LETI, LETI, LETI MATTI! – Zgodba o Mattiju Nykänenu

Saj poznate tisto igrico, ki smo jo igrali kot otroci, ko s kazalcema tapkaš po mizi in zraven govoriš: »Leti, leti, leti …« Če imenuješ kaj, kar res leti po zraku, na primer golob ali letalo, morajo soigralci dvigniti prste v zrak, če pa imenuješ kaj, kar ne leti, recimo krava ali hiša, nadaljuješ s tapkanjem po mizi. Kdor se zmoti, izpade iz igre. Takšna so bila pravila. Ampak pravila so zato, da jih kršimo ali malenkost zaobidemo … Vsaj pri meni in mojih navihanih prijateljih je bilo tako. Zato smo se nekega zimskega večera nekje sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja spomnili majhnega trika. Namreč, tisti od naših, ki je med tapkanjem s prsti po mizi govoril »Leti, leti, leti …«, je nenadoma rekel: »Mati!« Mi smo dvignili kazalca v zrak, ostali pa so tapkali naprej, misleč, da gre za mater. S privoščljivim nasmehom smo jim rekli, da so izpadli iz igre. »Zakaj?« so se čudili. »Mati vendar ne leti po zraku?!« »Seveda leti,« je rekel naš prijatelj. »Matti Nykänen! Človek ptica!«

Takrat je bil Matti Nykänen absolutni kralj smučarskih skakalnic. Štirikratni olimpijski prvak, svetovni rekorder, edini tekmovalec, ki je osvojil vseh pet velikih tekmovanj v smučarskih skokih. Človek, ki je letel po zraku dlje kot kdorkoli. Mož, ki smo ga vsi občudovali in dvomili o njegovih človeških lastnostih … Bil je as, ki je vedno zmagoval in je lahko premagal vsakogar, le sebe ne.

Iskanje adrenalina

Matti se je rodil 17. julija 1963 kot Matti Ensio Nykänen v Jyväskyli, mestu s 130.000 prebivalci v samem srcu Finske, kakor ga radi oglašujejo tamkajšnji turistični delavci. Ne samo da je Jyväskyla univerzitetno mesto in prizorišče dirke Nesta Relly Finland, ponaša se tudi s številnimi mojstrovinami arhitekta Alvarja Aalta. Leži med jezeroma Päijänne in Keitele, ki pozimi zamrzneta, poledenelo gladino pa zasedejo otroci z drsalkami in hokejskimi palicami. Hokej je grob moški šport, v mladem telesu zna izločiti zavidljive doze adrenalina, ki ga je neumorni Matti vztrajno iskal, a drobne postave, kakršne je bil, ni imel veliko adutov za uspeh. Tehniko in znanje drsanja je izpilil do potankosti, a manjkalo mu je moči, da bi se lahko kosal s soigralci. Pridno je bildal mišično maso, se sicer res malenkost razširil v ramenih, a telo je ostalo vitko. Se je pa od soigralcev, kakor bomo še videli v nadaljevanju, priučil zavihteti pesti že ob vsakem manjšem nesporazumu, pa čeprav je bil navadno on tisti, ki je potegnil kratko. Poln odvečne energije se je potikal po okoliških gmajnah, se navduševal nad hitrimi avtomobili in se večji del dneva dolgočasil. Življenje se mu je povsem spremenilo, ko je dopolnil osem let.

Skočil je in bilo je … Božansko! To je bila prelomnica v njegovem življenju. V skokih je našel vzburjenje, adrenalin in samopotrditev. Potem je od jutra do večera skakal po vseh bližnjih in daljnih skakalnicah in baje na leto opravil med dva tisoč in tri tisoč skokov, pa še kakega bi, kajti energije je imel več kot dovolj. S trenerjem je preizkušal nove tehnike, ki so se tisti čas zdele revolucionarne. Da bi pridobil moč, mu je trener v kombinezon dajal uteži. Obrestovalo se je. Na Finskem, ki je bila sicer vedno velesila v skokih, je pometel s konkurenco in postal mladinski prvak. V isti sezoni je v Oberstdorfu dosegel tudi prvo zmago na mednarodnem prizorišču, sledile so še zmage v Kulmu in v Oslu, kjer je postal svetovni prvak.

Nordijski Maradona

Zvezda je bila rojena. Kaj dodati? Mogoče to, da se je vse skupaj odvilo prehitro. Ko je Nykänen v naslednji sezoni 1982/83 zmagal na kar desetih tekmah in leta 1984 na olimpijskih igrah v Sarajevu ne samo osvojil zlata, ampak tudi postavil rekord v letenju, se medijem ni bilo več mogoče izogniti. Poimenovali so ga »Maradona smučarskih skokov«, in resnici na ljubo bi med njim in argentinskim nogometašem lahko potegnili kar nekaj vzporednic. Maradoni je bil podoben tako po uspehu in genialnosti kakor tudi po čustvenih izpadih in škandalih. Vsa ta slava, kakor smo videli že pri marsikaterem geniju, ga je vodila k begu pred njo. Omama je v takšnih primerih kar dobro zatočišče. Matti si je v skladu s finsko folkloro izbral alkohol.

Ne vem, ali bi zaradi tega padel na doping testu, kakor je argentinski Maradona na svetovnem prvenstvu v ZDA, so ga pa večkrat izključili iz nadaljnjega tekmovanja, ker je bil dokaj nestanovitnega koraka in zatikajočega se jezika.

Gregor Schlierenzauer, Martin Schmitt, Kazuyoshi Funaki, Janne Ahonen, Adam Malysz, Simon Ammann, Sven Hannawald, Jens Weissflog … Vsi velikani tistega časa so bili enostavno na eni strani, Matti na drugi. Približal se mu je samo slednji, ki mu je tu in tam uspelo, da mu je izmaknil kakšno zmago, kot recimo tisto na olimpijskih igrah v Sarajevu, za Mattija vsekakor najbolj bolečo. Takrat je na Igmanu na manjši, 90-metrski skakalnici zaradi Mattijevega slabega skoka v drugi seriji slavil Jens Weissflog, vendar pa je bila zmaga, ki jo je Matti dosegel na 112-metrski velikanki, za v anale. Matti je skočil kar (za tiste čase neverjetnih) 116 metrov, podrl rekord, Nemca pa je pustil za sabo za kar 17,5 točke, kar je še danes rekordna razlika med prvo- in drugouvrščenim tekmovalcem na olimpijskih igrah.

Spoj vitke postave in širokih ramen, ki jih je pridobil v mladosti, ko se je hotel udinjati kot hokejist, naj bi deloval kot jadro, v katerega se je nabiral veter, ki ga je nosil po zraku še daleč naprej od točke, pri kateri so običajno pristali sotekmeci. Na zaletišču sicer nikoli ni razvil največje hitrosti, pa tudi njegov slog je bil precej neobičajen. Pri slogovnem delu tekmovanja nikoli ni bil kdove kako dobro ocenjen, je pa rutinirano opravljal dobre zalete, odrive in po zraku letel, kakor bi imel krila.

Sam je pravil, da je začel piti pri štirinajstih letih. Urbana legenda pravi, da sredi osemdesetih ni niti enkrat skočil trezen. Pa je vseeno osvojil vse, kar je bilo mogoče in česar ni do danes nihče več ponovil. Prešine me, kaj bi še dosegel, če bi živel življenje športnika, z odrekanjem in disciplino, a se še pravočasno zavem, da je bil prav njegov način življenja tisti, ki je narekoval te uspehe. Za skoke moraš vendarle biti malo samosvoj, da ne rečem kaj drugega. Kdor je kdaj stal na vrhu planiške letalnice in pogledal dol, je takoj dojel, da moraš biti precej nor že za spust do skakalne mize, od koder se zatem tako rekoč na glavo vržeš v globel. Ja, je noro! In skakalci veljajo za najbolj nore športnike, to je dejstvo, ki ni zraslo samo na mojem zelniku. In Matti Nykänen je bil najbolj nor med norimi.

Padec v ciljni ravnini

Ko je leta 1988 na olimpijskih igrah v Calgaryju osvojil tri zlate medalje (na veliki skakalnici, na mali skakalnici in ekipno), ga je skakanje začelo dolgočasiti. Ne samo da mu je usahnila volja, usahnila mu je tudi moč. Veliko so imele pri tem opraviti poškodbe, nekaj pa tudi alkohol. V tisti sezoni je slavil samo še dvakrat, v Sapporu na Japonskem in na Novoletni turneji v Garmisch-Partenkirchenu. Zmaga v Garmischu je bila zadnja v njegovi karieri. Opijanje je bilo vse pogostejše in trenerji so se na vse načine trudili, da bi ga odvrnili od tega ali da bi vsaj umiril to razvado. Dajali so mu celo tablete, ki ob zaužitju alkohola izzovejo slabost … Ni pomagalo.

Intervjuji, ki jih je v tistem času dajal popolnoma pijan, so pravi biser za ljubitelje bizarnosti, primerljivi tudi z našimi, pa najsi so prišli iz ust kakega bivšega nogometaša ali bivšega napovedovalca.

Lahko bi rekli, da je daleč letel … Predaleč. Vse do ciljne ravnine, kjer pa mu je spodrsnilo in je padel. Denarja, ki ga je zaslužil s skoki, je zaradi nestanovitnega življenja kmalu zmanjkalo in Matti je moral razmisliti o nadaljnjem preživetju. Odprl je hot-line linijo, prek telefona igral orgazme in pohoto, pa se ni najbolj obneslo. Potem se je preizkusil kot striper v nekem striptease baru, pa tudi ni predolgo zdržal. Je pa redno polnil strani finskega rumenega tiska, predvsem v povezavi s kakim škandalom. Velikokrat so ga aretirali zaradi pretepanja, žaljenja, motenja miru in uničevanja javne lastnine … Za rešetkami je pristal, ker je vlomil v kiosk in kradel cigarete, zaprli so ga zaradi vožnje v pijanem stanju, ko je zaspal za volanom in končal nekje pod mostom, pa tudi zaradi nadlegovanja in fizičnega obračunavanja z ženskami. Nekoč je dejal, da je toliko časa preživel na sodiščih in v zaporih, da pozna že vsa imena sodnikov, policistov in paznikov v zaporu. V eni od pijanskih blodenj se je celo zaročil s 17-letno Estonko, a ji je čez slab teden dni skesano priznal, da ni mislil resno. Poročil pa se je kar šestkrat. Najprej za dve leti s Tiino Hassinen, potem za dve leti s Pio Hynninen, pa za dve leti s Sari Paanala, potem z Marvi Tapola, a sta se prav tako ločila po dveh letih … in se leto pozneje spet poročila ter ostala v zakonski zvezi kar šest burnih let. Nazadnje se je leta 2014 poročil s Pio Talonpoika in ostal poročen z njo vse do smrti.

Zvezde ljubezni mu očitno niso bile najbolj naklonjene, so se pa zato leta 1992 vrnili trenutki zvezdništva. Skupina menedžerjev in poslovnežev je prišla do njega s ponudbo, da bi postal pevec. In ker je potreboval denar, je ponudbo sprejel. Prvi album, naslovljen Yllätysten yö, kar bi lahko prevedli v Noč presenečenj, je postal uspešnica. Prodal je 25.000 plošč in spet zaslužil veliko denarja in … ga spet začel biksati, kakopak. Drugi in tretji album sta bila popolni polomiji, in Matti je začel padati vse globlje in globlje v prepad. Dno je dosegel, ko je leta 2004 z nožem napadel in ranil družinskega prijatelja, ker ga je ta premagal v bedasti igri »lomljenje palcev«, sicer zelo popularni med Skandinavci. Takrat mu je sodnik prisodil 26 mesecev zaporne kazni, a je odsedel le leto in pol. Drugič pa je za dlje končal za rešetkami, ko je napadel četrto ženo Mervi Tapolo.

Kraljica klobas

Matti se je z Mervi Tapolo prvič poročil leta 2001. Mervi je hči bogatega finskega mesarja, znanega po klobasah, zato so ji zlobni jeziki namenili vzdevek »kraljica klobas«. S kraljico je bil že pred poroko v zvezi, kar je razvidno iz Mattijevega dosjeja, kjer je zabeleženo, da so mu že leta 2000 zaradi napada nanjo izrekli prepoved približevanja. No, ker prava ljubezen ne pozna nobenih preprek, sta se leto pozneje vseeno vzela. Matti je bil takrat dokaj »švorc«. Poroka z bogatašinjo je pripomogla k temu, da je lahko pozabil na alternativne metode zaslužka in se v celoti posvetil svojemu poslanstvu, po domače: pijanstvu. Njuna veza je bila divja v pravem pomenu besede. Matti jo je mlatil, mesarjeva hči pa mu pri tem ni ostajala dolžna. Prijave zaradi družinskega nasilja ter kršenja javnega reda in miru v mestu Tampere, kjer sta takrat živela, so se vrstile kot po tekočem traku in zakonca sta se po dveh letih zakona ločila. Leta 2004 sta se spet poročila, istega leta je Matti zaradi napada na kraljico dobil pogojno kazen, in ker je leto pozneje ponovil napad, so ga za štiri mesece zaprli.

Mattijev napad na božični večer leta 2009 pa je sodu izbil dno. Takrat je ženo porezal z nožem ter jo poskušal zadaviti s pasom kopalnega plašča, in spet je imel policijo na vratih. Obtožili so ga poskusa umora, a so obtožbe zaradi pomanjkanja dokazov tudi opustili.

Mattiju se je s poroko s kraljico klobas uspelo dvigniti iz brezna, v katerega je padel po končani športni karieri, takrat pa je hodil po njegovem robu. Nadaljeval je nespodobnosti in fizične napade na mesarsko dedinjo, nakar je mesarska družina sklenila, da je tega cirkusa dovolj. Najeli so skupino odvetnikov, zbrali manjkajoče dokaze, in leta 2010 je bil Matti zaradi povzročitve telesnih poškodb obsojen na 16 mesecev zapora. Kraljici je moral plačati še 5000 evrov odškodnine za čustveno trpljenje, pa še 3000 evrov za pravne stroške. Ko je za rešetkami razmišljal o svojem življenju, je Mervi Tapola vložila 15. vlogo za ločitev in jo tudi izpeljala do konca.

»Bil sem zelo mlad, ko sem postal uspešen. Vseskozi so bili mediji okoli mene in potreboval sem pomoč. Bil sem utrujen od tega, da sem vseskozi v središču pozornosti. Preveč! Okoli sebe sem zgradil zid. Pil sem, ker nisem imel ničesar drugega, kar bi lahko počel. Hotel sem pozabiti … Ne bi smel toliko piti,« je povedal v intervjuju.

Rekonvalescent

Po prihodu iz zapora je Matti vendarle umiril svojo energijo, ki ga je ponesla na prestol smučarskega skakanja in boleče pahnila na trdna tla. Pozabil je na kraljico klobas, odkril ljubezen v privlačni mladenki Pii Talonpoika in nehal delati neumnosti. Videti je bilo, da je prevzel nadzor nad svojim življenjem. Očitno ga je finska javnost pogrešala, ker ga ni bilo več zaslediti v trač tabloidih, pa so mu podelili nagrado za življenjsko delo. Po mojem skromnem mnenju – povsem upravičeno. Pa ne samo to … Prvič so ga povabili na tradicionalni Ples neodvisnosti, ki ga vsako leto priredi finski predsednik. Matti je baje ob tem obljubil, da se tam ne bo niti dotaknil alkohola, da bo spoštoval svetost dogodka, čeprav je po vsej verjetnosti vsa država čakala na škandal.

Umaknil se je v mestece Lappeenranta na vzhodu Finske. V javnosti se ni več veliko pojavljal. 4. februarja 2019 je zvečer legel v posteljo in se pritoževal nad vrtoglavico in slabostjo. Ponoči je umrl. Soproga Pia je obvestila finsko javnost, da zaradi pankreatitisa. Star je bil 55 let. Manj kot tri mesece prej so mu diagnosticirali sladkorno bolezen, ki je bila posledica nedelovanja slinavke. Kot radi porečejo ljudje: minulo življenje ga je dohitelo, pa če je živel še tako hitro.

Sodobna medicina seveda rada postavlja diagnoze, ker ima za vsako bolezen zdravilo. Ko so zdravniki razpravljali o Mattiju, o njegovi energiji, ki ga je gnala pod oblake, s katero je letel kot ptica in padel kot zadnji pijanec v jarek, so se strinjali, da je imel fant ADHD, motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo. Mah! Danes je ADHD zelo priljubljena beseda za označitev človeka s preveč energije. Ko smo bili mladi v osemdesetih letih in smo se igrali igrico »Leti, leti, leti …«, takšnim mulcem nismo rekli ADHD, pač pa AC/DC.☺

Mimogrede, Matti Nykänen je podrl še en finski rekord: je največkrat omenjena finska osebnost v rumenem tisku. Z naskokom, seveda!

Vabljeni k užitju še drugih prispevkov na novem multimedijskem portalu Beletrina Digital.