Tisti, ki berete ameriško revijo Time in se malce dlje zadržite na zadnjih straneh, kjer kraljujeta kultura in družba, ste prav gotovo že opazili njegovo ime. Lev Grossman je eden najbolj znanih ameriških novinarjev in kritikov, ki se je pogovarjal z več velikimi možmi našega časa – od Billa Gatesa in Steva Jobsa do Jonathana Franzna in Johnnyja Casha. Poleg tega je avtor več knjig, njegova znanstvenofantastična knjiga Čarovniki, ki se je uvrstila na lestvico najbolje prodajanih knjig časnika New York Times, pa je prevedena tudi v slovenščino. Njegova priznanja med drugim razkrivajo, kakšne so posledice življenja v nevrotično-intelektualni družini, ljubezen do iPhone igrice Worms 2: Armageddon ter prijeten pogled na zoglenela trupla sovražnikov. Vse to z veliko vina.
Ime: Lev Grossman
Zadnja knjiga: The Magician King (Viking, 2011)
Kje ste odraščali?
V Lexingtonu, zvezni državi Massachusetts, znanem kot »rojstni kraj ameriške svobode«, saj se je tu bíla prva bitka ameriške vojne za neodvisnost. Ampak slavni »strel, ki je zadonel okoli sveta« seveda ni bil izstreljen v Lexingtonu, ampak v Concordu. V Lexingtonu smo namreč doživeli poraz, zato prvi strel očitno le ni bil tako slišen.
Kje ste študirali in kaj?
Najprej sem obiskoval univerzo Harvard in nato znanje s področja primerjalne književnosti poglabljal s triletnim podiplomskim študijem na univerzi Yale. Ljudem se zdi čudno, da sem študiral tako na Harvardu kot na Yalu, ampak to je bilo za okoliš, v katerem sem odrasel, povsem običajno. Način življenja našega plemena, nevrotične in pretirano intelektualno navdušene akademske družine z vzhodne obale, je bil pač študij.
Opišite svojo jutranjo rutino.
Na nogah sem ob pol osmih. Potem odpravim otroke v vrstnem redu, ki ga zahteva njihov urnik. Sledi skodelica espressa. V času pisanja romana se zatečem v svojo delovno sobo. V času, ko romana ne pišem, pa se s podzemno železnico odpeljem na svoje delovno mesto v časopisno hišo Time v Midtown Manhattan.
Katere vaše značilnosti ali navade so morda malce nenavadne?
Bojda je v mojem govoru slišati sledove angleškega naglasa, čeprav ga sam sploh ne zaznam. Podedovati sem ga moral od svoje matere, ki je angleškega porekla. Ker živim z Avstralko, je ta podlegel še dodatnim poškodbam. Ljudje mi pravijo, da zveni neverjetno izumetničen, kar je verjetno povsem res, toda ne znam si pomagati. George Plimpton je nekoč dejal nekaj v smislu, da razen njega in Gora Vidala skoraj nihče več nima izumetničenega naglasa. Videti je, da ta plamen ohranjam pri življenju. Jaz in Gore.
Kateri je vaš najljubši kos oblačila?
Pred tremi leti sem na ulici Jemyn v Londonu kupil plašč s chesterfieldskim ovratnikom in črtasto podlogo. Je v slogu televizijske nanizanke Downton Abbey, čeprav vztrajam, da sem ga kupil, še preden je Downton Abbey postala popularna.
Navedite tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu.
Sonce vzhaja in zahaja Ernesta Hemingwaya, Gospa Dalloway Virginie Woolf in The Fault in Our Stars Johna Greena.
Avtor katere knjige bi želeli biti vi sami?
Jonathan Strange in gospod Norrell avtorice Susanne Clarke.
Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?
To je moja žena, ki je pisateljica in profesorica angleškega jezika.
V katerem kraju iščete navdih?
V Benetkah.
Navedite umetniško delo, ki vas navdihuje.
Umetniško delo The Great Preserve slikarja Casparja Davida Friedricha. Vem, da gre za izredno domišljav odgovor, ampak poiščite ga na spletu in vedeli boste, o čem govorim. Gre za prav prekleto navdihujoče delo.
Kako se pred pričetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe?
Navda me občutek, da nekje obstaja nenapisana knjiga, ki jo moram prebrati. Tako pričnem s kratkim orisom zgodbe in z zapiski, ki povzemajo bodočo vsebino knjige. Pri tem popolnoma izničim in degradiram tisti prvotni občutek, toda vseeno se mu poskušam približati po svojih najboljših močeh.
Opišite svoj ustvarjalni proces.
Ne morem pisati prav vsak dan. Sem kampanjec. Navadno delam šest do sedem ur brez prestanka, čemur sledi pijača nekje zunaj.
Imate nenavadne rituale, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu?
Ja, če je nenavadno to, da pred pričetkom pisanja eno uro igram iPhone igro Worms 2: Armageddon.
Kakšen razgled vam nudi najljubše delovno mesto?
Na raztresena pooglenela trupla svojih sovražnikov.
Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado?
Tole bo zvenelo arogantno, ampak resnica je, da mi je pisateljska blokada tuja. Ne morem si je privoščiti. Imam otroke in v tistih redkih trenutkih, ko eden izmed njih ne joče ali ne bruha in ko nisem v službi, se brez sprenevedanja spravim k pisanju. Vsa moja pisateljska blokada po vsej verjetnosti privre na dan med menjanjem plenic, zato da ne opazim zares, kaj počnem.
Opišite svoj idealni dan.
7:30 – otroci. 8:30 – espresso. 9:00 – pisanje. 16:00 – rekreativni tek. 17:00 – več pisanja. 18:00 – telefonske čestitke mnogih slavnih pisateljev (pustim, da se oglasi tajnica). 18:30 – več otrok. 19:30 – priprava preveč zapletenega obeda, veliko vina. 21:00 – viski. 22:00 – se ne spomnim.
Opišite svojo večerno rutino.
Kuhanje. Veliko kuhanja. Čez dan se z ženo zaradi nenehnega žongliranja stavkov in odlomkov čisto preveč ignorirava. Vsa tista druga čutila, ki jih preko dneva zanemarjava, so tako na udaru prav pri kuhanju, pri čemer se lahko pogovarjava in ko je delo dobro opravljeno, je dober tudi končni rezultat. Če ne drugega, je kuhanje dobro opravičilo za velike količine popitega vina.
Kaj vas sprošča?
Kuhanje. In prebiranje del pisateljev, ki so boljši od mene.
Kaj vas zagotovo spravi v jok?
Zelo redko potočim solzo. Izjemoma in iz neznanega razloga jočem med ogledom filmov na letalu. Za to sicer obstaja znanstvena razlaga, ampak se je nikoli ne morem zapomniti. Nekoč sem sredi 24-urnega leta v Avstralijo bruhnil v jok zaradi filma Pravo jeklo (Real Steel) – tistega, kjer Hugh Jackman in njegov sin izdelujeta bojnega robota.
Ste vraževerni?
Ne. Pohvalim se lahko le z zelo čudaško fobijo, in sicer nekontroliranim strahom pred gledanjem ali poslušanjem ljudi med uživanjem hrane. Resnično. V kinu nikoli ne morem gledati filmov. Preveč pokovke.
Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je dogodil med promocijsko predstavitvijo knjige?
Teh je precej, ampak so vse prej bolj žalostni kot smešni. V času promocijskih turnej večino časa preživim pod tušem v hotelski kopalnici, kjer se zgrbljen počasi pozibavam sem in tja.
S čim bi se ukvarjali, če ne bi bili pisatelj?
Z laboratorijskimi mišmi. V času študija na univerzi sem začel kot biokemik. Kemija mi ni šla dobro od rok zaradi problemov pri matematiki, ampak eksperimentiranje mi je bilo zares všeč. Mislim si, da služba, kjer je interakcije z ljudmi tako malo, ne more biti slaba.
Kaj bi svetovali porajajočemu se pisatelju?
1. Preberite vse. 2. Nikoli se ne vdajte.
Kako bi se po vaši izbiri glasil epitaf na vašem nagrobniku?
»Imel je ves denar na tem svetu. Resnično, ves denar.«
Povejte nekaj o sebi, kar bi nas lahko presenetilo.
Tu ni velikih presenečenj. Od majhnih nog pa tja do konca študentskih let sem se učil igranja čela. In imam identičnega brata dvojčka Austina, ki je prav tako pisatelj. Mislim, da bo to zadostovalo.
Kakšen bo vaš naslednji delovni projekt?
The Magician’s Land, ki je zadnja knjiga trilogije Čarovniki.
*Knjigo priznanj je zasnoval Noah Charney, prevedla jo je Urška Charney.
