Korenine

Čudežno si prisoten v lunini srebrni lobanji, tam si njen najbolj skrivnosten del: čisto mičkena kroglica rubina. In si tako edina živost v absolutnem niču. Tega nihče ne razume. Nedoumljivo. Enigma. Skrivnost smrti, ki je življenje. Bistvo življenja. Pred neskončnostjo, pred absolutnim ničem.

Te vrstice je Marjan Tomšič (1939–2023) napisal 13. marca lani, štiri mesece pred smrtjo. Pa ne samo tega, v svojih zadnjih treh letih je v drncu pisal Zgodbe iz labirinta, pravkar izdane pri Beletrini. »Dogajalni prostor so istrsko podeželje, dvorec v Račah iz njegove mladosti in brezmejnost neba. V te prostore polaga svoje ‘uvide, prebliske, slike’, kot je pogosto imenoval svoje ustvarjalne trenutke, in pripoveduje o svojih doživetjih iz otroštva ali srečanjih z istrskimi podeželani, sosedi, a tudi o izjemnih, nenavadnih razkritjih …« v spremni besedi piše dolgoletna spremljevalka Tomšičeve književnosti Jasna Čebron. »V Zgodbah iz labirinta je zbranih sto pripovedi, drobnih kot mravlja in razsežnih kot kozmos. Zdi se, da jih je pisatelj napisal iz veselja, da še ima ustvarjalno moč, da se mu oglašata preteklost in neskončnost v živih podobah, ter z radostjo, da se mu znova razkrivajo ‘prehodi v neznano dimenzijo’.«

V zadnji epizodi Beletrine v živo pred poletnim oddihom se o pisatelju in Zgodbah iz labirinta pogovarjata dr. Vesna Mikolič in Andraž Gombač:

V precej zgodbah Marjan Tomšič opisuje dogajanje okrog svoje hiške, kažete, v istrskem zaselku Guci pri Vanganelu. Tudi v Koreninah, ki vam jih ponujamo v branje. Naj iz njih požene nova bralna izkušnja, zahvaljujoč neumrljivemu pisatelju:

***

To je bil moj zadnji padec. Pred tem jih je bilo osem, torej je ta bil deveti.

Po smrti Džidija (grško: Egidija) je vse njive okoli Takúna prevzel njegov sin Nikóla. Eno leto je skrbno, lahko napišem: vzorno skrbel za vinograd refoška, ki je bil polovični ostanek velikega vinograda, razdeljenega na zgornji del parcele in na spodnji del.

Ta vinograd je bil srce in ponos Egidijevega očeta Pasquala in njegove žene Gine. Obdelovala sta ga in zanj sta skrbela, kot da bi ne bil le nasad istrske trte, ampak živo bitje, človek, njun sin ali njuni sinovi. Pasqual je prihajal spomladi v to svojo vinjo že zelo zgodaj, takoj po vzhodu sonca. Skrbno in v nekakšnem stanju posvečenosti je strigel lanske poganjke, menjaval kole, kanele, nategoval žico ali pa kakšno zarjavelo zamenjal z novo. Ko je bilo vse to opravljeno, je z bekami (elastičnimi vejami vrbe; tu ji pravijo bekač) privezoval poganjke, ki bodo to leto iz sebe rodili grozde, polne temno modrih, skoraj črnih jagod refoška.

Ko je opravljal ta dela, mu je njegova žena Gina vsak dan na njivo prinesla kavo: pladenj, skodelico, džezvico. Ko je Pasqual spil kavo, je oživel in potem se je dogajal čudež: živahno sta se pogovarjala in njun pogovor sem nezavedno poslušal tu, v poljski hišici, ki smo ji rekli kažeta. Pogovarjala sta se dolgo, dolgo. Med delom, seveda; kajti Gina se potem, ko je možu prinesla kavo, ni vrnila v vas, ampak je vselej ostala z njim in mu pomagala pri obrednem spomladanskem delu. In dogajalo se je, da sem slišal iz vinograda glasbo, polno božanske harmonije in nebeškega miru. Poslušal sem to glasbo in se čudil, od kod prihaja, oziroma iz katerega radijskega programa; mislil sem namreč, da poslušata majhen, prenosen radijski aparat. Ker se je ta glasba vselej pojavila potem, ko je Pasqual spil kavo, sem nazadnje le posumil, da harmonična glasba ne more vse dneve prihajati iz aparata. Pa sem se nekega dne ustavil na lesenem balkonu, prisluškoval harmoniji in pozorno opazoval, takrat že osemdesetletna starca. Pa se mi je razkrilo, da sploh nimata radia in tudi kasetnika ne. A nebeška glasba je še vedno prihajala iz vinograda. In takrat se mi je razodela skrivnost: glasba, prepolna božanske harmonije, je bil njun pogovor. Ta se je zaradi skladnosti dveh duš spreminjal v glasbeno blaženost. To odkritje je bilo tako nenadno in čudežno, da sem sédel na trinožnik in zamaknjen poslušal njun pogovor; to popolno skladnost dveh duš.

Vinograd so Pasqualovi imeli na spodnji in na zgornji njivi. Vsako leto, skoraj brez izjeme, je bila trgatev velik praznik, nekaj, kar je težko opisati. Prišli so vsi otroci njunih sinov in hčera. Ves Šavletov rod, bližnji in daljni, je bil tu. Bilo je veliko smeha, veliko klicev, vse polno svetlih misli in besed. Glasba, ki je nastajala iz pogovora dveh (Gine in Pasquala), se je iz dueta spremenila v zbor najmanj dvajsetih različnih glasov. Včasih se mi je zdelo, da se nad vinogradom pojavlja tudi srebrna, malo vijoličasta svetloba. Ne vem, ali je bilo to resnično ali pa le moj privid, porojen iz velike harmonije.

*

Čas je živa reka, ki nikoli ne presahne. Na levi in desni breg odlaga vse, kar se je postaralo in onemoglo. Prvi, ki ga je reka življenja odložila, je bil Pasqual. Le malo časa pozneje je reka k Pasqualu odložila njegovo ženo, drugo polovico iste duše; to je bila Gina.

In potem se je vse začelo spreminjati. Oba vinograda, zgornjega in spodnjega, je podedoval sin Egidij, ki smo mu pravili tudi Džidio. Toda Egidij ni bil ne Pasqual in tudi Gina ne; torej ni podedoval darov ne materinih in ne očetovih. No, saj je skrbel za trte, ampak ne tako, kot sta njegov oče in mama. Skoraj vedno je bil nekako odsoten in vse, kar je počel, je delal s strastno, divjo energijo. Kot da bi bil ves čas na nekoga zelo zelo jezen. Trte so to začutile in ni jim bilo prijetno. Začele so se spreminjati, komaj opazno usihati. Tudi trgatev ni bila več čustveni zbor družinskega orkestra. V vinogradu je bilo največ petero ljudi. Pogovarjali so se, toda ne svetlo, veselo, ekstatično, divje navdušeno. Bilo je usihajoče.

Nekega dne mi je Džidio rekel, da bo zgornji vinograd vrgel ven; da bo torej skoraj stoletje stare trte refoška izkoreninil in da bo tja pripeljal iz zelo oddaljenega kraja, iz kraja nad morjem, oljke. Ki jih bo tam seveda moral najprej močno obrezati, skoraj do golega, nato te oljke izkoreniniti, korenine obrezati, in takšne oljke pripeljati sem, na njivo, kjer so bile prej trte in kjer je živel svoje bogato življenje refošk.

»Refošk bom vrgel ven!«

Tako je bil rekel in tako je tudi storil. Vinograd refoška se je spremenil v nasad nekakšnih štrcljev, invalidov brez rok in glave. Žalosten sem gledal te brižne, obrezane oljke. Egidij pa me je tolažil: Ma kaj, saj bo pognalo, bo zraslo, bo okej.

Tako je Džidio na spodnji njivi še vedno imel vinograd, na zgornji pa preseljene in zelo ranjene oljke, vzete iz vasi tam nekje nad zalivom.

In potem … potem se je zgodilo nekaj hudega. Džidio, Egidij … je umrl. Zjutraj ni mogel več vstati, ni mogel govoriti, ni se več zavedal samega sebe. Še isti dan je umrl.

Trte refoška in preseljene oljke so samevale. Vendar ne dolgo. Dedič po Egidiju je postal seveda njegov sin Nikóla. Ta pa že dolgo ni bil več kmet. Fakultetna izobrazba, ekonomist, direktor ene od veletrgovin.

In zdaj je postal ta fakultetno izobraženi mož lastnik vinograda na spodnji njivi in lastnik s težavo se prebujajočih oljk, no, tistih, zdaj že manj žalostno grdih štrcljev; izkoreninjenih oljk, oljk brez velikih vej in tudi skoraj brez korenin.

Za vinograd refoška so lepo skrbeli. Pravočasno škropili. Nekajkrat z mulčkarjem odstranili travo, a za ročno okopavanje trt že ni bilo več časa in ne volje. Kljub temu je ta vinograd v jeseni dal veliko več refoška kot v času, ko je bil lastnik Nikólov oče.

Toda zgodba se nadaljuje po nekih nedoumljivih vzorcih. Nikóla, sin Egidija (Džidia), se je to pozno jesen in zimo odločil, da izkorenini trte refoška tudi tu, na zadnji in poslednji polovici nekoč velikega in blagoslovljenega Pasqualovega in Gininega vinograda. Zakaj? Zato, da bodo tu lahko rasle oljke. Oljke.

V zgodnjem in mrzlem, zaledenelem jutru zaslišim ropot kopača in še nekega meni neznanega stroja. Gledam z balkona, gledam in vidim, da najeti delavec direktorja in diplomiranega ekonomista Nikóle z malim kopačem izkoreninja lepe, debele trte refoška. Iz zemlje ruvajo poslednje trte, Pasqalove in Ginine.

Kar vidim in slišim, me v hipu požene, sune v čudno, zelo preplašeno, panično stanje duha. Grem hitro dol, na s škrlami pokrito dvorišče te moje, tristo petdeset let stare hiške. Obujem škornje in imam namen steči tja, menda z namenom, da preprečim izkoreninjanje zadnjih Pasqualovih in Gininih trt, a mi na poledeneli škrli, ki se rahlo vzpenja gor, spodnese tla pod nogami. Tu se zdaj uveljavijo zakoni fizike. Nogi mi led spodnese, zgornji del: od pasu pa do ramen in glave in seveda rok … pa vztrajnostni gon vrže prav grdo, močno, jezno naprej in na tla. Začutim udarec v spodnjo čeljust in levi del čela. Obležim in si rečem: To je bil knockout, zelo močan, odločen udarec.

Zakaj?

Najbrž sem hotel ustaviti uničevanje Pasqalovega in Gininega drugega in zadnjega dela prelepega vinograda refoška. Pa to najbrž ni bilo v skladu z večnim in mogočnim tokom brezmejne reke življenja in smrti. Kajti, in to si vendar vedno govoril: Večna je le sprememba. Pa si vseeno hotel preprečiti delovanje tega neustavljivega dogajanja v nedoumljivem vesolju.