»Vsak dan se oblečem, ker vsak dan obstaja sicer majhna, a vendarle realna možnost, da pride kdo na obisk,« zapiše Ana Marwan, avtorica kratke zgodbe Krota, ki je v originalu napisana v nemščini, v slovenščino pa jo je prevedla Amalija Maček. Za knjigo je avtorica prejela prestižno nagrado Ingeborg Bachmann, eno izmed najpomembnejših literarnih nagrad v nemškem prostoru.
Skozi prvoosebno izpoved spremljamo razmišljujočo mlajšo žensko, ki poskuša zaživeti v t. i. »novi realnosti«, ki jo je v letu 2020 prinesla korona. Ona je sama, mnogokrat tudi osamljena. Sooča se s svetom, takšnim, kot pač je. Vanj aktivno ne posega in ga ne olepšuje. Svet, v katerem živi, ne želi biti spremenjen. Ona se zato pogosto ozira in poglablja vase, v svojo domišljijo, ki jo popelje vse do predstav o materinstvu in življenju brez otrok. Kot nova najemnica živi v hiši z vrtom in bazenom, ki predstavljata podaljšek njenega sveta, ki je večinoma omejen le na prostore v hiši. Ona, ki jo spoznavamo skozi njen lastni miselni tok, je lahko pravzaprav kdorkoli – prav vsak izmed nas.
Ana Marwan že takoj na začetku bralca popelje v svet, prepreden z epidemijo in njenimi posledicami. To lahko zaznamo skozi protagonistkin notranji monolog, ko se izpove, da se s težavo sooča z očesnimi stiki. Zaradi koronske distanciranosti od družbe je človek ostal sam, oddaljen od soljudi in vsevrstnih pogledov. Zataknjen v svojo lastno realnost, nikomur na pogled. In tako so se počasi začele krhati tudi njegove navade in vljudnostne, družbene norme. Zato se Ona trudi poštarja zmeraj pogledati v oči, ker je eden izmed redkih oseb, ki ji predstavlja stik z družbo. In pravi: »Nekaj časa sem videvala toliko oči, da sem jih preprosto spregledala, podobno kot golobe v mestu, zdaj pa so postali redke ptice, poštarjeve oči so golobje sive.« Šele ob izgubi nečesa spoznaš manko ali tisto bogastvo, ki si ga prej nevede posedoval, sedaj pa je zgolj del spominov. V absolutni preobrazbi »naše normalnosti« je človek spoznal, da je bil njegov prejšnji svet sestavljen iz mnogih čudovitih majhnih delcev, ki pa jih zaradi hitrega življenjskega sloga ni uspel uloviti. Kolikokrat smo zamudili mavrico, ki je obarvala nebo? Kolikokrat smo pozabili prodajalki v trgovini reči hvala? Ali pa pozdraviti osebo, ki se je z nami peljala v dvigalu? Ona je v svojem novem svetu spoznala svojo majhnost, nevidnost in oddaljenost od bivajočega: »Pogosto se pogledam v ogledalo, da moj obraz postane povsem neopažen in da se, prepuščen sam sebi, ne bi spremenil v nekaj nepopravljivega.«
Razmišljanje jo pripelje do koncepta »maske«, ki je v epidemiji dobil nov pomen. Pravi, da se ji je obraz pod masko tipa FFP2 polenil, saj vsi njeni obrazi, ki niso pogosto v rabi, tonejo v neuporabljivost. Prejšnji svet, v katerem je moral človek v družbi igrati različne vloge in zanje uporabljati različne obraze, je sedaj predrugačen. Človek je lahko maske, kot tudi vse čevlje, zložil v omaro, se sezul in končno zadihal. Ali pa je ravno to postalo težavno? Da v svetu mnogoterih obrazov, nimaš več svojega lastnega. Izgubil se je nekje po poti, že pred dolgimi leti: »Tudi moj jezik je iz vaje. Več bi se morala pogovarjati sama s seboj,« si misli protagonistka. Nato pa se vpraša, kaj bo z vsem tem na novo pridobljenim časom, ko ne rabi poosebljati več oseb in je lahko zgolj ena sama – Ona. »Kmalu bom, podobno kot vse druge ženske moje starosti, ki pa so mlajše, v teh odročnih krajih, vse prala na štirideset in barvno. Ne bom več skrbno likala svile. Le kaj bom z vsem tem prihranjenim časom? Nič. Še opazila ga ne bom, vem, da časa ni mogoče prihraniti, lahko pa ga zapraviš, vsako sekundo sproti.« In potem se ji porodi ključno vprašanje: »Kako bi živela, če bi živela?« In tako opaža, da se niso spremenile samo njene navade in njen obraz, pravzaprav se je spremenila celotna struktura sveta in vsi ljudje, ki ga sestavljajo.
Nekega dne v svojem bazenu, ki je poln deževnice, opazi krastačo, za katero prek spleta izve, da je pravzaprav nekaj posebnega. Čeprav bi jo lahko precej hitro zamenjali z navadno krastačo, je ta v bistvu redka, ogrožena in tudi zaščitena. Kakor krastača v njenem bazenu je tudi Ona tujka v svetu »nove realnosti«, v novi hiši, v novi situaciji in v odnosu sama s seboj. Skozi metaforično idejo »tujosti«, pa naj bo ta v novem ali že poznanem svetu, išče varen prostor, a vselej ob tem tudi sama sebe. Zaradi zavedanja krhkosti ekosistemov ob pomoči deželne vlade in t. i. krastačarja žival uspe vrniti nazaj v njeno naravno okolje. In na tem mestu se postavi vprašanje, kaj sploh je naravno okolje oz. povedano drugače: kaj je dom? Človek se je v koronskem času raz-domačil v odnosu do sveta, do navadnega procesa bivanja, službe, socialnih stikov in strahu pred okužbo. In tako je stanovanjsko oziroma bivanjsko okolje dobilo nove pomene, iz katerih beg na svobodo ni bil mogoč.
Skupaj z novico o nosečnosti jo dogodki iz njene vsakdanjosti vodijo do izmišljenih prizorov in odnosov, ki jih naveže s svojim »bodočim« otrokom. Vendar pa v njene misli ob tem vstopajo različni dvomi in pesimistični pomisleki. Pravi: »Predstavljam si, da pride na svet, jaz pa pozabim nase,« in »Predstavljam si, da je moj obraz postal obraz matere, maska, ki je ne morem več sneti.« Skozi predstavljanje tvori izmišljen svet, morda tudi kakšno skrito željo, ki je ne izreka naglas, pa vendar v svet pošilja ideje o materinstvu. Med drugim si predstavlja tudi, kako si z otrokom izmislita jezik, ki vsebuje tudi vse besede, ki obstoječemu umanjkajo, npr. beseda za občutek lažne ljubezni ali pa tista, ki ponazarja zmes hvaležnosti in prezira. V tistem trenutku, lahko čutimo, da je trdno odločena, da bodo meje njunega jezika ali pa jezika ljubezni širile do neskončnosti. »Na razpolagu sem mu. Ustvarjena sem zanj. Brez njega ne bi bila nič. Tako vsaj misli dete. Najini resnici sta nasprotni,« pravi, nato pa trenutek kasneje doda: »Predstavljam si, da pozabim, da sem obupala nad seboj že tik pred njegovih prihodom.« Kljub temu da je njen odnos do imaginarnega otroka predvsem ljubeč, je skozi njene besede mogoče zaznati pomisleke o vlogi materinstva. Tako se veliko prevprašuje o samem družbene konceptu oziroma vlogi matere, ki bo poseglo v njeno bivanje in mišljenje in nenazadnje tudi v njeno identiteto. »Štiriindvajset let ima in se izseli in jaz kričim, ono pa zadiha, kakor ob rojstvu. […] Predstavljam si, da ima štirideset let in me obiskuje iz občutka dolžnosti […].«
Čas epidemije, v katerega je postavljena zgodba mlade ženske, je človeka postavil v nov svet, brez natančnih navodil za življenje in preživetje. Vsak je bil prepuščen samemu sebi in ob tem razpet med prilagajanjem in iskanjem (nove ali stare) identitete. Protagonistka Krote je posameznica, individualno bitje, ki kljub občutku tujosti in nelagodja vztraja, išče in stremi dalje. Avtorica knjige pa skozi pisanje niti ne zanemari vseh negativnih ali zaskrbljujočih pomislekov, ki se porajajo v človeku. Prikaže življenje takšno, kot pač je, in Njo, ki se na svojevrsten način spopada s spremembami. Skozi razmisleke o medčloveških odnosih, družbenih vlogah ženske, matere, najemnice, človeka na iskren način prikaže resnico bivanja, ki nikdar ne more biti povsem prijetna. Protagonistkina krastača se ne spremeni v princa, tako kot se tudi naš svet čudežno ne reši vseh skrbi in otožnosti. Včasih se je treba le sprijazniti s svetom, na način, ki ga pač premoreš. Pa vendar, včasih je treba pogledati izven okvirjev in opaziti, da neka krastača ni samo navadna krastača, temveč je lahko nekaj posebnega. Ampak to lahko ugotovimo le, če si drznemo upati in pogledati z drugega zornega kota.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
