Kako preživeti smrt (in se ji občasno nasmejati)

Smrt, ta velika neznanka, je tematika, ki se ji v literaturi skoraj ne da izogniti. Strah pred smrtjo, vprašanja o tem, kaj sledi, in s tem povezana razmišljanja o smislu človekovega življenja, tako imenovane bivanjske tematike, so v jedru velikih literarnih del že od njihovega samega začetka v epskih pripovedih, kot sta Ep o Gilgamešu in Iliada. Zbirka Nad rušo pa na to tematiko pogleda iz specifičnega konteksta pokopališč in pogrebnih obredov. Ne sprašuje se toliko, kaj se dogaja z mrtvimi, tistimi pod rušo, ampak kaj ostane nam, ki bomo vsaj še nekaj časa tlačili zemljo. Ukvarja se s spominom in žalovanjem, tako osebnima kot kolektivnima. In čeprav smrt velja za tisto, v čemer smo si vsi ljudje enaki, Aleš Mustar v svoji poeziji izpostavlja tudi posmrtne neenakosti, za katere je mrtvim gotovo vseeno, a povedo marsikaj o svetu živih.

Zbirka je vzbudila moje zanimanje, še preden je pravzaprav izšla. Smrt me namreč fascinira že od malega. Moj prvi spomin je, kako sva se z bratrancem, ko sva bila stara štiri leta, na dedkovem pogrebu skrivala v kapelici in kako sem takrat razmišljala, da se nikoli več ne bom smejala. Kasneje so sledili tudi takšni pogrebi, na katerih smo se veliko smejali in si naslednji dan rekli, kakšen dober žur je bil. Vedeli smo, da bi bili naši mrtvi s tem zadovoljni. Kakorkoli že, zbirko sem z zanimanjem prebrala in takoj mi je zlezla pod kožo. Ne samo zaradi tematike, ki jo obravnava, ampak predvsem zaradi načina, kako jo obravnava. Pesmi so izrazito pripovedne, neposredne in formalno gledano preproste. Če bi jih morala opisati z eno besedo, bi rekla: nepretenciozne. In to ni mišljeno kot pomanjkljivost, temveč kot odlika. V pesmi Jože Plečnik Mustar piše o tem, kako si je veliki arhitekt po tem, ko je zasnoval veličastni Vrt vseh svetih, namenil preprost spomenik iz kamna, in zaključi: »Velikani premorejo skromnost.« Naj si na tem mestu dovolim analogijo: spretnost velikega pesnika je v tem, da zna o presežnih temah spregovoriti z zemeljskim tonom. S preprostimi besedami, brez metafor, zna ujeti posebno izmuzljiva občutja. Že prva pesem se na primer odpre s tem, kako pesnik s staršema obišče bodoči družinski grob na ljubljanskih starih Žalah. V njej uspe z nekaj potezami zarisati karakterne poteze svoje mame, ki za nič na svetu ne bi želela biti pokopana na novih Žalah in pri vsem skupaj prevzema pobudo, ter očeta, ki kot vedno modro molči, s tem pa tudi neko dinamiko v družini. Pesem ni tragična, ne govori o slovesu, ki se z gotovostjo bliža, ali čim podobnem. Situacijo opisuje z mero ironije, neobteženo z družinsko zgodovino in odnosi. Pesem, za katero sprva mislimo, da bo govorila o poslavljanju od staršev in soočanju z lastno minljivostjo, v zadnjem delu naredi nepričakovan obrat, ko mama in oče očistita zaraščeni nagrobnik na bodoči družinski parceli, kjer je bil nekdaj pokopan Janez, ki je umrl na pesnikov rojstni dan. »Naključje ali reinkarnacija?« se ob tem sprašuje zaprepadeni avtor.

Pesem sem si drznila podrobneje obnoviti, saj že na samem začetku napove ton celotne zbirke, ki kljub teži vsebine ne potone v tragiko ali patetiko, ampak se zdi nekako pomirjen z dejstvom, da je v življenju treba preživeti tudi smrt, vztrajati naprej in nositi težo. Kar pa je vedno lažje, če znamo na stvari, pa tudi sami nase, pogledati malo manj resno. Kar pa seveda ne pomeni, da gre za lahkotno zbirko, ki se svoje tematike loteva nepremišljeno. Prav nasprotno, pesnik, navdahnjen z grobovi, kot pravi sam, je pesmi ustvarjal na terenu. Piše o zelo konkretnih pokopališčih in grobovih, ki jih je tudi sam obiskal, zbirka pa je sistematično razdeljena glede na dolžino potovanja: od rodne ruše do tiste pri sosedih, potem malo dlje, nato še malo dlje in nazadnje daleč stran. Ko pomislim na poezijo o grobovih, je moja prva asociacija Edgar Allan Poe ali pa predromantični pesniki pokopališč, ki so znali pričarati mračno in temačno vzdušje sivih pokopališč v soju mesečine, melanholijo in tisti unheimliche občutek kraja, ki se nahaja med svetom živih in svetom mrtvih. Mogoče malo pretiravam, ampak ob kombinaciji poezije in grobov moja domišljija takoj pričara nekakšno kičasto gotsko fantazijo, polno lobanj in zloveščih krokarjev. No, česa takšnega v zbirki Nad rušo seveda ne bomo našli, izpostaviti želim nekaj drugega, in sicer to, da ima pesnjenje o pokopališčih in na njih tudi svojo zgodovino, ki sega v čas predromantike in romantike. Tudi France Prešeren v sonetu Memento mori piše o grobovih, lopati, ki je zasula že marsikaterega znanca, in mrtvaškem prtu. Mustar se pri svojem pisanju tem referencam izogne, zelo povedno pa v pesmi Izola – Isola omeni Hamleta, ki se v znamenitem prizoru na pokopališču pošali z grobarjema, s tem pa razrahlja morbidnost celotne situacije. Čeprav se pesnik zaveda, da ni princ, »še manj Shakespeare«, je njegov odnos bolj soroden Hamletovemu kot romantičnemu in gotskemu. Z grobarjema pa se vseeno raje ne pošali. Ko Mustar obiskuje pokopališča, opaža, da so ta lahko svetla, lepa, tudi vesela, kot je na primer pokopališče v Săpânţi z modrimi križi in barvitimi poslikavami, kjer »plešeta kólo / življenje in smrt.« Pozoren je na vse predmete, ki jih ljudje prinašajo na grobove, in izpostavlja, kako tudi pokopališča z globalizacijo izgubljajo lokalne individualnosti, ko povsod gorijo plastične baterijske svečke, kot opaža v pesmi Butel, ki govori o obisku pokopališča v tej skopski četrti. Tudi smrt se ne more izogniti trendom.

Grobovi in pokopališča pa niso samo prostori, kjer se posamezniki spominjamo svojih bližnjih, temveč so tudi kraji kolektivnega spomina. Mustar se tako na rodni ruši kot na tisti daleč stran posveti tudi grobovom velikih osebnosti, predvsem pesnic in pesnikov, pa množičnim grobiščem vojakov in drugih žrtev vojnega nasilja. Nekateri takšni kraji so postali turistične atrakcije, na primer Keopsova piramida ali pa grobova Williama Blakea in Daniela Defoea na nekdanjem pokopališču za nekonformiste v Londonu. Na grob Sylvie Plath oboževalci še vedno prinašajo darila, čeprav sta tako grob kot pokopališče precej zanemarjena, zraven Sylvijinega pa je nekdo prečrtal Tedov priimek. Grobnico Burbonov na Kostanjevici redno obiskujejo samo francoski rojalisti, vojaška pokopališča pa so vedno skrbno urejena, vsaj dokler na njih potekajo razna obeležja z obiski delegacij in tako služijo takšnim in drugačnim ideologijam. Podobno kot trendom se smrt tudi ideologiji ne more izviti. Nekoč na primer ljudje, ki so storili samomor, ali pa nekrščeni otroci niso smeli biti pokopani na posvečeni zemlji, temveč so jih pokopavali ločeno od ostalih pokojnih. V pesmi Prešernov gaj Mustar piše o »množicah bežečih ljudi, / katerim se želja, / de v zemlji domači truplo leži, / nikoli ne izpolni …«, v pesmi Francosko vojaško pokopališče pa se ob pogledu na rdeč polmesec v množici belih križev sprašuje: »Kdo ve, / ali so Maročani in Senegalci / sploh vedeli, / na čigavi zemlji so padli.« Mustar se sicer izogne grobiščem povojnih pobojev pri nas, ki še vedno predstavljajo točko spora v ideološkem boju, a to je le še eden od primerov, kako mrtvi postanejo sredstva v sporih med živimi. Vprašanje, kdo si zasluži obeležje in kdo ne, vedno sega še mnogo dlje. In seveda presega tudi okvire te kritike, zato naj se na tem mestu vrnimo nazaj od kolektivnega k posamezniku.