Epidemija nevarne kužne bolezni je nekaj, kar nas velika večina v svojem življenju še ni doživela. Pristali smo v karanteni, ki je s seboj prinesla marsikaj. Nekaj slovenskih pisateljic in pisateljev smo povprašali, kako jo doživljajo.
Eva Mahkovic, pisateljica in dramaturginja:
»Grem po Miklošičevi in v izložbi Max Mare se je na bež blazerjih nabral prah. V Wolfovi V je gospa T. izpred McQueena in Balenciage umaknila listke s cenami. Ob 20.45 grem po Kongresnem trgu in strah me je ulic, pa tudi tega, da me bo na Slovenski ustavila policija. Sredi dneva nad Argentinskim parkom lebdi policijski helikopter. Trava pred Narodno galerijo je polna smeti in posmrkanih mask. Ko greva po Čopovi, hoče Fjodor zaviti na službeni vhod MGL, ampak ne. Tesnoba v Ljubljani še nikoli ni bila hujša. Še vedno sem introvertirana, ampak: odsotnost iluzije, da se lahko – v Ljubljani, v življenju, v mojem drugem najljubšem letnem času: pomlad, v mojem štiriintridesetem letu, še kaj Zgodi – tesnoba še nikoli ni bila hujša.«
Goran Vojnovič, pisatelj in publicist:
»Sprašujem se, kaj bi se zgodilo, če bi med sprehodom po mestu stopil do nekoga in ga poskusil objeti. Popolnega neznanca, ki, medtem ko z masko na obrazu hodi mimo, skrbno ohranja varno razdaljo med nama. Ta misel me zabava, ker ne vem, ali bi se neznanec le previdno umikal stran od mene in me pri tem nadiral, da se mi je zmešalo, ali pa bi začel brezglavo teči stran, kakor ljudje brezglavo zbežijo pred smrtno nevarnostjo. Morda bi v strahu za lastno življenje začel z vso močjo udrihati po meni, me tolkel kot steklega psa. Ali pa bi mi, ker kaj pa veš, ljudje smo le ljudje, neznanec na ulici vrnil objem, me stisnil k sebi, hvaležen, ker tudi sam hrepeni po dotiku. In sprašujem se, kako dolgo bi tako stala tam, objeta, preden bi naju drugi mimoidoči začeli opozarjati na najino neprimerno vedenje ali celo na silo razdvajati, preden bi naju začeli množično obtoževati, da ogrožava življenja drugih ljudi, preden bi poklicali policijo, da naju vklene in odpelje, vsakega v svojo celico.«
Suzana Tratnik, pisateljica in aktivistka:
»Ne bom zganjala cinizma, češ da v času epidemije živim enako kot poprej. Zvečine sem res doma za računalnikom, včasih grem teč in v trgovino, jogo zdaj delam online. Pišem, urejam besedila, tudi prevajati sem začela. Berem težko, ker nikoli nisem brala zato, da bi “minil čas”; zdaj pa mi primanjkuje koncentracije. Pogledala sem veliko filmov za letošnji festival LGBT filma, družim se tudi z Netflixom in HBO. Oči me velikokrat pečejo. TV-novic ne gledam več, ker poskušam kar najbolj zmanjšati tesnobo, zlasti zaradi totalitarnih teženj nove vlade, dobro vtkanih v sicer nujno skrb za preprečevanje širitve okužb. Zame, ki že več kot 20 let večino časa prebijem doma s svojim delom, je situacija, v kateri skoraj ne srečujem ljudi, kaj slaba. S prijatelji_cami se pogovarjamo po skajpu, toda pogrešam lezbično sceno, bolj kot balkon, vrt, vikend ali avto. In pogrešam potovanja. Obžalujem literarne večere in dogodke, ki so in bodo odpadli v teh mesecih, tudi bralna izvedba moje nastajajoče predstave Tukaj ni homofobije na festivalu Vzkrik! In še bolj se trpinčim z eksistenčnimi vprašanji in negotovo prihodnostjo.
Maček Cherry pa spi na moji mizi, kot da se ni nič spremenilo … in pomislim, da je še upanje. Novice so resda vsak dan slabše in bolj nore, ampak tako svojevoljno nas pa že ne bodo odrezali.«
Maja Novak, pisateljica in prevajalka:
»Karanteno preživljam delovno, ker me revija Global in založba Morfem pridno zalagata s prevodi. Kar se tega tiče, se ni nič spremenilo, razen majhne podrobnosti. (Hudič je v podrobnostih.) Čeprav bi si mislili, da bom zdaj, ko imam na voljo več časa za delo, naredila več, naredim MANJ, saj sem zaradi osame ves čas v stanju nekakšne otopelosti, ko so možgani in prsti počasni. Zato pa sem začela po 45 letih pisati pesmi. Če bo karantena trajala še tedne, se bo med njimi morda našla kakšna, ki bo dovolj dobra za objavo.«
Jurij Hudolin, pisatelj in prevajalec:
»Skoraj trideset let se posvečam večinoma književnosti in zadevam, ki se sučejo okrog nje. Če se ozrem nazaj, sem večino stvari napisal, prevedel, uredil itn. v karanteni, v samoti, v zadnjih letih v istrskem zaselku s šestimi prebivalci. Torej; trideset let v karanteni z vmesnimi izleti med ljudi in druženja ali potovanja, povezana z literaturo, ki so zdaj omejena, sploh če si družbeno odgovoren, za kakršnega se imam tudi jaz. Zato me omejitve z gibanjem ne motijo preveč, imam pa upanje, da se bo svet spremenil, vendar ne v tretjo svetovno vojno, temveč v ples, ki bo stolkel častilakomnost in požeruharstvo, zaničljivi cinizem in fevdalno korporativnost. Neumnosti pa se žal ne da izkoreniniti, to se krasno vizira prav ob koronavirusu in mutantih, povezanih z njim. Kar pa zadeva priporočilo ministrstva, da se ustavi knjižna in filmska produkcija, je moje mnenje, da je panika prevelika in je treba najti ustrezen kompromis. Sploh sta paranoja in prestrašenost spet glavni protagonistki, prihaja čas, ki bo pokazal, koliko je koga v hlačah in koliko v glavi.«
Feri Lainšček, pisatelj in pesnik:
»Ne vem, zakaj nekateri menijo, da je to zdaj idealen čas za pisatelja. Morda izhajajo iz ljudskega prepričanja, da ptič v kletki najlepše poje. Ali pa iz še bolj stereotipnega prepričanja, da je za pisateljevanje potreben predvsem mir. No, lahko rečem le, da sam te zapovedane karantene ne doživljam tako. Tudi me to skupno katastrofično razpoloženje posebej ne navdihuje. Edina srečna okoliščin ta hip torej je, da leži moja občina na bregu reke, ki se za vse to ne zmeni. Pa da se ob njej tudi pomlad še zmeraj prebuja po svoje …«
Dušan Šarotar, pisatelj:
»Vse, kar vidim, ko pogledam skozi okno, ima drugačen pomen kakor običajno. Otroško igrišče, ki je bilo še včeraj polno, zdaj zlovešče miruje. Redki mimoidoči gledajo v tla. Obrazi so zakriti z maskami. Nekaj nedeljskega in morebiti celo svečanega ter grozljivo umirjenega je leglo na mesto. Odsotnost in samota. Kot pred velikim valom.
Knjigarne, gledališča, galerije in kinodvorane so zaprte, knjižna in filmska produkcija stoji in bo verjetno še dolgo stala. Vprašanje je, če in kdaj se bo sploh zagnala. Da o avtorjih, ki v teh dneh prostovoljno in navdušeno berejo, igrajo in muzicirajo na spletu, sploh ne govorimo. Umetnost se razdaja, da bi človečnost preživela tudi v karanteni. Ampak; že na začetku nam je bilo rečeno: »Uživajte, dokler lahko,« še pred tem pa: »Kdor ne dela, naj ne jé.«
Toda: Zmanjkuje nam časa in kmalu tudi kruha.«
Kristina Hočevar, pesnica:
»5.30 podaljšam spanje do 7.00, peljem psa ven, prižgem računalnik, pristavim za čaj, naložim gradivo v spletno učilnico, ob uri začnem avdio/video predavanje s prvimi, prazna ura, ura zajtrk, sporočila v kanalu ene gimnazije, obvestila druge gimnazije, sledi blok predavanje, razprava o Cankarjevih dramah s četrtimi, vmes, kako je, kako kaže, kaj jih skrbi, kako enim ugaja mir, prosto razporejanje, po pouku berem njihove naloge, tipkam komentarje, prevzamem kosilo na vratih, peljem psa ven, objavim pesem na službenem profilu, pripravljam gradivo za naslednji dan, anksioznost ob poplavi orodij mineva, predali zasebnost, po petnajstih letih TV, razlike, nasilje sevajo, a tudi povezovanje se širi, umetnost se predvaja, humor se deli, pomemben je fokus, da se mi vse ne zatemni, napišem pesnici, hvaležna za svoj položaj, službo, zdravje, ljudi, misli, lastno sobo in psa, poživljajo se bližine, najdevamo skupne tišine.«
Veronika Simoniti, pisateljica:
»Ko sem se prejšnji teden vrnila iz trgovine (tja moram hoditi jaz, ker imam doma dva astmatika), me je hči gimnazijka, ki že tri tedne ni bila v osebnem stiku s prijatelji ali sošolci, v šali vprašala: »Kako je že videti človek?«
Hja, res, kako je videti človek v tem vmesnem času med presvežim spominom na to, kakšna je pravkar bila samoumevnost, in domnevami, kako bo odslej? Nam bojo vzeli svoboščine? Bomo spoznali, koliko stvari je odvečnih? In ali se bomo, ko bo enkrat konec te more, ki nam preprečuje fizične stike zunaj družinskega kroga, objemali bolj prisrčno?
Pravijo, da se v izjemnih situacijah izkaže, kakšen si v resnici. Če sem samoprizanesljiva, bi rekla, da sem se v teh tednih izkazala za precej dolgočasno: za službo delam od doma, v tako imenovanem prostem času sem z mojima, kartamo, gledamo filme, vrtnarimo … In seveda berem, to zadnje še posebej. V javno knjižnico sicer ne morem in tudi za spletno ponudbo prosto dostopnih knjig se nekako ne morem odločiti, na srečo pa imam kar spodobno domačo zalogo knjižnega provianta. Tako sem oni dan spet brskala po domači knjižnici, ko so me ti mirni časi presenetili z nepričakovanim odkritjem.
Iskanje me je namreč zaneslo k zbirki Sto romanov, podedovani od staršev, in naključno sem segla po Temnem smehu Sherwooda Andersona. Ko sem jo na hitro prelistala, sem notri zagledala skrbno prepognjen tenek list papirja, na katerem je natipkana pesem, pod verzi pa so z roko narisane stopice, menda amfibrah. Pod pesmijo z naslovom Mali erotikon so na roko zapisani posvetilo Nekaj o rokodelcih / za prvi maj 72 in inicialki VZ.
Kaj za vraga bi to bilo? Po tuhtanju se mi je posvetilo, da bi lahko šlo za Vitomila Zupana, s katerim so moji starši v tistih časih veliko prijateljevali. Po primerjanju sem potem tudi ugotovila, da je pisava na najdenem listu podobna oziroma enaka kot na dokumentih v Zupanovi monografiji Važno je priti na grič.
Osemkitična pesem je precej kosmata, no tudi malce preprosta, ampak duhovita in s končnim zasukom: mizarjeva žena »brez hlač v kolkovju« zapelje vajenca, in ko stari prikreha domov, nič ne opazi. Isto noč se ljubimca spozabita še enkrat, tokrat za hišnim vogalom, in ko mojster nepričakovano pride prav takrat odtočit v bližino, se dela, da nič ne vidi. Zjutraj vajenca zapeče vest in sklene, da bo bolje, če odide, a ga mojster skuša prepričati, da »prostora je tukaj za tri«, kajti on sam da že ve, »kaj je to kosmatina«.
Žgečkljiva zgodba, kot bi jo napisal Boccaccio. Kdo ve, ali gre za izvirno pesem po kakem vagantskem vzoru ali za prevod, kajti po formi in vsebini bi lahko bila tudi veliko starejša, mogoče celo (pozno)antična ali srednjeveška. Ko bo konec karantene, jo bom odnesla v rokopisni oddelek v NUK, o njej naj presodijo strokovnjaki.
Tako se je v to aseptično izolacijo prikradla pesem iz preteklosti, ki se ne ozira na t. i. socialne, kaj šele intimne distance in z vsemi svojimi žmohtnimi besedami vabi k izmenjavi kužnih telesnih sokov. Le kaj bi rekel Zupan na te krizne razmere, v časih, ko je objem znanstveno analiziran in je ugotovljeno, da je ugodje največje ob dotiku s hitrostjo tri centimetre na sekundo, kot sem te dni slišala v radijskem intervjuju dr. Zvezdana Pirtoška? Verjetno Vitomil Zupan ne bi hotel poslušati znanstvenih razlag o oksitocinih in serotoninih, ampak bi nevronske dražljaje rajši v živo preizkušal in jih še naprej prelival na papir, v ustvarjalni bocaccievski karanteni bi znal pokukati skozi razkužene povrhnjice in popisati, kako je v resnici videti človek.«
