»Pozabite na lastno sobo – pišite v kuhinji, zaklenite se na stranišče. Pišite na avtobusu ali na metroju, med službo ali obroki, medtem ko spite ali hodite. Jaz pišem, medtem ko sedim na školjki. Ne pretegujte se za pisalnim strojem, če niste bogate ali si lahko omislite pokrovitelja, morda sploh nimate pisalnega stroja. Kadar pomivate tla ali perete perilo, prisluškujte besedam, kako pojejo v vašem telesu. Kadar ste potrte, jezne, prizadete, kadar vas obsedeta sočutje in ljubezen. Kadar ne morete, da ne bi pisale.«
Gloria Anzaldua, Pismo pisateljicam tretjega sveta
Sedim na avtobusu in dekle, ki mi sedi nasproti, pogleduje proti meni, kot bi hotelo nekaj reči. Urejena je, a vse na njej vzbuja vtis skrbno prikrite revščine. Njen plašč je lep, a pretanek, vzorec na krilu zbledel, čevlji plastični. In nervozna je. Z nohti praska po zaslonu telefona, s prsti vsake toliko sname ovitek in ga spet spusti. Sname in spusti. Sname in spusti. Potem se spet zazre vame in se nasmehne. Na njenih drobnih zobeh je sled vijolične šminke, ki jo je za sabo pustila sekvenca živčnega nasmihanja. »Lep plašč,« končno reče, vesela, da se je domislila priročnega izgovora. Kako lažje navezati stik z žensko, kot da laskaš njeni izbiri? Dovolj dolgo že živim v St Louisu, da iz njenega naglasa lahko razberem, da ni domačinka, zato jo vprašam, od kod prihaja. V zameno dobim življenjsko izpoved, ki je nestrpno čemela za uvodnim komplimentom, pripravljena, da se razlije. Portland, Oregon. Ja, lepo je na severozahodu, a ona ne more nazaj. Zbežala je od doma. »They were abusive,« reče in me s svojo odločno nejasnostjo prepusti ugibanju, kaj so ji storili. Čeprav je našemljena v odraslo žensko in bi bilo nemogoče uganiti, da ni mojih let, pravi, da jih ima osemnajst. Kupila je karto za Grayhound in se ob treh zjutraj izmuznila iz hiše. Sporočila ni pustila. Zdaj živi pri prijateljih, dela v drogeriji in varčuje. Študirala bo mikrobiologijo, pove. Vzela bo vsak študentski kredit, ki ga bo lahko dobila, a nič hudega, reče in spet popraska po zaslonu mobitela. Vse je premislila. S službo, na katero računa, bo zaslužila vsaj 400.000 dolarjev letno, zato odplačati posojila ne bi smel biti prevelik problem. Rada bi ji verjela, a vse prelahko jo je videti, osemnajstletnico, ki jih kaže trideset, kako jih bo pri štiridesetih kazala šestdeset, polna nervoznih tikov kot Winona Rider v Stranger Things, kako bo verižno kadila, poleg svojih odplačevala še dolgove bivšega moža in razmišljala, ali ne bi bilo morda najbolj preudarno storiti samomor, da bi otroci, ki je tako ali tako nikdar ne vidijo, vsaj lahko živeli od njenega življenjskega zavarovanja. Prerevna, preveč lepa in preveč naivna je, da bi se lahko dobro končalo.
Zgodaj zadolžene se Američanke zgodaj poročajo in zgodaj poročene zgodaj rojevajo otroke. Ljubezen pride k njim kot obljuba odrešitve: skupaj odplačati kredite, skupaj kupiti nepremičnino, skupaj financirati dnevno varstvo, ki stane 1.900 dolarjev na mesec. In tako se zaljubljajo v moške, ki pridejo in obljubljajo, da jih bodo rešili, da bodo poskrbeli zanje, da jim lahko zaupajo z vsem svojim življenjem in da jim nikar več ne bo treba skrbeti, ne vedoč, da so edini ljudje na svetu, ki si želijo vse urediti namesto drugih, z nadzorom obsedeni sadisti. »They were abusive,« bodo govorile njihove hčerke. Nato pa same izbrale enako. Če se bodo želele ločiti, bodo tvegale strel v glavo ali vrnitev k veliki revščini, če se ne bodo ločile, bodo obsojene na življenje ustrahovanja. Svoboda pa, svoboda bo ostala nekaj, kar zadeva druge.
Svoboda ljubiti pod lastnimi pogoji, pa tudi svoboda ostati sama. Svoboda postati mati, ne da bi bila za to razosebljena, pa tudi svoboda ostati brez otrok, ne da bi bila za to diskreditirana. Svoboda, ki k življenju prispeva z občutkom živosti, možnost, da sami postavljamo pravila svojim dejanjem, da ravnamo po lastni vesti in svoja dejanja interpretiramo pod lastnimi pogoji. Da gospodarimo s svojo usodo in da o njej, tudi če iz nje nikdar ne bomo napravili literature, pripovedujemo, kot bi imela literarno vrednost. Svoboda, ki dovoljuje tudi nekaj naivnosti in nepremišljenosti, ki nas ohranjata ljudi.
Za takšno svobodo, se zdi, je treba imeti čas in denar, čas in denar pa ne pripadeta vsakomur. Ali kot je davnega leta 1929 svetovala Virginia Woolf – ženska, ki se poteguje za svobodo, ne sme nikdar roditi, mora pa imeti majhno rento in lastno sobo. A vse prepogosto pozabljamo, da je za lastno sobo in majhno rento njene Mary Beton padla s konja kolonialistična teta iz Bombaja. Literarna zgodovina kot zgodovina svobode, se zdi, je pravzaprav zgodovina izkoriščanja. Moški pišejo na račun neplačanega dela svojih žensk, in če hočejo pisati tudi ženske, lahko to počnejo samo na račun komaj plačanega dela nikdar imenovanih in v zgodovini izgubljenih Indijcev. Pa ženske, ki pripadajo razredu izkoriščanih in ne razredu izkoriščevalcev? Ženske, na račun katerih živijo vsi ostali?
Lastna soba žensko, ki mora zanjo plačati sama, v resnici drago stane. Še posebej žensko, ki bi po nareku nikoli povsem uspele emancipacije rada imela vse – od otrok do ekonomske neodvisnosti. Od nje terja toliko prizadevanj in odpovedovanja, da ji na koncu ne ostane dovolj energije, da bi lahko izkoristila njeno udobje. Zanjo plačuje z urami svojega časa, ki se nikdar ne bodo povrnile, razpeta med službe, ki ne nagrajujejo z občutkom uresničenosti, z delom, usmerjenim v druge. Z odločitvami, ki njeni svobodi jemljejo obraz svobodnosti. Koliko žensk, se včasih vprašam, je šlo skozi svoje življenje, ne da bi kadarkoli sprejele svobodno odločitev, ker bi to od njih zahtevalo preveč truda? Koliko žensk se je od rojstva do smrti zgolj pomikalo od enega zakonodajalca do drugega, od staršev, ki so imeli jasne načrte zanje, do mož, ki so imeli še jasnejše? In koliko žensk, po drugi strani, je sprejelo usodno svobodno odločitev in zanjo plačalo z izgubo vsake možnosti za srečo? Koliko žensk je za lastno sobo zastavilo toliko, da na koncu ni ostalo nič več lepote in ljubezni, s katerima bi jo lahko opremile?
A ne pustite se motiti, je šestdeset let po Virginii Woolf zapisala Gloria Anzaldua. Tudi kadar vas življenje sili v nasprotno, vztrajajte na lastni svobodi. Ne čakajte na to, da vam svet ponudi mir in prostost, ki vam bosta omogočila življenje aristokratinj duha. Če želite biti svobodne, pišite. Svetu vsilite svoje zgodbe, tudi brez lastne sobe. Potem ko ste se vrnile z več kot osemurnega delovnika, podojile, pomile tla, skuhale kosilo. Pišite, dokler se ne boste pripisale do svoje razredne zavesti. Dokler vaše zgodbe ne bodo našle svojega mesta v literarni zgodovini, dokler ne bodo postale preglasne, da bi bile še lahko spregledane. Dokler svet ne bo prisiljen prebrati, da ste v svoje delo vložile trikratno količino časa in volje od kateregakoli moškega, da ste morale izumiti jezik, ki bi vse to zaobjel, jezik, v katerem se vaše skrbi ne bodo več zdele premajhne ali preveč vsakodnevne, da bi kogarkoli sploh zanimale. Pišite. Vse, kar lahko izgubite, so vaše verige.
A tako dolgo že pišemo. Toliko krogov je že odtekel feminizem in toliko valov je že naplavil, pa se vse njegove temeljne bitke še vedno zdijo tako neizbojevane. In ko tako sedim v lastni sobi, za lastno mizo, ne vedoč, koliko me bo stala moja lastna lakota po svobodi, razmišljam, zakaj si je še vedno lažje predstavljati, da bo dekle, ki je v svojem tankem plaščku zbegano skočilo z avtobusa na postaji pred svojo drogerijo, končalo kot nasilnikova žena kot kadarkoli prejelo Nobelovo nagrado?
Katja Perat, članica AirBeletrininega uredništva, se je avgusta 2016 preselila v Ameriko, kjer je dobila štipendijo za doktorat iz primerjalne književnosti. Dvakrat na mesec vas bo seznanjala s svojim življenjem v deželi svobodnih.
Njene starejše zapise lahko preberete, če na desni strani kliknete na značko Amerika.
