Z Alešem Bergerjem, katerega vse širši prevajalski, uredniški, kritiški in avtorski opus se razteza od poezije, dramatike, proze, publicistike pa do stripa, sva besedovala konec decembra v uredništvu založbe Mladinske knjige.“To je pa luštna drobnarija,” se je intervjuvančev pogled ustavil na diktafonu. “Ko sem jaz svojčas delal še na Radiu Ljubljana, tako se je takrat reklo, smo nosili takšne sedem-kilske.” Izhodišče intervjuja je Bergerjev zadnji nagrajeni dramski prevod, Molièrov Tartuffe, ki je na Borštnikovem srečanju 2007 prejel nagrado Dominika Smoleta. “Letos je bila nagrada prvič podeljena prevodu, kar se mi je zdelo fino zame in za samo prevajalsko dejavnost – da prevod pade v oči,” meni nagrajenec, ko se besede pričenjajo zgoščevati okoli prestopanja med jeziki.
V vaših objavljenih dnevniških zapiskih z naslovom Krokiji in Beležke (1998) ste zapisali – “premiera je za dramsko igro svojevrsten pogreb”. Kako je bilo videti vaše zadnje nagrajeno prevedeno besedilo na odru?
Vesel sem bil že takrat, ko sem Tartuffa prevedel in oddal v Drami – ko sta prevod najprej brala ravnatelj in dramaturginja in bila zadovoljna z njim ter je bila nato zadovoljna tudi ekipa. Ker je bila celotna predstava uspešna, premiera Tartuffa nikakor ni bila pogreb prevoda, temveč neke vrste afirmacija. In kot afirmacijo prevoda sem vzel tudi nagrado Dominika Smoleta, ki je bila na zadnjem Borštnikovem srečanju podeljena tretjič in ni namenjena izključno prevodom. To je bil že moj tretji Molière v verzih, začel sem, mislim da leta 2000, na pobudo Janeza Pipana. Pred tem sem prevajal veliko bolj moderne avtorje – začel sem z najbolj radikalnimi, nadrealisti, nato pa me je zgrabilo to.
Kaj je novost vaših prevodov Molièrovih dram?
Pred mano sta te igre prevajala Josip Vidmar in Oton Župančič. Kot sem enkrat poskušal pojasniti, naj bi bila novost mojega načina prevajanja to, da sem se odločil za malo bolj svobodno obliko – verzi se končujejo na asonance in ne na stroge rime, s čimer pridobiš večjo svobodo in natančnost besedila. Pri rimah je namreč potrebno iskati razne koncesije, večkrat kaj odvzeti ali oddati. Kot so potrdile vse tri predstave, Ljudomrznik, Šola za žene in Tartuffe, je takšno besedilo neprimerno bolj prijazno do igralca, saj ne pade v lajnarijo, ki jo drugače prinaša dolg riman verz, in s tem seveda tudi do gledalca. Predvsem pa moram reči, da sem bil zadovoljen ali pa kdaj kar ponosen, ko so bili igralci – pravzaprav najbolj tehtni in poklicani razsodniki, ki se znajo kdaj kar z ihto spraviti nad kakšen tekst ali prevod – večinoma zadovoljni s tem, kar sem jim dal za govoriti.
Če bi se še vedno ukvarjali z gledališko kritiko – bi videli pisanje ocene predstave, ki je bila narejena na podlagi vašega prevoda, kot problematično?
Do tega je v prejšnjih letih dvakrat ali trikrat skoraj prišlo, ampak sem se temu uspešno ognil in je oceno napisal kakšen drug kolega. Vendar moram reči, da se sedaj, ko sta področji popolnoma razmejeni, ko gledališke kritike ne pišem več, boljše počutim v teatru – ko sem na kakšni vaji ali premieri svojega teksta. Drugače je obstajala neka dvojnost; z nekom si pri eni predstavi na nek ohlapen način povezan – ne bom rekel, da se ravno spoprijateljiš, a si povezan, čez štirinajst dni pa moraš strogo gledati iz parterja in nekaj napisati. Situacija je sedaj mnogo bolj čista.
Kljub temu, da ste se toliko let ukvarjali z gledališko kritiko, imate do položaja kritika vseeno zelo dvomeč odnos.
Ne, predvsem sem prepričan, da je kritika, literarna in gledališka – vsaj takšna, kot je danes pri nas omogočena – privilegij in dolžnost mladih ljudi, ki naj kritiki prinašajo sveže poglede, pravično ogorčenost in svoj jezik. Vse to pa se sčasoma obrusi. Preden sem opustil pisanje gledališke kritike, kar sem prej počel več kot dvajset let, sem kar nekaj časa premišljeval, a pravzaprav nisem več našel razloga “za”. Ne da bi kadarkoli želel reči, da mi je žal, da sem to počel; obratno. Zlasti ob dobrih predstavah je bilo veliko neverjetno lepih doživetij in potem tudi poskusov, kako ta doživetja spraviti v drug jezik, v jezik gledališke kritike. Ampak v nekem trenutku – ne vem, če se to dogaja vsem – sem postal kot kritik samemu sebi odveč in si rekel: “Če sem pa sam sebi odveč, kako moram biti šele odveč bralcem ali tistim, o katerih pišem.” Potem sem prenehal, najbrž je bil res skrajni čas.
Kako pa gledate na odnos do kritike, tako gledališke kot literarne, v Sloveniji?
Čigav odnos sedaj? Odnos medijev samih je zelo mačehovski. Če se spomnim – ko sem pisal sedem let za Delo in prej za Razglede, ki jih sedaj ni več, nisem bil prostorsko omejen. Bilo je seveda neko povprečje, takrat še nismo govorili v znakih, recimo tri, štiri tipkane strani. Kadar pa je bila kakšna predstava res dobra in res dolga, sem kdaj napisal tudi šest, sedem strani in je že sam obseg dal neko težo, poudarek tistemu, o čemer se je pisalo. Danes pa je vse formalizirano na toliko in toliko, sploh ne veš več – ne po naslovu, ne po obsegu, ali se splača prebrati in videti ali ne. To je ta površinski pogled. Vendar je problem, če kritik nima te osnovne možnosti, napisati enkrat več, enkrat manj, saj se mu tako še bolj izrablja besednjak in kritiška leksika kot se je nam, starejšim kolegom, in mu je še težje pisati. Seveda pa moram reči, da še vedno preberem večino ocen, ki so napisane – so pač napisane na način, ki me informira, to je namreč bistvo.
V enem izmed intervjujev ste trdili, da ne čutite poklicanosti k ustvarjanju literarnih tekstov. Vendar ste kmalu za tem izdali svoj prvenec, zbirko kratkih zgodb Zagatne zgodbe.
Ja, včasih je človek tudi sam presenečen. Mogoče takrat, v tistem pogovoru, nisem povedal čisto po pravici (smeh). Ali pa je po tem prišla, ne bom rekel nuja, neko veselje, da bi se tega lotil. Kaj je moralni nauk zgodbe? Zarečenega kruha se največ poje.
Načrtujete kakšno nadaljevanje v tej smeri?
A zdaj mislite, da bom po pravici povedal? Ne, nočem nič mistificirati, vendar ne vem. Mogoče bi me bolj mikala še kakšna igra, ampak tudi glede tega ne vem.
Kako pa, kot urednik in prevajalec, gledate na nabor prevodne literature, ki je slovenskim bralkam in bralcem ponujen v branje?
Ne vem, če se je v Sloveniji, ki je od nekdaj znana po tem, da se mnogo prevaja, že kdaj toliko prevajalo kot ta trenutek. Tako se tudi konkurenca med založbami, vsaj nekaterimi, ne kaže toliko na področju izvirne literature kot na področju prevodov. In prevaja se vse – seveda je veliko žanrske literature, krimičev, ljubičev. Davno je tega, ko sem se nehal zgražati nad dejstvom, da je izhaja toliko. Ta literatura je lahko bolj ali manj plehka, ampak ima širok krog bralcev, ki ga človek ne more ignorirati, pomembno pa je, da se jo izda v primerni obliki – pravilni, lepi slovenščini in da je knjiga dobro narejena. Skratka, ne bi rad zvenel grozno pesimistično, saj ob žanrski izhaja pri mnogih založbah tudi zelo veliko kvalitetne zahtevnejše literature. Če jih sedaj samo na hitro poskušam našteti – ob Mladinski knjigi je tukaj Študentska založba, Litera, Cankarjeva založba, malo sodeluje Didakta, tukaj je tudi Modrijan s parimi naslovi. Se pravi – za dobro prevodno literaturo nam ni treba toliko skrbeti. Zelo se je ujelo tudi neko sočasnost – težko je namreč govoriti o zamudništvu, saj knjige v slovenščini izhajajo hitro za tem, ko se pokažejo v izvirniku. Včasih je sicer mogoče opaziti, da se v sodobni literaturi ponudba malo oži na tisto, kar agresivneje ponujajo tuji agentje ali na lavreate najbolj prestižnih tujih nagrad. Občasno ima človek občutek, da pri nekaterih založbah uredniki ali direktorji ne berejo več toliko knjig, kot berejo lestvice literarnih nagrad – a tudi to konec koncev ni tako hudo. Kar se pa prevajalcev tiče – v uredniško zadoščenje mi je bilo, da sem bil nekakšen krstni boter marsikaterega prevajalca, ki se je kasneje uveljavil in postal res kompetenten na svojem področju.
Se vam zdi, da lahko tako pozitivno govorimo tudi o prevodu slovenskih izvirnikov v tuje jezike?
Prevaja se že kaj, vprašanje je, pri kakšnih založbah se to natisne, pride do knjigarn in pomembnih medijev. S tem v zvezi bi rekel nekaj, kar je moja, če malo patetično rečem, bolečina že vrsto let. Da Slovenci ne premoremo enega prevajalskega centra za tuje goste. Sam sem imel srečo, da sem bil kar nekajkrat v Arlesu, v francoski Provansi, kjer je tak center od leta 1989 in je bil takrat menda drugi ali tretji v Evropi. Zdaj jih je v Evropi že več kot petnajst, Slovenija pa tu taca zadaj, ko bi to vendar lahko bilo središče nekih pozitivnih energij do slovenske literature. Poleg tega, da je tu na kupu v knjižnici toliko in toliko slovarjev, kjer so dosegljivi tudi v živo prevajani avtorji ali pa nasveti. Vem, da je bilo veliko pobud iz različnih generacij v tej smeri, narejeno ni bilo pa nič. In to je škoda. Slovenska literatura je bila precej prevajana na vzhodu, v vzhodnih deželah, ki tudi niso zanemarljive – do padca berlinskega zidu. Takrat je bila Slovenija zanimiva, ker je bila najbolj zahodna država, ki je bila odprta, ki je imela tudi zanimivo literaturo. Zdaj se je to izgubilo, zdaj tega argumenta ni več. Zdaj ostaja par res iskrenih prijateljev in fanatičnih zaljubljencev v slovensko literaturo, ki še naprej delajo. Koliko pa se novega vzgaja po različnih lektoratih, je pa vprašanje; upam, da čim več. Ampak vsekakor, saj se je govorilo že o lokacijah, ki bi bile primerne za prevajalsko hišo. Nedvomno je to pomanjkljivost, kadar se govori o prizadevanjih pri plasiranju naše literature navzven. In vsa leta od osamosvojitve dalje imamo polna usta besede promocija, da je človeku že kar malo slabo, ko jo sliši, in prav težko mi jo je bilo sedaj izgovoriti (in kaj vse se nalepi sem gor), ampak za takšno reč pa ni bilo kakšnega navdušenja ali pa razumevanja.
Za konec se vrniva k vašemu prevajanju – ste se kdaj lotili kakšnega prevoda, za katerega se je izkazalo, da ga nikakor ne morete prevesti, ker se z avtorjevo poetiko ne ujamete dovolj, da bi jo lahko prestavili iz enega jezika v drugega?
Natančno enega takšnega sem se lotil. To je bil roman Georgesa Pereca La Disparation – Izgin. Roman na približno tristo straneh, kjer ta francoski pisec ni niti enkrat uporabil črke e. Zdelo se mi je, to je bilo na začetku tega tisočletja, da bi bila to ena takšna zanimivost, kar precejšnja vaja v slogu. Naredil sem kakšno četrtino ali tretjino, kar precejšen del v Arlesu. Potem pa sem podvomil, ali ima to smisel. Zlasti, ker sem dal prevod brati tudi prijateljem, ki so mi kdaj s svojim navdušenjem nad kako rečjo, ki je ne morejo brati v izvirniku, pomagali pri kakšnem težkem delu, in so bili precej mlačno razpoloženi do tega teksta. Enkrat sem tudi bral na literarnem večeru, ne da bi povedal, v čem je poanta, in nihče ni dobro dojel. Potem sem rekel: “Marička, zdaj se bom pa jaz še eno leto ali več mučil s tem!” Skratka, mogoče bi to naredil, če bi bil toliko mlajši, da bi bil to izziv, tako pa sem zadevo brez prehudega občutka poraza prepustil kakšnemu mlajšemu kolegu, če ga bo kdaj zamikalo.
