Nekoč sem v Cunjakovem antikvariatu na Trubarjevi, z zunanje strani zastraženem z velikanskimi portreti pisateljev s potopljene Atlantide, nekaj iskal. Mogoče kakšno knjigo iz osemdesetih, ko smo srbohrvaške prevode še kupovali ali pa jih kot pravi profesionalni tatovi kradli v Konzorciju in potem po skrivnih kanalih in na skrivnih krajih za mastne denarje preprodajali zainteresiranim strankam. Največkrat sramežljivim, mladim puncam. Študentkam primerjalne književnosti.
Ko sem s prsti in očmi kot z nevidnimi lovkami drsel po hrbtih knjig, sem za stelažo, ki me je ločevala od največjega prostora v antikvariatu in me seveda skrivala, zaslišal znan glas. Govorca nisem mogel videti niti ni on mogel videti mene, a glas sem v hipu prepoznal. Bil je glas hermetičnega pesnika, ki ima med mlajšimi ljudmi veliko častilcev in oboževalcev. Ložo zagretih in fanatičnih vernikov.
Ta glas pa je bil drugačen od glasu, ki ga človek uporablja pri vsakdanjem sporazumevanju. Glas je deloval, kot da je pesnik v enem tistih preroških in vzvišenih stanj, ki jih poznajo mistiki, ko skačejo v eno, kot da je preobražen, drugačen, v transu. Glas je deloval, kakor da pesnik komunicira z nebom ali pa tistim, ki naj bi na nebu bil.
Pesnik je, ožarjen od energij prostora, kjer se je nahajal, skandiral stavke o srbski nadrealistični poeziji. O Oskarju Daviču. O neki pesmi o mitraljezu. Včasih je z glasom onomatopoetsko posnemal regljanje mitraljeza in je njegovo posnemanje delovalo avantgardistično, skoraj kot bi italijanski futurist Filippo Tommaso Marinetti, avtor parole, da je vojna edina higiena sveta, deklamiral zvočno pesem Zang Tumb Tumb in zraven s svojim dvorom ponosno kolesaril v vojno.
Še bolj kot futurističnemu zanosu pa sta bila pesnikovo revolucionarno navdušenje in zanos podobna zanosu in navdušenju iz partizanskih filmov, ki smo jih gledali kot otroci in bili nanje popolnoma nori. Tako nori, da smo po uspešnem iztrebljenju sovražnikov, ki smo ga lahko videli na platnu, vedno znova skrajno glasno ploskali, da so nam hkrati zatekla ušesa in dlani.
Zdelo se mi je, da mi električni impulzi, ki jih je oddajal pesnikov zanosni glas, pred notranje oči prinašajo čisto jasne podobe, da čisto natančno in razločno vidim, kako Bata Živojinović in Ljubiša Samardžić s črnimi nemškimi mitraljezi, ki so se imenovali šarci, z obličja zemlje brišeta cele divizije Nemcev, četnikov, ustašev in ostalih sovražnikov.
In Bata in Ljubiša sta bila, prav tako kot pesnik, avangardista, nista streljala leže in s tal, tradicionalno in skoraj dolgočasno, ziheraško, ko je mitraljez stal na nožicah, ampak sta streljala v teku, med jurišem, v polnem šprintu in iz roke, tako da sta mitraljez z levico držala za nožice, s kazalcem desnice pa pritiskala na petelina in sprožala rafale, ki so parali zemljo, drevesa in ljudi.
Ko sem gledal te podobe, sem nenadoma začutil, kako še globlje padam pod vpliv pesnikovega ekstatičnega skandiranja, njegove preobrazbe v mistika. Začel sem izgubljati občutek za prostor in čas. Potem pa se je v tem podaljšanem trenutku izgubljanja, ki se je raztegoval kot kakšen neviden, vesoljski čigumi, na neki točki nenadoma vse stemnilo.
II
Ko sem ponovno odprl oči, sem stal v vrsti uniformiranih mož. Bili smo v bližini nekega strelišča. Pred nami se je šopiril Lambergar in sončni žarki, ki se jim je uspelo izmuzniti skozi nestanovitnost aprilskega neba, so osvetljevali zlate zvezdice na njegovih ramenih. Za njim je kot Veliki nadzornik stal oficir redne vojske z obrazom zagorele podlasice in v drži Kidričevega spomenika za Cankarjevim domom. Na njegovih ramenih je bilo še več zlatih zvezdic kot na Lambergarjevih.
Lambergarja je prisotnost prave vojaške avtoritete rahlo motila, saj ni mogel pokrčiti desne roke in kazati svoje kalašnikovke, ki bi mu v tem položaju štrlela v nebo kot jekleno-leseni kurac. Trudil se je nekaj razlagati, prenesti na nas navodila, ki jih je dobil od Velikega nadzornika, od govoreče podlasice ali pa iz knjige z naslovom Pravila službe. Nihče ga ni poslušal. Po skoraj tednu dni neprestanega potikanja po dolenjskih gozdovih smo bili že čisto spremenjeni v veliko tolpo zanemarjenih in uniformiranih razbojnikov, ki so s svojimi kriki in lomastenjem plašili medvede in tudi ostalo manjšo in manj nevarno divjad.
Bili smo precej prilagodljivi in kaj hitro smo se vživeli v vloge udeležencev enega od tradicionalnih socialističnih eksperimentov. Čeprav smo zraven neprestano mislili na dezertiranje in na naše punce in žene, ki naj bi doma radostno in rekreativno fukale s tistimi, ki jih niso vpoklicali.
Eksperiment se je imenoval – manevri. Naložili so nas na tovornjake in nas odpeljali v srce teme. Želeli so, da bi bili stalno in popolnoma pripravljeni. Kajti sovražnik ni nikoli počival. Niti za trenutek ni zatisnil očesa in država je bila neprestano ogrožena. Tako od znotraj kot od zunaj. In redna, čeprav izjemno številčna in dobro oborožena vojska, ni bila dovolj. Ni bila kos nevarnosti.
Naši premiki so bili videti kot premiki ameriške nacionalne garde v maskirnih uniformah v filmu Južnjaška uteha, kjer sta se Powers Boothe in Keith Carradine prebijala skozi louisianska močvirja. A naše uniforme so bile, v primerjavi s tistimi iz Hillovega filma, nikakršne. Lahko pa smo se pohvalili, da smo ves čas bolj ali manj pijani. Ves čas na drugem nivoju resničnosti. Ves čas v skriti korespondenci s peklom in temo.
Seveda so nas oborožili. A skoraj nihče od nas ni imel takšne sreče, kot jo je imel Lambergar, ki je dobil kalašnikovko. Zaradi tega smo ga še bolj sovražili in še manj ubogali. Večina rezervistov je dobila prastare puške M 48, meni pa so, kot po božji kazni, dodelili točno takšen mitraljez, s kakršnim sta nemške divizije redčila in jih po hitrem postopku na plovbo prek podzemske reke pošiljala Bata in Ljubiša.
Bil je črni šarec. Ne eleganten in lahek kot jugoslovanska verzija kalašnikovke, ki jo je ob tabornem ognju med prepevanjem partizanskih pesmi in dalmatinskih šlagerjev Lambergar glancal, kot da si glanca kurac, ampak težka in nerodna zverina. Prazgodovinska žival. Dinozaver. Povrh vsega pa je bil še konzerviran, masten, in jaz nisem imel na volje ne interesa, da bi ga obrisal. Da bi ga blagoslovil s sijajem. S temno lepoto. Zaradi mastnosti so se nanj prijemali smeti in pesek.
Drugi ali tretji dan našega pohoda sem si ga v popolni pijanosti skušal oprtati na rame in sem namesto za mitraljezov jermen prijel za oprtač in mi je mitraljez padel v hlevski gnoj. Rahlo je pljusknilo in Lambergar je prebledel in se na skrivaj začel križati, čeprav je imel v žepu partijsko knjižico. Najbolj od vsega se je bal, da ga bom kje pozabil ali pa da mi ga bodo ukradli Cigani, ki so nam vztrajno sledili. Če so ukradli veliko prometno tablo Ljubljana–Novo mesto in z njo pokrili barako, bi seveda lahko ukradli tudi moj malo manjši mitraljez.
III
Lambergar je nehal govoriti in mi smo se posedli po travi ali se postavili v vrsto, ki je vodila do kombija, ki nam je sledil in nas oskrboval s pijačo. Moj pomočnik, edini, ki se je na tistem pohodu redno umival in skrbel za osebno higieno, je delal sklece in počepe in se tako v duhu in fizično pripravljal na streljanje v tarče, ki bo sledilo. Uran, dežurni zapeljivec, je iz previdnosti, da mu jih ne bi našla žena, zažigal listke z na roko narisanimi zemljevidi poti do bivališč ciganskih prostitutk, ki jim je v prejšnjih dneh pel podoknice, če je bilo to le mogoče, in če so na svojih bivališčih sploh imele okna. Jaz sem pil pivo, ki mi je kot po kakšnem nevidnem tekočem traku vedno znova prihajalo v roke. Ko sem spraznil eno steklenico, mi je nekdo nemudoma prinesel drugo, da sem še naprej ohranjal stike z višjo stopnjo resničnosti.
Potem je padla komanda in Lambergar je dal znak in mitraljezci smo zasedli svoje položaje. Bil sem rahlo začuden, da smo ga vsi takoj ubogali. Očitno smo si želeli slišati, kako ropotajo črne zverine, ki smo jih že cel teden vlačili po dolenjskih gozdovih. A hkrati smo bili tudi malo razočarani, saj smo videli, da ne bomo streljali tako, kot sta streljala Bata in Ljubiša. Med jurišem, s krikom na ustih, nonšalantno. V popolnem šprintu. Ampak klasično, s tal. Leže. Staromodno. Ziheraško. Neavantgardno.
Ulegel sem se in pogledal v brisani prostor pred sabo. Na svoji desni sem imel rahlo dišečega pomočnika, ki je pripravil strelivo. Tarče so bile tako oddaljene, da sem jih s prostim očesom komaj videl, a sem kaj hitro ugotovil, da jih v pijanosti lahko natančno vidim in razločim, če gledam s svojim tretjim očesom.
Potem smo začeli sinhrono pritiskati na peteline in Cigani, ki so se med rafali in poki skrivali v grmovju, so začeli prepevali drugi največji hit Nede Ukraden Vrati se s kišom, prvi je bil seveda Drugarice posadimo cvijeće, ki se je nadaljeval: »kuda vojska druga Tita kreće«. Nenazadnje smo bili Titova vojska, pa čeprav je bil že mrtev, pa čeprav samo rezervna. Cigani so prepevali en in isti komad, kot pokvarjen džuboks, ki predvaja eno in isto ploščo, in čakali, da se strelišče sprazni, da bodo lahko pobrali prazne tulce pravkar izstreljenih nabojev in mogoče zraven še kakšno puško ali mitraljez, ki bi ga tam pozabil ali pa v mirovniškem besu odvrgel kdo od pijanih rezervistov.
Ropotalo je in pokalo. Koščki zemlje so leteli v zrak. Zadeve smo se lotili smrtno resno. Fanatično. Potem je nekdo začel glasno kričati in mahati z rokami. Drl se je, da naj nemudoma prekinemo streljanje, saj so iz neke vasi v bližini strelišča telefonirali, da nanje padajo zablodele krogle. V tistem hipu se je brisani prostor začel upogibati in glas mojega pomočnika, ki me je navijaško spodbujal, je postal nerazločen. Začel me je spreletavati občutek, da se selim v temo.
IV
Ko sem odprl oči, sem bil najprej rahlo zmeden, dezorientiran in nisem točno vedel, kje sem, a vonj po knjigah, ki se mu je nekje iz globine moje še majave zavesti pridruževal vonj po smodniku, pa tudi močno zvenenje v ušesih, mi je dokazoval, da sem sicer bil nekje drugje, a da sem zdaj ponovno za stelažo, da sem na kraju, kjer sem skrivaj vlekel na ušesa, kaj tako doživeto in v valu revolucionarno-mističnega zanosa skandira pesnik.
Skandiranje se je seveda še vedno nadaljevalo in tisti vonj po smodniku in zvenenje v ušesih sta me je pripeljala do odločitve, da ga bom, preden zapustim antikvariat, vprašal, ali je kdaj v rokah držal mitraljez in ali ve, da lahko z njim koga poškoduješ, raniš, ubiješ, ne nazadnje, če si neroden, tudi samega sebe.
Toda ko sem stopil izza stelaže in videl, da sta pesnikovi poslušalki mladi punci, ki ga gledata z velikimi in široko razprtimi očmi in ob tem lebdita v zraku in da se pesnik s svojim plamtečim govorom o orožju v poeziji trudi, da bi ga gledali s še večjimi in še širše razprtimi očmi, da bi se skupaj z njim še bolj dvignili proti stropu, sem samo povesil glavo in se tiho in skoraj sramežljivo poslovil, prijel za kljuko izhodnih vrat, jih odprl in stopil na s soncem obsijano ulico.
Na vso srečo tam ni bilo še nobenih uniform in nobenih ljudi, oboroženih z mitraljezi.
