Taksi ustavi na znanem naslovu. Kakofonija štirih dezorientiranih in relativno zblojenih glasov direktno iz 4-ke in nekakšen glas razuma taksista, ki nam pove neke številke, predstavljale naj bi ceno vožnje. Usujemo se na cesto pred še kako znano hišo. Glasno zazeham in pogledam na uro – 6:48. V daljavi se počasi dani. Mrzlo je, zato pohitimo v hišo. Že pred vhodnimi vrati slišimo pridušene base, ki še ne izdajajo jasne oblike glasbe. Odpremo vrata v hišo, odpremo vrata v neki vzporedni svet. Jutranja ura, ki jo običajno povezujemo s počasnim, utrujenim, zehajočim, se tu obrne na glavo. Skozi vrata vstopimo v alternativni svet. Bas linija glasbe se izkristilizira v obliki globokega hausa. Povsod znane face iz pretekle noči v 4-ki, prešvicani objemi, vriskanje, ples, splošna dinamika zadetih ljudi na afterju, vse to me posrka vase. Miza, obložena s pivi, vodko, viskijem, magnezijevimi tabletami, bananami, črtami spida, flaško ghb-ja, kupom ekstazijev in podobnim, me vabi, da si postrežem. Hrup glasov me objema z mehkim srcem. Evforija narašča. Norost se stopnjuje. Kolega mi vsuje kupček mdma-ja v usta. Grenke kristale poplaknem s sladkim gin tonikom. Sklonim se nad mizo in potegnem črto ketamina. V glavi mi izbruhne vulkan, telo zajamejo butajoči valovi ekstatičnega ugodja. Okolica se konkretno, a prijazno spremeni. Vse postane bolj fluidno, prekrivajoče se, organsko, neka drugačnost prevzema realnost in počutim se super. Bolj se odtujujem od realnosti, bolj postajam jaz. Celoten prostor se ziblje v čudni, a neverjetno lepi glasbi, ki blazno točno ujame nihanje biti vesolja in s tem ritem našega smejanja. Trenutek se razpotegne v neko vzporednost, ki deluje sinhrono z našo, vsak gib je usklajen z našim bistvom, naše bistvo pa poganja vesolje samo. Simple as that. Na tleh dnevne sobe se zvijam v položaju ugodja. Zraven mene se uleže punca, s katero sva se v 4-ki ponoči pogovarjala najprej o Foucaultu, proti jutru pa o manku ljubezni v sodobnem svetu. Pa kako prav sva imela! Pogledal sem jo v oči in videl najino večnost. Že naslednji trenutek sva se poljubljala ob psihedeličnem vibriranju vesoljskega techna. Posrkana sva bila v nekakšno črno luknjo, prostorno-časovni paradoks, ki se realizira skozi našo zaznavo tega trenutka …
Sedim v najudobnejšem fotelju v življenju, oblečen v majico in gate, okoli vratu imam brisačo. Videti sem kot boksar ali vsaj neki dokaj vrhunski športnik. Švicam še kakih 3x bolj. Nakladamo in nakladamo. Govorim 1000 (Ali več? 5000? Morda 100000? Se lahko v določeni fazi prekurim?) besed na sekundo, na koncu stavka tako ponavadi vedno pozabim, za kaj je šlo … Ta trenutek se mi utrne nora ideja, razglasim jo, napovem in … in … kaj sem že hotu rečt??? – stavek, ki z napredovanjem afterja postane sorazmerno vse pogostejši. Ter hkrati vse bolj zoprn ter blazen govorcu in vse bolj smešen ostalim. Pozaba je eter afterja.
Ura je kruta stvar, kaže že 1. popoldne. Čas je tako zblojeno abstrakten, da si z njim že tako ali tako ne moreš kaj dosti pomagati, na afterjih pa te dobesedno jebe v glavo. Doživel sem že, da je afterjaških 18 ur minilo v nekaj minutah. Lahko vprašate še ostale takrat prisotne! A z vrtenjem urnih kazalcev se spreminja tudi tvoj after jaz. Um postaja počasnejši, telo slabotnejše. Vse tvoje (družbene, družabne) maske padejo, nisi več sposoben vzdrževati družbene podobe, lahko si samo še ti, resnični ti, za kaj drugega preprosto nimaš ne energije ne kognitivnih sposobnosti. Nisi več »gospodar svojega telesa« (priljubljena fraza naših afterjev). Do tega pride predvsem zaradi posrednih napak, ni neposredna škoda drogiranja. Z leti se naučiš, kako se ohranjati – dovolj vode, na afterja vedno vzemi ščetko in si umij zobe, stuširaj se, nujno pojej nekaj (standard after zajtrk/kosilo/večerja je banana, ki jo ponavadi ješ ure in ure, ter magnezijeve tablete).
Norost postaja z napredovanjem afterja vse bolj ekscesna, centralna, glasba glasnejša, scena vse barvitejša, neskončni pogovori vse bolj groteskni, a neverjetno zabavni, kolektivna vez vse močnejša.
Norost postaja z napredovanjem afterja vse bolj ekscesna, centralna, glasba glasnejša, scena vse barvitejša, neskončni pogovori vse bolj groteskni, a neverjetno zabavni, kolektivna vez vse močnejša. Prostor vibrira v ritmu glasbe in žari od akumulirane energije, ki navdaja bistvo v prostoru, ki je bistvo tega prostora. Povlečem črto spida in si odprem mrzlo pivo. Hitri fun fact: pivo je na afterjih najbolj odpadna snov. Vedno se nabavi ogromno piva in vedno se ti zdi, da ti pa »zdej res paše per«, in si ga odpreš, narediš šluk najbolj ogabne grenke brozge, ga odložiš … in ponoviš vajo z novim pivom čez nekaj časa. To nas v desetih letih afterja še ni izučilo, še vedno na koncu afterja naberemo goro odprtih in 95 % polnih piv. Tako se spomnim, da na afterjih paše sladko. Odprem hladilnik in namešam štiri gin tonike, nazdravimo in spijemo na šus. Takoj se počutim okrepčanega, postanem rahlo entuziastičen. Zavijem do računalnika in naštimam dinamičen, plesni haus. Déjà vu – plešemo, se smejimo, objemamo in vriskamo ob glasbi. Osem ur partija ponoči ni nikoli dovolj, hočemo še, vztrajamo v norosti, nazdravimo s šampanjcem in ga pri tem pol polijemo, dan zunaj že počasi ugaša, prižgemo luči in divjanje se nadaljuje. Okoli mize vse intenzivnejše pripovedi. V kuhinji resne filozofske razprave o Pasoliniju in italijanskih rdečih brigadah. Povsod se pleše, pleše in pleše ter govori, govori in govori. Kolegica mi v usta porine dva xanaxa, ki ju poplaknem z viskijem, ravnokar sem ga dobil v roke. Zibam se v vibracijah alternativne realnosti, ki smo ji vdihnili življenje, in še nismo izdihnili, niti ne nameravamo kaj kmalu.
Začutim neki odtenek shizofrenije, vsa slika realnosti se mi malce premeče, a že močan beat techna preseka to misel, ki se je materializirala v skorajšnji norosti. Ko smo že pri norosti – celotno dogajanje afterjev, ali vsaj večino, bi lahko v vsej iluziji nam tako ljube objektivne realnosti (ker ljudje hočejo varnost, nočejo priznati, da ta realnost, ki jo tako prepričano živijo, stoji na zelo trhlih nogicah) označili kot norost. After kot oblika kolektivne norosti. Absolutni odmik od realnosti, negacija realnosti. Hkrati pa manj nora od realnosti »zunaj«. Družba in z njo človek sta res dokaj grozljiva zadeva. Če sta tako realnost kot norost subjektivni zablodi oziroma praktično nekakšni religiozni predstavi, lahko oziroma – kar zadeva mene – moramo oba »state of minda« čim večkrat izkušat, torej šaltat med njima, a me štekaš …? – puf! Takrat me šele zadene, da si ne predstavljam kake scene v glavi, ampak dejansko nakladam o nekakšni koristnosti rejvanja in neskončnih afterjev ter vsega, kar pride s tem v paketu. Ena najlepših punc, ki sem jih kadarkoli videl, prisede k meni in mi ponudi pladenj s črtami koke. »Kar dve potegni,« reče z angelskim glasom ter me pogleda naravnost v oči z neverjetno lepim pogledom, zelenomodrimi očmi, ki so z neko čudno in otožno toplino obljubljale večnost Ljubezni. V njih sem v tistih dveh sekundah prebral svoje življenje, zabeležil prihodnost in našel nekaj, za kar sploh nisem vedel, da iščem. Bila je samo neka praznina. Zdaj je tam topla žareča krogla. Skupaj potegneva črti in se usedeva ter pogovarjava dalje. Kmalu bo zunaj vzšlo sonce, zato vzameva iz hladilnika šampanjec, malo koke in vse za joint ter greva na streho. Pod nama se odpre neskončnost, nad nama večnost, pred nama prihodnost. Kamorkoli, samo da smo v gibanju. Objameva se in s poljubom vstopiva v nov dan, nov začetek, novo upanje … Pridušeno bitje basov ter predirnih krikov veselja in norosti pa sporoča, da gre, tako kot življenje samo, tudi after dalje …
