Osamljenost ima malo skupnega s samoto. Osamljenost, ki jo obravnava aktualna psihologija, je stvar odtujenosti, ki v najboljšem primeru pomeni »ne pripadati«, v najslabšem primeru pa vodi v tesnobo in depresijo. Osamljenost je – kot je leta 1999 v The Sunscreen Song, pesmi, ki me še danes pogosto rešuje iz občutkov družbene neumeščenosti, rekel Baz Luhrmann – stvar resničnih problemov, ki te po tilniku udarijo ob štirih na idilično torkovo popoldne.
Osamljenost je opazovati ljubimca, ki z dolgimi prsti lista po knjigi, ki sem mu jo podarila za božič, vedoč, da je med nama razdalja, ki je ni več mogoče premostiti. Osamljenost so spomini na kurjo polt, ki me je oblila na dan, ko sem na letališču John F. Kennedy prvič sedla v taksi in na poti proti Manhattnu skozi okno opazovala umazano predmestje Queensa, na občutek omotice, ki me je prevzel, ko sem prvič prižgala cigareto in skozi pljučni krili spustila 0,9 miligrama nikotina. Osamljenost so spomini na otroštvo, na tisto jablano na vrhu hriba pri dedku in babici približno petindvajset let nazaj, osamljenost je spomin na obljube, osamljenost je spoznanje, da mi ni več ostala neomejena količina poletnih večerov. Osamljenost je zavestno posegati po nedosegljivem.
Tudi na dan, ko sem kupila zbirko esejev Kako biti sam, je šlo v osnovi za osamljenost. Nekaj mesecev po tem, ko sem se preselila v Berlin, sem med odmorom za kosilo v knjigarni Dussmann na Friedrichstrasse iskala kaj, kar bi mi pomagalo v lekciji, kako preživeti v odsotnosti vsega domačega. Šlo je za dvoje naključij, najprej to, da je bila čisto na sredini prve police knjiga, ki je več kot očitno nagovarjala samoto (kar sem takrat zmotno interpretirala kot bistvo mojega problema), in potem to, da je ob naslovu pisalo Jonathan Franzen, ime, ki je v mojih očeh tako s Popravki kot s Svobodo definiralo – in upravičilo – problematiko odnosov sodobnega sveta.
Treba je povedati, da je bila Svoboda ena redkih stvari, za katero je bil celo moj oče, človek ki je iz principa zmeraj nasprotoval vsem mojim ideološkim prepričanjem – in J. F. je bil v določenem obdobju zame intimna religija – nezmožen najti argument, ki bi nasprotoval Franznovi virtuoznosti. Edini logičen zaključek tistega dne je torej bil, da knjige nisem našla jaz, ampak je ona našla mene, znak usode, ki mi bo pomagal razumeti, kako se spopasti z odsotnostjo nemškega humorja in zategnjenimi enozložnimi povedmi, ki so dovoljevale vse, le mediteranskega hedonizma ne.
Česar tedaj nisem vedela, zato pa zelo dobro vem danes, je to da Jonathana Franzna ne bereš v iskanju utehe. Franzen ne treplja po ramenih ali sočutno prikimava, Franzen uperi prst v točko, ki najbolj boli in od tebe pričakuje, da se soočiš s posledicami. Kako biti sam je kritična zbirka esejev o bolezni, o problematiki ameriškega poštnega sistema, o monopolizmu tobačne industrije in o izginjanju bralca v klasičnem pomenu besede. Kako biti sam je sarkastična družbena kritika, ki te (veliko bolj naravnost kot Svoboda ali Popravki, kjer je lastne občutke nelagodja zmeraj mogoče preslikati na nevrotično Patty Berglund ali pa na za alzheimerjevo obelelega Alfreda Lamberta) prisili, da sprejmeš svoj delček krivde, ki kolektivnemu zahodu onemogoča pomiritev s samoto.
Dajmo o krivdi. Kriv si, ker se zelo namenoma obračaš stran od resničnih problemov in nisi do današnjega dne ustvaril ničesar zares omembe vrednega (v Eseju za Harper’s Franzen problematizira sodobni ameriški roman in občutek dolžnosti, da mora biti pisec pozoren na pomembna vprašanja svojega časa). Kriv si, ker na vlaku na poti v službo bereš službeno elektronsko pošto in na Facebookovi aplikaciji preverjaš, kaj počnejo ljudje, za katere ti je v resnici malo mar (»Argumenti gredo v smer, da je digitalna tehnologija dobro zdravilo za bolehno družbo. Televizija nam je dala vladavino podobe, interaktivnost pa bo oblast vrnila ljudem,« cinično komentira avtor), kriv si, ker si podvržen samozdravljenju s cigaretami (»biti kadilec pomeni pripadati kategoriji ljudi, katerih življenja so nezadostno strukturirana«), kriv si, ker v središče svoje avtobiografije narcistično najprej postaviš sebe, šele veliko kasneje pa vse druge (kar boš obžaloval, ko boo tvoji bližnji zboleli za alzheimerjevo). Kriv si, ker dejansko meniš, da je afera med Billom Clintonom in Monico Lewinsky stvar občega družbenega interesa, kriv si, ker denar interpretiraš kot dobro tolažbo za to, da je družbi vseeno zate, kriv, ker nad svojim življenjem nimaš nikakršnega nadzora.
Franzen me je z zanj značilnim pridigarskim tonom (ki je skoraj tako učinkovit, kot si predstavljam, da je duhovnikov glas učinkovit za tiste, ki hodijo v cerkev, razlog za to pa je, da Franzen – ali župnik – nikoli ne pušča prostora za dvom ali protiargumentacijo) prisilil razlikovati med destruktivno osamljenostjo in prijetno homeopatsko samoto, čeprav sem z njim poleg prepričanja, da je poskus preživetja v kulturi brez potapljanja v literaturo hujši od tehnološke zaostalosti, delila tudi berlinsko izkušnjo, le da veliko manj apokaliptično od avtorjeve iz časa hladne vojne. Franzen me je naučil, da je zavesten dostop do samote ena-na-ena nemara najboljše zdravilo za osamljenost, ker uči, kako najti svobodo v izolaciji.
Nekaj tednov po tem, ko sem Kako biti sam tudi zares prebrala, sem na isti berlinski ulici v blagovnici Lafayette kupila košarico precenjenih francoskih fig, ki se niso niti približno mogle primerjati s spomini na fige z ljubljanske tržnice, a so name učinkovale kot instantna magdalenica. Zamujala sem na sestanek, a sem kljub temu zelo dolgo stala na vogalu Unter den Linden in Friedrichstrasse, zelo počasi jedla fige in zelo zavestno vohala berlinsko jesen. Od nekod se je širil znani vonj po karijevih klobasah, turisti so z dvonadstropnih avtobusov vzhičeno dokumentirali točko Charlie in v tistem trenutku sem zelo dobro razumela, da sem – v jeziku Jonathana Franzna – samo ena od mnogih, ki se učijo, kako biti tu.
Jonathan Franzen: Kako biti sam. Prevedla Urban Vovk in Jernej Županič. LUD Literatura, zbirka Labirinti, Ljubljana 2014, 264 str., 29 evrov.
