No, pa jo mahnimo spet v Izolo! Sem vzkliknil, še prej pa pobrskal po svojem arhivu. In si potrdil slutnjo: da, da, drži, bil sem že na prvem Kinu Otok, takrat, ko so imenu pridali še gostobesedno opredelitev »festival afriškega, azijskega, latinskoameriškega in vzhodnoevropskega filma s prijatelji«, za povrh pa na dvojezičnem obočju in v skladu z mednarodnostjo druženja oboje pojasnili še v italijanščini in angleščini. Majhen festival z dolgim imenom in veliko dušo.
Da smo tu, pri nas, dobili nekaj povsem novega, doslej neznanega, sem takrat, spomladi 2004, spoznal, čim sem pred Kulturnim domom Izola zagledal tegale možakarja s kar nekaj odtenkov temnejšo poltjo in odetega v oblačila, nekolikanj drugačna od istrske noše:
Moussa Sène Absa je pripotoval iz Senegala, Girish Kasaravalli iz Indije, njun iranski režiserski kolega Hossein Amini iz Anglije … In med njimi je sijala dama, Olga Oniščenko, igralka iz Rusije, ki nas je očarala tako s sinjemodrimi očmi kakor s filmom Babica. Tako sem jo ujel na ulici ob kinu Odeon, z edinstveno rožnato izolsko policijsko postajo v ozadju:
Našel sem tudi svoj stari intervju z igralko. Olga Oniščenko mi je, tedaj primorskemu novičarju na začetku profesionalne poti, povedala, da bo prvi Kino Otok ohranila v zelo lepem spominu, tukaj se je počutila kot doma, navdušili so jo tudi zagnani mladi organizatorji … Ni nakladala v prazno – že naslednje leto se je vrnila na Kino Otok! Še dobro pomnim, kako mi je v novem intervjuju pripovedovala o Rusiji, o potrebi po močnem vladarju, ki obvladuje njene rojake, o tem, da je pred Putinom še dolga doba, saj kip novega carja še zdaleč ni izklesan … Spet se ni motila.
No, ker mi na pot ni bilo treba kreniti iz daljne Rusije, sem se na Kino Otok vrnil še večkrat. In prav rad vnovič letos, na jubilejni, 20. festival. Med potjo iz medijskega središča na osrednjem Manziolijevem trgu proti Kulturnemu domu in Art kinu Odeon sem na Ljubljanski ulici pred njegovim kakor običajno živahnim domom najprej srečal tistega, mimo katerega greš zelo težko, ne da bi kako rekel. Drago Mislej – Mef mi je odgovoril na vprašanje, kaj Kino Otok pravzaprav je, obudil pa je tudi spomine na lokalne odnose, ki so bili pred dvema desetletjema vse prej kot topli in prijateljski:
No, konec dober, vse dobro!
Je pa Kino Otok doživljal tako plimo kakor oseko; leta 2008 smo ostali celo brez njega, ker je on ostal brez sofinanciranja Filmskega sklada. Organizatorji so dodobra izkusili, kako težko je resen festival ustvarjati daleč od glavnega mesta, v majhni Izoli, kjer med devetimi lokacijami ustrezno opremo za projekcije premore samo ena – Art kino Odeon, že sicer čudež posebne vrste, majhna, a topla, nadvse prijetna dvorana, v kateri Center za kulturo, šport in prireditve Izola kakovosten program plete vse leto. V petih junijskih dneh pa kinootoški postanejo še Letni kino Manzioli, Letni kino Arrigoni, Kulturni dom, Sončna dvorana JSKD Izola, park in plaža Svetilnik, Largo pri špini in Manziolijeva palača.
Na vseh teh prizoriščih je Kino Otok svojih 20 let praznoval, kakor se spodobi: predvajali so 121 filmov, 44 je bilo celovečernih in 77 kratkih, zvrstilo se je več kot 20 dodatnih dogodkov, od delavnic in mojstrskih tečajev do predavanj, omizja in razstav. Zabeležili so šest tisoč obiskovalcev, nagovorilo nas je 34 gostov … Festivalski program je segel še v Cerknico, Idrijo, Sežano, Tolmin, v Ljubljani sodelujeta Kinodvor in Slovenska kinoteka, v Gorici pa Kinoatelje – njegova programska vodja Mateja Zorn v Izoli ni manjkala niti letos. Povratnica se očesu kamere ni mogla ogniti ob vstopu v Letni kino Arrigoni:
Film Črni čaj, koprodukcijo Francije, Tajvana, Luksemburga in Mavretanije, v kateri režiser Abderrahmane Sissako sledi ženski, ki doma v Afriki pred oltarjem dahne usodni »ne« in zatem odpotuje na Kitajsko, si je ogledal poln Arrigoni – kar je na največjem festivalskem prizorišču lep uspeh. Ujel ga je tudi Boris Palčič, filmski režiser in profesor filozofije na koprski gimnaziji, ki nam je znal že v razredu povedati kaj zanimivega o sedmi umetnosti. Pa sem ga njegov nekdanji dijak pobaral še o Kinu Otok:
Pred projekcijo Črnega čaja smo na odru dobili še posebno presenečenje: selektorica filmskega programa Varja Močnik je pod žaromete povabila kinootoške prvoborce. Kako se je začelo in krenilo, naj nam povedo Jan Cvitkovič, Lorena Pavlič, Nina Peče Grilc in Vlado Škafar:
Ker so ju že tolikokrat omenili, naj spet sežem v svoj arhiv in pristavim še fotografski dokaz, da sta bila na začetku res ključna za uspešen zagon Kina Otok – tedanja izolska županja Breda Pečan in Helmut Groschup, ustanovitelj in dolgoletni direktor Mednarodnega filmskega festivala v Innsbrucku:
Nekdanjo županjo smo letos v občinstvu opazili že na otvoritveni slovesnosti na Manziolijevem trgu, kjer so projekcijo poetičnega filma Čarodejev ples indijskega režiserja Govindana Aravindana iz leta 1979 posvetili prav spominu na lani preminulega prijatelja Helmuta.
Tako gre to v življenju, nekateri odhajajo, drugi prihajajo. Letos je pet festivalskih šolskih projekcij užilo 420 otrok, v okviru mednarodne festivalske mreže Mladi selektorji za mlado občinstvo! pa je Izolo obiskalo rekordnih 53 osnovnošolcev in srednješolcev iz Istre, Ljubljane in tujine. Kot najboljšega med petimi ogledanimi filmi so izbrali Pot, ki ga je nemški režiser Tobias Wiemann zasnoval na resnični zgodbi in postavil v leto 1940: deček Rolf z očetom novinarjem in psom Adijem beži pred nacisti iz Nemčije v Francijo. Njun cilj je New York, kjer ju čaka Rolfova mama. Na poti srečata marsikoga in doživita marsikaj. O pustolovščini, prepolni o poguma in solidarnosti, se je režiser v Izoli pogovarjal z mladimi selektorji. Ena od njih, Ana Lipušček iz Osnovne šole Elvire Vatovec Prade, je bila dovolj pogumna še za izjavo pred kamero:
Kako raznolik, tako umetniško zahteven in zapleten kakor tudi komunikativen in vznemirljiv, zna biti Kino Otok, je bilo lepo videti v Odeonu, kjer je nastopil Bill Morrison. Ameriški neodvisni filmski ustvarjalec, ki je na festivalu vodil tudi mojstrsko delavnico, je najprej predvajal svoje kratke filme. Ustvarja jih iz najdenega filmskega materiala, iz kolutov, ki jih drugi zavržejo, zaprašenih, napol uničenih … Kolikor je mogoče, reši analogne posnetke, jih zmontira v pogosto psihedelične, kalejdoskopske prizore in vse skupaj opremi z novo glasbeno spremljavo. Odštekano! Povsem drugačen pa je njegov lanski film Incident, dokumentarističen, resnicoljuben, sestavljen iz posnetkov uličnih nadzornih kamer in kamer, ki jih na telesu morajo nositi ameriški policisti: leta 2018 so ujele, kako so na ulici v Chicagu brez pravega povoda hoteli pridržati 37-letnega temnopoltega brivca Haritha Augustusa, ta se jim je uprl, se jim izvil, pa ga je eden od policistov ustrelil. Gledalce v izolskem Odeonu je nekoliko zmedlo vsaj navidezno neskladje: vsi okoliški ljudje pričajo, da je bil brivec sila miroljuben človek, nikomur ne bi skrivil lasu na glavi, še mravljice ni pohodil – pa je vendar po domači ulici korakal z revolverjem za pasom?! »Nošnje orožja ne podpiram, a v ZDA je dovoljena, pravno dopustna,« je prikimal Bill Morrison. In poudaril, da ga je pri montaži filma zanimala zlasti rašomonska tehnika, s kopičenjem posnetkov iz različnih zornih kotov je hotel osvetliti, kaj se je tistega dne dejansko zgodilo. Da, obračajmo kakor želimo, rasizem je terjal novo žrtev. Ki ni potegnila svojega revolverja, ki ni nameravala ustreliti. Najbrž ni potrebno dodati, da sistem zatem ni razčistil, kaj se je zares zgodilo, ni poiskal krivcev in jih kaznoval, temveč se je trudil upravičiti zločin.
Daleč je divja Amerika, daleč. K sreči. Naj k nam pljuska samo z dobrimi rečmi – kakor morje ob izolsko obrežje, na katerem so v zadnjih kadrih letošnjega Kina Otok skupaj posedele direktorica zavoda Otok Lorena Pavlič, programska vodja Kina Otok Varja Močnik in direktorica festivala Tanja Hladnik:
Kino Otok med nas res prinaša svetovno filmsko umetnost od Amerike in Afrike do Azije, a je letošnji posebno mesto dal tudi domačim, izolskim ustvarjalcem: festival je odprl kratki predfilm Sto Scoio (Pod skalo), v katerem je Remigio Grižonič s kamero ujel Dorino Beržan, ki na skali, obdani z morjem, niza poezijo v istrobeneškem dialektu, sklenil pa ga je prav poseben koncert, na katerem je Elvis Šahbaz – kitarski samouk, ki se je naučil virtuozno prebirati strune – predstavil svoj tretji album Onkraj sanj. Zbrane v dvorani Kulturnega doma mu je onkraj sanj z ustrezno sugestivnimi podobami pomagal popeljati eksperimentalni filmar Davorin Marc. Pravšnje sožitje za iztek festivala in tudi te reportaže:
***
V videih so poleg avtorjevih posnetkov uporabljene tako arhivske kakor sveže fotografije, ki so jih na letošnjem Kinu Otok posnele festivalske fotografinje Gaja Đukanović Babič, Neža Kokol, Sofija Matovska, Natalia Polonskaia in Staša Zagorc.
