa je že popoldan in slej ko prej bo sonce zašlo, in če bi v gozdu zašli in bi vas ujela tema, bi morali v njem prenočiti, ampak ponoči lovijo jaguarji in druge nevarne živali; tudi jaz ne grem nikoli ponoči, señor, včasih si rečem: »Nujno bi moral v sosednjo vas, nujen opravek imam v sosednji vasi, ampak večeri se že, bodi pameten,« tako si rečem, »noben opravek ni tako nujen, da ne bi mogel počakati na naslednji dan, ko bo pot varna, varnejša.« Pomagal vam bom obrniti, señor, če hočete. Ostaline so daleč in težko dosegljive in nezanimive, če lahko tako rečem, señor, samo par kamnov je, postavljenih drug na drugega in drug ob drugega, in nekaj napisov v jeziku, ki ga ne razumem, kot ga verjetno ne razumete niti vi, señor, nič vam ne bi povedali, napisi, tudi če bi si jih dolgo in podrobno ogledovali. Razvaline so dolgočasne, nič posebnega, kje drugje lahko gotovo najdete boljše, bolj zanimive, v mestu je muzej in vse, kar je majevskega, je tam, na vašem mestu bi se usedel nazaj v avto in odpeljal nazaj v to mesto, in če pohitite, si jih lahko morda v muzeju ogledate še danes, muzej je varen in mesto je varno v primerjavi s temi kraji. Señor, jaz se nič ne bojim, vi pa bi morali dobro premisliti, preden stopite na to pot, glejte, tule se začne, komaj jo vidite, kajne? Neoznačena je in križa v gozdu številne druge poti, preden pride do ostalin, señor, ostalin, ki so nezanimive. Jaz jih ne hodim gledat, nihče iz obeh vasi jih ne hodi gledat.«
Zgodba Jukatan je bila ena od petih finalnih na AirBeletrininem natečaju za kratko zgodbo 2018.