S prsti se je spretno sukal med tankimi žičkami in nameščal ploščice. Zdelo se je zelo preprosto, kimala je, ko ji je sproti razlagal, kako deluje naprava, na kaj naj bo pozorna, če bi se kakšna od žic morda iztaknila ali se ploščica odlepila. A ko je odšel, je pozabila na vse. Padla je v naslanjač in kakor njen otrok tudi sama nemudoma zaspala. Ko se je zbudila, je bila noč, po stropu so plesale sence in luči od zunaj. Spomnila se je, da malega sploh ni previla, preden ga je dala spat. Priklopljen na skupek žic je ležal v posteljici zraven in globoko dihal. Preverila je žičke – niso ga ovirale, zato je popravila le odejico, merilnika ni niti ošvrknila. V poltemi je stopila do umivalnika in odprla pipo. Naredila je nekaj požirkov, nato pa iz ozke omarice vzela odejo in vzglavnik, da bi ji bilo udobneje. Preden je poniknila nazaj v spanec, se je sklonila k otrokovemu obrazu. Trdno je spal. Bila je pomirjena kot že dolgo ne, to okolje se je zdelo kakor obljuba, da bo vse v redu.
Otrok jo je zbudil, ko se je zunaj svitalo. Že nekaj časa se je moral premikati in obračati, saj je ležal počez in z glavo zataknjen ob ograjico, čeprav ga je slišala, šele ko je zajokal. Nemudoma je vstala in samodejno odrgnila odejico, da bi ga dvignila, a bil je zapleten v žice, nekaj diod se mu je odlepilo iz kože, napravica je utripala. Privzdignila ga je, plenica je bila nabuhla, vendar je bila rjuha še suha. Pomirila ga je, potem ga je položila nazaj ter zelo površno popravila diode. Napravica je še naprej utripala in opozarjala na napako. Prezrla jo je. Božala je otroka po trebuhu, spet je zaspal. Sama pa ni mogla več. Pogledala je na uro in izračunala, da bo kmalu prva vizita. Stopila je k oknu in se zazrla na cesto. Promet spodaj je bil še redek, kljub temu je bilo neverjetno tiho. Bolnišnična okna so dobro tesnila hrup, kar je lahko ugotovila takoj, ko sta prišla sem. Skoznje se je slišal le zamolkel glas siren, vse ostalo, hrup dostavnikov, avtobusov, osebnih avtomobilov in motorjev, je poniknilo pred debelim steklom. Kar je imelo moč stopiti v to sobo od zunaj, je bila tako zgolj jutranja svetloba. A to v ničemer ni bilo prizanesljivejše. Celo nasprotno: bleda sivo-rožnata barva in pojemajoče žarenje obcestnih luči so jo nemudoma spomnili na tisto, zaradi česar je bila tukaj. Z mržnjo je pomislila na moškega z motorjem, na to, da je sploh kdaj pristala na vožnjo z njim. Sprva je bilo povabilo, zdaj bi ga razumela kakor ukaz. Krog po mestu, je rekel. Na eno takih zgodnjih juter, kakršno je bilo to, sta, dodobra zadeta, vozila po prazni cesti in izzivala zadnje nočne patrulje. Tesno se ga je oklepala čez ledja, ko je pospeševal po ravni črti pred sabo. Grmenje se lovilo med stavbe ob vpadnici in zaostajalo daleč za njima, usnje se je drgnilo ob usnje, moški je bil za glavo višji, zato se je lahko nonšalantno skrila za njim. Ni ji bilo treba gledati naprej, videti ceste pred seboj, grmenje motorja in trde trebušne mišice, ki jih je čutila pod svojimi orokavičenimi rokami, so povozili opotekajoče se misli in pritajena opozorila. Stiskala se je za njegov hrbet, bil je kot obet varnosti za porajajoči se strah, ki ga je vzela kakor vzameš kamen sredi ceste – povoziš ali obvoziš ga pač.
Punce so imele prav. Vse je šlo hitro, prehitro, tudi ta otrok. Zdaj bi lahko bila z njimi, skupaj bi se učile, šle bi na kavo, na sendvič in na avtobus. V drogeriji bi brskale za barvastimi laki, pomerjale bi poletne oblekice in šle zvečer ven in ne bi ji bilo treba stati za tem oknom, v tej bolniški sobi, ne bi ji bilo treba z negotovostjo čakati vizite. Ta moški, samozavesten in vihrav, kot se ji je sprva zdelo, v resnici pa le prenapet, ta moški si jo je podjarmil, to bi ji moralo biti jasno takoj, na tisti vožnji, ko ji ni dal izbire, čeprav se ji je zdelo tako super: važno si je nataknila ponujeno čelado in pustila, da jo je posedel zadaj. Punce so nezaupljivo opazovale prizor. Omotična in razgreta si je njihove pomenljive poglede razlagala kot zavist. Ko je od vetra prebičana ter od divjaške vožnje vsa vrtoglava stopila z motorja, ko ji je odpel jakno ter roko porinil v hlačke, je vse skupaj imela za junaški podvig iz kljubovanja.
Zdaj je ona zavidala njim; bila je prevzeta nad ognjevitostjo, nad tistim, kar so punce imele za objestnost. Bile so pametne, ona pa še zatrapana ne, samo trapa. Tudi starca, ki nista skrivala odpora do malega, sta ji to dala vedeti, zato ni hotela več nazaj, ni hotela v šolo, bilo jo je preveč sram, a tudi v motoristovo stanovanje, v črno luknjo suroveža, ki je po njej kakor ključ po novi zloščeni pločevini vlekel raze, ni nameravala več iti. Upala je, da se bo nekaj zgodilo, morda kak majhen čudež, in počutila se ni nič večje od otroka, ki je ležal v posteljici in se zdaj začel prebujati. Da je mali za kratek čas prenehal dihati, je lahko hlinila samo enkrat. Pogledala je na uro. Čas je šel hitro, prehitro. S silo je porinila navzdol kovinsko ograjico. Žičke in ploščice, ki jih je tehnik pred spanjem tako precizno namestil, so se popolnoma zavozljale. Zmešnjavo je odrinila le toliko, da je otroka previla.
Dežurna sestra je vstopila v tistem, ko je po telefonu brskala za risanko, da bi zaposlila malega. Bila je prijazna. Voščila ji je dobro jutro in odprla okno. Potem je stopila do posteljice, da bi otroku odstranila merilnik in poravnala rjuho. Njen izraz se je nemudoma spremenil. »Utrip se sploh ni beležil!«, je rekla zgroženo. Odkimavala je, medtem, ko je zvijala žice in pospravljala napravico. »S temi skopimi podatki si ne moremo prav nič pomagati. Ostati bosta morala še eno noč.« Premerila jo je na materinsko strog način in odšla iz sobe. Ko so se vrata zaprla, si je globoko oddahnila. Otroka je vzela iz posteljice, ga preoblekla v svežo pižamo in si šla umit zobe. S peno na ustih se je opazovala v bolnišničnem ogledalu. Bila sta rešena spet eno noč. Potem bo poklicala na tisto številko. Prisegla si je, da tokrat čisto zares.
