Mislim, da tvoj atom nikoli več ne bo pomirjen, v žitu ali kamnih ali čem podobnem. Ko je enkrat zapeljan, ni več poti nazaj, obtežen s prehodom iz nedolžnosti vodi le še dalje.
— Elif Batuman, Idiot
Letenje je razgaljeno hrepenenje, pomislim in se ranljiva zavem, da bi nas v neki prikrojeni stvarnosti že otroški smeh na sosednjem sedežu vse pometal v pogubo. Malce nelagodno, morda pa tudi pomirjeno, se obrnem nazaj k mreži luči, ki kovinske škatlice, navidez ujete v času, odrešuje bližajoče se teme. Oblivajo jih estetsko izpraznjene zaplate zemlje, ki tiho odzvanjajo našo patetiko — kako ničemur ne zmoremo zares pogledati v oči, dokler ni podrejeno. Tam pa, kjer otrok s prsti zariše po steklu, te majhne, brezskrbno razmetane smreke. Zamižim v spomin občutka ravnih trepalnic, ki so njen pogled vedno silile v pritlehno mehkobo, na svoji roki. Svetle proge nad boki, kjer se je omejena prožnost kože morala predati rasti. Dolina med prstancem in mezincem, kjer si je nekoč kaktusova bodica verjetnosti navkljub ustvarila dom in postopoma prerasla v artefakt sreče, v katero ni zares verjela nobena od naju. V tej poplavi površinskih vtisov zadiham v ostanek prepričanja, da se je vredno vedno znova vračati — povsod, nikamor.
Odhodi so vrtljiva vrata, naprej beseda s ciklično usodo. V vsakem resnem odhodu je namreč zametek katarze vračanja: preko iglic po spečih poteh stopati v odrevenele odnose in jih z istimi očmi prvič zares spregledati.
Sila predhodnosti v vsem, kar se ima še zgoditi: na prej.
*
Praznina, ki so jo v najboljšem primeru nenamerno pustili starši, zaznamuje obe. Na vzdignjenem robu balkona, ki ni isti, je pa skoraj enak tistemu poprej, v stanovanju, ki ni isto, je pa skoraj podobno tistemu, kjer sem te obiskala nazadnje, si toživa s pogledi. Se obideva najbližje. Po vseh teh letih še vedno na milost prepuščeni otroškim vtisom iščeva naučene vzorce (ne)ljubezni, ki se nezmožni priklica upirajo premostitvi. Izmenično opazujeva soustvarjen oblak dima in lastni odsev v očeh druge. Biti neizpodbitno zaželena me vedno razoroži.
Nato me z besedo povlečeš k sebi. Po dolgotrajni izkušnji inozemskosti zvok lastnega imena, ki se iz znanih ust razleze brez pomisleka o intonaciji, preraste v nekaj neznosno nežnega. Poslušaj to. Kako mi polna elana bereš s strani, na katerih plešejo neizčiščene črke in šušljajo, klokotajo, trepetajo ter naju v krožiščih po raznih poteh vedno znova vračajo k dvojini … Najlepša ključnica skeleta mojega hotenja.
*
Skozi pogovore s kompanjoni, ki jih je prav tako doletela srečna stran emigracijskega rezila — gnati se za življenjskimi izkušnjami, ne življenjem —, se mi je utrnilo, da v tujino morda bolj kot pred sabo bežimo pred sencami drugih. Ko okolica brni z izgubo, jo je včasih lažje osmisliti skozi umikanje epicentru bolesti. Prisilna distanca v upanju, da bo telesu sledila še glava. Ustvarjanje domače infrastrukture, ki ga kot rešitev odtujenosti predpostavi Hemon — določanje lastnih kotičkov pod soncem, ki nas umeščajo v prostor, je v resnici pogosto želja po novi variaciji osebnega sistema, ki je doma, četudi komaj znatno, spodletel. Ločeni od obrambnih mehanizmov, s katerimi je bilo napol miže lažje obstajati, smo se tako prisiljeni soočiti z banalnostjo bivanja, kar nas postopoma, in nemalokrat presenetljivo, skozi samozadostnost postavi na prag samoprepričanja.
Ali pa nazaj pred stara vrata, ki se jih ni treba naučiti vzljubiti.
*
V tujini se večkrat zreduciram na topografijo novih strahov.
(8) Strah, da se z nekom, ki s teboj ne deli primarnega jezika, ni možno docela razumeti, ker primoranost k prevajanju utruja in lastno osebnost zaradi raznolikosti okolja prefiltrira v nekaj, kar je treba še spoznati.
(9) Strah pred sprijaznjenjem z nekompatibilnostjo.
(11) Strah, da je obsesivna ljubezen do lastnega jezika politično nesprejemljiva.
(17) Strah, da se je v pore slehernega odnosa prikradla razdalja in pustila prazne krožnike z zasušeno hrano na mizi, ki je ni vredno pospraviti, ker nihče več ne bo prišel na obisk.
(23) Strah, da bom ostala tu. Strah, da ne bom.
(24) Strah, da me nikjer več ni.
Najtežji so tisti, ki ne izzvenijo. Spoznanje, da v oziranju po domu vedno bolj izključno navigiram polje intime, ki jo lahko ustvari le distanca, mi zadrgne grlo.[1]
*
Kolikokrat moraš ponoviti svoje ime in ga slišati neponovljenega, preden si ga prisiljena sprejeti za svojega?
Ha, bi rekla ti, odložila papir na mizo in si prižgala joint, mislim, da— (skopniš).
*
Mednarodno razpetje je nasladno boleča mešanica dvojnega bivanja, ki začne s časom, pravimi naključji in obilico samorefleksije od doma vedno znova siliti nazaj domov. Tako sem napisala zadnjič, med rezanjem oblakov, na enega dobrih dni torej, ker rada vsake toliko verjamem. Tesnoba, ki si je danes v vsej njeni plastičnosti ne zmorem podjarmiti, ki neumorno opozarja na dislociranost in za katero čisto resno sumim, da se je enkrat po rojstvu v možganih spotaknila in zarinila nekam do kostnega mozga, da ji potem ni preostalo drugega kot iztelešeni razpršiti se do prve zvezde po soncu, ki jo še znam imenovati — no, ta tesnoba danes pritiska na stene in ni kultivirano grda (kot jo imam rada), ampak objestno nedoločljiva (s to nikoli nisem znala). Potisne. Nekaj bi rada, pa občutka ne znam ali ne zmorem artikulirati, nekam bi šla, da mi ne bi bilo več treba iti nikamor. Preskočila bi vse padce in vse vzpone, sesedla bi se v starost, na zlizan, zluknjan stol prihodnosti, kjer mi še groza ne bi mogla do živega, da bi skozi najdebelejše okvirje vsak dan znova zrla v mlečni gozd, dokler mi nezmožni kontemplacije v naročju ostane le še lastna fiktivnost; izdih —
*
protinus
raztezam se:
takoj /
naprej, dalje /
nenehno, zmeraj, neprekinjeno
*
Mogoče je pojem doma, skozi neprenehno potvarjanje spominov in pod povrhnjico medčloveških vtisov, obsojen na preraščanje v svojevrstno entiteto — srčiko biti, ki bolj od geografske lociranosti in življenja, ki ga je nekoč pogojevalo, govori o nedotakljivosti besede, ki ti je ušla, ko si na nekem pogrešljivem travniku brezglavo, a polna neimenovane radosti, prvič ujela v dlan kobilico in si jo v trenutku stika naivno prilastila.
[1]Jonathan Safran Foer, Vse je razsvetljeno.
