»Ko antinatalista vprašajo, ali ima otroke ali ne, tega noče povedati«

Sigrid Nunez se je leta 1971 v New Yorku rodila imigrantskim staršem (njena mama je bila Nemka, oče pa je imel kitajsko-panamske korenine). Zgodbo njunega življenja je opisala v romanu A Feather on the Breath of God (1995), s katerim je začela svojo plodovito in uspešno literarno kariero. Literarno slavo je požela z romanom Prijatelj, ki ji je prinesel ameriško državno nagrado. Mentorica njenega poročevalskega pisanja je bila intelektualka in feministka Susan Sontag, o kateri je Nunez napisala biografski roman Sempre Susan.

Kot bralki, ki bere že dolgo in ki bere veliko, mi je dobro poznan občutek zasičenosti, ki se pojavi, ko se knjige naenkrat začnejo zlivati druga z drugo in ko se zdi, da so vse pripovedovale isto zgodbo o istih ljudeh, niso pa si upale povedati nič novega. Tudi splošen pregled ponudbe v knjigarnah je za potrošnika navdušujoč fenomen, saj vsaka knjiga obljublja, da je po mnenju bralcev najboljša (in da je bila najbolje prodajana uspešnica New York Timesa). Ni več pomembno, kaj bereš, vse je tako zelo dobro, je sporočilo, ki ga ljubitelji knjig lahko zasledimo na vsakem koraku. Vendar temu preprosto ni tako. Zato je, ko te sredi zasičenosti neka knjiga predrami, ti nekaj vzame in nekaj da, to pomembna stvar. In enako pomembno je, da so to knjige, o katerih govorimo. In pišemo. Tudi če za nami ne stojijo ravno vsi bralci New York Timesa.

V letih 2021, 2023 in 2025 so se na police slovenskih knjigarn prikradle tri knjige pisanih platnic, zaradi marketinga, ki več kot očitno želi zaigrati na srčne strune bralca, opremljene z ilustracijami nemške doge, evropske domače mačke in papige are. Njihovi naslovi – Prijatelj, Kaj prestajaš in Ranljivi – namigujejo na enostavno žanrsko pisanje s potencialnimi zapleti okoli duševnega zdravja. Vsekakor nič ne izdaja, da se za platnicami skriva navdihnjen in edinstven popis la condition humaine, ki združuje prvine fikcije in avtofikcije, ki ne kolažira le z besedami, temveč tudi z zgodbami, spomini in resnicami ter ki kot tak presega tipično lingvistično fragmentarnost sodobnega leposlovja.

Žanrska uvrstitev treh omenjenih romanov se zdi skoraj nemogoča, saj pisanje Nunez sočasno prevzema obliko romana, eseja, spominov, aforizmov in na mestih celo literarne recenzije. Čeprav pri mešanju literarnih form v ozadju vedno preži nevarnost, da bo tekst nejasen, neberljiv in da celotna stvar preprosto ne bo delovala, pa je pri pisanju Nunez resnica ravno obratna – celotna stvar ne bi mogla delovati drugače. Oblika oziroma oblike, katerih se pisateljica poslužuje, lahko edino v takšni kombinaciji izrazijo resnice, s katerimi nam postreže pisateljica in za katere bralec, ki jih je slutil že celo življenje, presenečeno (in predvsem olajšano) ugotovi, da jih je nekomu uspelo ujeti in zapisati na papir.

V romanih Sigrid Nunez notranja resnica pripovedovalke zasenči zunanja dejstva. Zunanji svet služi kot nekakšen konglomerat vsega, kar bi se lahko zgodilo (npr. medicinska sestra se med pandemijo okuži z virusom, zato dlje časa ne more zapustiti posojenega stanovanja), notranji svet pa je pravzaprav to, kar se je zares zgodilo in kar se dogaja. Že dobro utečena shema, da je tisto, kar ob nekem dogodku čutimo, za nas bolj resnično od dogodka samega, je tukaj nadgrajena s ponižnim priznanjem, da naši miselni procesi niso prazni vsebine, ki jo konzumiramo. V situacijah, ki so v nekem prostoru in času zgolj naše, nam lastne besede prav nič ne pomagajo, rešujejo pa nas naključni opisi iz knjig, ki smo jih brali dolgo nazaj in za katere se zdi, da so edine zmožne zaobjeti izkustvo nas samih. Pripovedovalka se v nobenem izmed romanov ne trudi z iskanjem lastne resnice, saj tega koncepta ni, ne glede na to, kako se trudimo vzdrževati iluzijo, da smo se do nečesa prebili čisto sami. Zunanje reference zapolnjujejo in usmerjajo naš način razmišljanja. Ko je Joyce svoji Molly namenil prvi neodvisen notranji tok misli, ki so zdaj smiselne in linearne, zdaj vsiljene, zdaj repetitivne, je uspešno prikazal trenutek misli v življenju – vendar teh je veliko. Časovna distanca nam v retrospektivi omogoča veliko bolj sistematično razmišljanje o dogodkih, idejah in abstrakcijah. Sočasno ne smemo podcenjevati našega spomina, ki nas ščiti pred marsikaterimi dejstvi in življenje oblikuje v zgodbo, pred katero ne rabimo umikati pogleda.

Trilogijo pripoveduje prvoosebna pripovedovalka (ali pa prvoosebne pripovedovalke – ni jasno, ali gre za različne epizode istega življenja ali ne) v pretekliku. Dogodke, ki so se nekoč nekje pojavili, pripovedovalka, ki jih je preživela, oplemeniti z vnovičnim procesiranjem in vrednotenjem. Bralec se odlično počuti, ko ugotovi, da pripovedovalki dogodki sami niso prinesli dovolj uvida, da bi lastno izkušnjo analizirala z njo samo. Čeprav je o svetu in sebi v njem ves čas razmišljala, se navadno ni zgodilo nič od tega, kar je pričakovala, ob čemer se bralec spomni na brezčasno svarilo proti večnem premlevanju: tega, kar je zate pripravilo življenje, si niti zamisliti ne moreš. Ne skrbi, če te bo ubila ekološka katastrofa – tvoja prijateljica bo hotela, da ji pomagaš ubiti njo samo. Edina vsebina, ki doživetja uspe stkati v enoto, v reko, v katero se zlivajo vsi pritoki, so besede drugih, pa še te skoraj zgolj sekundarno, saj na koncu z nami obstanejo zgolj občutki o prebranem. Zakaj se zdi Goethe bolj pronicljiv za žensko 21. stoletja kot na primer serije, ki naj bi prikazovale življenje, ki mu pripada? Zakaj nam vsebine, ustvarjene specifično z namenom, da z njimi relejtamo, se v njih prepoznamo in z njimi povežemo, dajo tako malo? Mogoče leži razlog ravno v tem, da s tem, ko reproducirajo naše okoliščine in zagonetke, ne ponujajo tujega/drugega čustvenega razpona. Pošteno vprašanje na tem mestu bi bilo, kaj potemtakem ponuja Nunez, ki piše o nam poznanem svetu. Na pladnju serviran odgovor bi bil, da za razliko od drugih vsaj prizna, da človek do velikih spoznanj ne pride sam. Da je doumeti božansko, plagiarizirati človeško. Ampak spet, zakaj so njeni »plagiati« toliko boljši od ostalih? Oscarju Wildu je pripisan citat, da moraš ljudi, ki jih soočaš z resnico, nasmejati, drugače te ubijejo. Si lahko priznamo, da lastno kolektivnost sprejmemo le, če nas nekdo zabava (in ponudi simpatično naslovnico)?

Papir prenese vse, pa vendar se zdi, da se redko sreča z resnico. Ljudje (resnični ali fiktivni), narodi, ideje … so skoraj zmeraj popisani glede na končne vrednosti spektra popolno – ničvredno. Dekle je polno vrlin ali pa ne, moški je popoln v karieri in družini ali pa skoraj nikjer. Arhetipska ženska se pojavlja kot boginja ali kot vlačuga. Bolnik z rakom je tragičen in moralno čist.* Nunez trdi, da pisanje vedno vsebuje humor ali pa nekaj prekriva. V romanu Kaj prestajaš se na primer srečamo z bolnico, ki od svoje prijateljice zahteva, da ji pomaga pri njenem samomoru. Gre za žrtev ali agresorja? Obojega po malem. Osebe so v romanih Nunezove vedno prikazane kot konglomerat vseh oblik vedenja in vrednotenja, saj pisateljica ne skriva preprostega dejstva: ljudje klonemo pod težo zunanjih okoliščin. Njeni liki nikoli ne delujejo out of character, ker njihov character zajema vse, kot to pritiče tudi živim, mesenim ljudem. Če lahko zase trdimo, da nečesa ne bi nikoli naredili, smo lahko samo hvaležni, da tega nikoli nismo rabili storiti. Strmoglavljeni letalski potniki, ki se po mesecih stradanja zatečejo h kanibalizmu, so v življenju pred poletom poznali zgolj dušeni riž in pečeno zelenjavo.

Če nas obnašanje nekoga preseneti ali razočara, se je smiselno vprašati, zakaj smo ves čas tako zavzeto verjeli, da to osebo popolnoma poznamo. Živčni sistem, ki v imenu našega preživetja presodi, ali se bo v dani situaciji boril, umaknil ali zamrznil, deluje izven zavestnega nadzora tistega, čigar telo naseljuje. Zakaj smo torej prepričani, da se bo razkril ravno nam?

Pisanje Sigrid Nunez je ravno zato mogoče brati zgolj skozi prizmo empatije. Nunez ne nastopa v vlogi psihologinje, temveč poročevalke, ki zgolj popisuje življenja in realnosti ljudi, ki so se znašli v nekem zgodovinskem prostoru in času. Že zgolj zaradi dejstva, da so se znašli tam, lahko do njih čutimo empatijo – in bi jo tudi morali. Je mar življenje bilo kdaj lahko? Če njene knjige beremo kot roman, držimo pesti za protagonistko. Če v njih prepoznamo avtofikcijo, smo na strani pisateljice. Če v pisanju vidimo esej, kupimo to, kar nam želi prodati. Nemogoče je zmagati, nemogoče je vedeti, kdo si in nemogoče se je nehati spraševati o tem. Poti, ki se nam zdijo tako jasno začrtane, so najbolj razvodeneli akvareli, ki si jih lahko predstavljamo. Kar pa ne pomeni, da niso lepi na pogled.

Vseeno se pokažejo tudi olajševalne okoliščine, ki življenje delajo znosno. Bralec bo na tem mestu olajšan, da pisateljica ne cilja na medosebne (ali, bog ne daj, družinske) odnose, temveč na človekovo možnost sobivanja z živalmi. Ara z naslovnice romana Ranljivi se izkaže za najpametnejši lik v celotni knjigi, ki samo s svojim obstojem ponudi smisel dvema čustveno ranjenima (in nedoraslima) odraslima. V romanu Kaj prestajaš na naslovno vprašanje odgovori tudi govoreča mačka, s katero se pripovedovalka znajde v Airbnbju (ali gre za halucinacijo ali kulturni šok, si lahko razlaga vsak bralec sam). Mačji pripovedovalci so sploh v azijskem literarnem območju postali velik hit, določene prevode pa je dočakal tudi slovenski bralec (npr. roman Maček gre na pot pisateljice Hiro Arikawa). Priljubljenost dotičnih pripovedovalcev izhaja iz njihove zmožnosti, da dogodke dojemajo nepatetično in da ne vidijo v vsem svetovne zarote proti njim samim. Vsak človek – in človeški pripovedovalec – ima napleteno zgodbo o tem, kaj bi se moralo zgoditi, kako bi drugi morali ravnati z nami in kaj naj bi nam pripadalo. Živali so teh nesmislov popolnoma razbremenjene, zato si vse razlagajo na prvo žogo (če bi želeli stvar dvigniti na višji nivo, bi lahko trdili, da pri svoji oceni sveta posegajo po Ockhamovi britvi). Če jih nekdo brcne, zbežijo stran in se skrijejo, dokler se ne pojavi kdo, ki jih poboža. Ravnanja drugih ne projicirajo nase, s čimer si življenje olajšajo. Mir, ki jih obdaja, pomiri tudi človeka, zaradi česar se takšni odnosi izkažejo za neprecenljive. Ne le da nam s svojim čebljanjem, čivkanjem, lajanjem in predenjem umirjajo sistem, predstavljajo tudi drug način bivanja. Način, ki bi bil človeku, če bi prijel bika za roge (ta lik zaenkrat ostaja še nepopisan, tudi pri Nunez) in se soočil s svojimi kompleksi, popolnoma dosegljiv. Mogoče bi, onkraj naših samoohranitvenih nevroz in poskusov dokazovanja, da nismo zgolj eni izmed, lahko prepoznali sebe v drugem in druge v sebi. Morda bi se imeli celo lepo. Kot je Svetlana pela že leta 1999, morda bi celo skupaj predli.

Poleg mačk so v življenju potrebne zgolj knjige. S slednjimi je pisateljica ves čas v dialogu, pri čemer ne gre za tipično umeščanje klasičnih (ali ostalih pretencioznih) referenc, kjerkoli se pojavi možnost za to, temveč se pojavljajo specifične reference, ki jih je prebrala sama pripovedovalka in skozi prizmo katerih si razlaga svet. Nabor prebranih knjig je tisti, ki pripovedovalko naredi zares edinstveno, saj je drugače neimenovana in dopušča prostor za vse bralčeve trenutke samoprepoznave. Vsebina takšnih literarnih vložkov se popolnoma zliva s formo, saj nikoli ni jasno, kaj je prebrala pripovedovalka in kaj avtorica ter kaj je katera od njiju doživela. Nunez tako pogovor o literaturi združi z dialogom s samo literaturo, kar njenim romanom dodaja literarnoteoretični moment.