Ko je pred meseci skupina črnogorskih mladoletnikov napadla bosanska vrstnika in ju pri tem huje poškodovala, je oče ene izmed žrtev, sicer znani bosanski pop glasbenik Al Dino, izjavil nekaj skrajno nepričakovanega ali celo nenavadnega. Če bi se moj sin in njegov prijatelj utapljala, bi jima ti štirje fantje najverjetneje prvi priskočili na pomoč, je dejal Al Dino ter tako zapletel na videz povsem preprosto zgodbo o štirih zlobnežih, ki se je veselo širila po družbenih omrežjih in tabloidih, in zmedel večino komentatorjev tragičnega dogodka.
Današnji časi namreč ne prenesejo zapletenih reči. Na družbenih omrežjih in v tabloidnih medijih šteje le najbolj preprosto in najbolj udarno mnenje. Na koncu katerega stoji klicaj. Zato je bila zmožnost očeta, da v štirih nasilnežih vidi otroke, podobne svojemu napadenemu sinu, in v vsem skupaj prepozna širši, družbeni problem vseprisotnega nasilja in sovraštva, za mnoge naravnost šokantna. In so ga kar preslišali. Ali pa so njegove besede hitro pozabili.
Ker je tako, mislim si, lažje. Lažje je v ljudeh, ki storijo nekaj zlobnega, videti zgolj in samo zlobneže. Lažje se je zateči k najpreprostejši razlagi, ki bolečino povije v blažilni občutek jeze in sovraštva, čeprav ta ničesar ne rešuje, še manj pa pojasnjuje. Zapletene reči namreč odpirajo številna vprašanja, na katere ni odgovora. Vprašanja brez odgovorov pa tabloidom ne prinašajo bralcev, uporabnikom družbenih omrežij pa ne všečkov in novih sledilcev.
Tudi posnetki dekleta, ki se je znašalo nad ostarelimi in onemoglimi prebivalci trebanjskega Doma starejših občanov, so bili za marsikoga tako zelo pretresljivi, da si je to lahko pojasnil zgolj s skrajno izprijenostjo ali celo zlobo mladoletnice. Konec koncev je pretresljivost njenega početja dvignila na noge celo državo in se je naposled oglasil celo predsednik vlade, pa četudi smo le pred letom ali dvema v tej isti državi ravnodušno spremljali, kako ostareli in onemogli v domovih starejših občanov množično umirajo za covidom.
A če smo takrat še nekako razumeli, da je problem širjenja epidemije po domovih starejših občanov skrajno zapleten in da nista na delu izprijenost in zloba odgovornih, je bila tokrat najpreprostejša razlaga očitno preveč privlačna. Če je kdo videl širši problem, ga je videl le v vodstvu DSO Trebnje oziroma tamkajšnjih zaposlenih, ki mladoletni zlobnici in izprijenki niso preprečili njenega dejanja. In nikogar ni bilo, ki bi nas tako kot Al Dino zmedel z mislijo, da je to dekle morda pomagalo prizadetim ob zadnjih poplavah ali da doma prijazno skrbi za svojo ostarelo babico.
In verjamem, da bi si vsi globoko pretreseni oddahnili, če bi se naposled izkazalo, da ima dekle res duševne ali kakšne druge težave, zaradi česar je bila zmožna početi, kar je počela. Tako kot so si po svoje oddahnili v Srbiji, ko so strokovnjaki potrdili, da trinajstletni množični morilec z osnovne šole Vladimir Ribnikar ni niti najmanj običajen fant, da ne obžaluje svojih dejanj in da sploh ne razume grozljivosti tega, kar je storil. Nihče namreč ne želi vedeti, da grozodejstva počenjajo (tudi) povsem običajni ljudje, še manj pa povsem običajni otroci.
A kaj če vendarle ni tako preprosto? Kaj če je bolj, veliko bolj zapleteno? Kaj če je dekle, ki je nadlegovalo starostnike v domu starejših občanov v Trebnjem, v resnici običajno dekle, nadvse podobno svojim vrstnicam? Kaj če njena nezmožnost ločevanja med resničnim svetom in svetom družbenih omrežij ni posledica ne duševne motnje, ne družinske travme, ne česarkoli podobnega, marveč zgolj odraščanja v okolju, kjer se meja med resničnim in virtualnim vse bolj načrtno briše, v okolju, ki ne želi vedeti, da družbena omrežja povzročajo hude duševne stiske in tesnobo mladoletnih uporabnic. Kaj če je torej res tudi ona žrtev, kakor si je nekdo ob zgražanju anonimnih množic drznil pripomniti?
Vem, misel, da gre za povsem običajno najstnico, je enako, če ne še bolj pretresljiva kot samo dejanje tega nesrečnega dekleta. In misel, da je šestnajstletnica le ena mnogih otrok, ki pod vplivom sodobne tehnologije izgubljajo občutek za stvarnost in sočloveka, le ena mnogih najstnic, ki so tako zelo zasvojene z všečki, da so kot vsi drugi zasvojenci pripravljeni zanje storiti vse in še več, je enako, če ne še bolj srhljiva, kot so srhljivi njeni posnetki. Zato to misel odganjamo, saj nočemo verjeti, da so vsi mladoletniki sposobni tako skrajno nečloveškega ravnanja. Mi hočemo verjeti, da so naši otroci drugačni, da smo jih mi drugače vzgojili.
A kljub temu bi si morali priznati vsaj to, da v resnici ne vemo in da ne razumemo, v kakšnem svetu danes odraščajo naši otroci. Mi, ki smo odraščali s televizijo in videorekorderji, s prvimi satelitskimi televizijskimi kanali in VHS kasetami, s tetrisom in drugimi dvodimenzionalnimi videoigricami, mi, ki smo šele ob koncu pubertete odkrili internet, ne moremo zares vedeti, kako je odraščati s Tiktokom in Youtubom, z Instagramom in Snapchatom, s pametnimi telefoni in pametnimi urami, z vseprisotnimi kamerami in fotoaparati, z ultrasofisticiranimi 3D videoigrami, ki jih lahko otroci igrajo skupaj, četudi sedijo vsak v svoji sobi.
Predvsem pa ne moremo vedeti, kako je odraščati v času brezkončnih dražljajev, neprestano prihajajočih sporočil, ki preko pametnih telefonov in računalnikov brez konca dežujejo v obliki všečkov, emotikonov, fotografij in video posnetkov. Ne moremo razumeti, kako je odraščati v času, ko se ne moreš nikamor umakniti, ko se ne moreš več nikamor zateči pred raznoraznimi zasledovalci, ko si ves čas dosegljiv, ves čas viden. Mi ne vemo, kako je biti najstnik v času, ki te lahko v vsakem trenutku naredi vidnega, tudi če si sam tega niti najmanj ne želiš.
Seveda poslušamo psihologe, ko govorijo o škodljivih vplivih tehnologije na otroke, in tudi beremo o naraščajočem številu najstniških depresij in samomorov, poslušamo učitelje in profesorje, ki pričajo o tem, kako se otroci danes z vsako novo generacijo občutno spreminjajo, kako radikalno se spreminja njihov način komunikacije, poslušamo, beremo, gledamo, a zdi se, kakor nas vse to ne bi zares doseglo. Podobno kot pri globalnem segrevanju se zdi, da se nekje globoko v sebi zavedamo nevarnosti in se ji ravno zato naša zavest upira verjeti.
Po drugi strani pa smo tudi sami odvisni od svojih pametnih telefonov, na katere ves čas pogledujemo, in od družbenih omrežjih. Odvisni smo od istih dražljajev kot naši otroci, odvisni od všečkov, emotikonov, fotografij in posnetkov, ki tudi nas bombardirajo štiriindvajset ur na dan. Vsi imamo glave zarite v zaslone, a le redko kdo (si) prizna, da ima težave. In če ne razumemo sebe in svojih lastnih težav, kako bomo potem razumeli težave svojih otrok?
Zato; če lahko naša kolektivna pretresenost ob dogodkih v Trebnjem k čemu pripomore, lahko morda pripomore k temu, da se končno le zavemo, da imamo problem. In da ga imamo vsi. Ne le eno nesrečno, šestnajstletno dekle.