I
Nekoč smo občudovali Miškina, živečega v knjigi, ki sta jo napisala dva do pasu gola bradača. Nismo vedeli, da sta ga pretihotapila iz neke druge knjige. Iz knjige še enega bradača, ki pa ni bil gol do pasu, kajti v tistih časih, ko si je Miškina izmislil, se nikakor ni spodobilo, da bi se na naslovnicah knjig pojavljali do pasu goli moški, kaj šele do pasu gole bradate ženske.
A ta blažena nevednost nas ni pretirano ovirala, da nam ne bi bil Miškin strašno simpatičen. Da nam ne bi zlezel pod kožo. Velikokrat smo se znašli v skušnjavi, da bi ga posnemali. Predvsem njegovo nonšalantnost in pivske navade. Pivske navade, ki so tudi nas delale nonšalantne. Podobne Miškinu. Prave male Miškine.
Miškinova nova knežja inkarnacija je prepotovala časovno-prostorske koordinate, še prej pa pobegnila iz Idiota in se naselila v P(p)etem nadstropju trinadstropne hiše. Pisanem z veliko in malo začetnico hkrati. Tako je bilo naslov knjigi, ki sto jo v nekakšnem tandemu napisala do pasu gola bradača in vanjo, že s čisto prvim stavkom, naselila Miškina. Pisati naj bi jima pomagal še tretji bradač, a mu oče in mama tega nista dovolila, saj sta jima bila prva bradača sumljiva in sta ju imenovala: slaba družba, ki lahko pokvari tudi skrajno trden značaj. Kaj šele skrajno labilnega. Zato se je tretji bradač odločil, da bo v prihodnosti postal poslanec v državnem zboru. In bo, ko se upokoji, prejemal mastno poslansko pokojnino.
Mogoče je pred Miškinom v Ljubljano, kjer se knjiga dogaja, pripotovala tudi fatalka Nastasja Filipovna in se preimenovala v Vasiljko. V Vasiljko s finim, seksi trebuščkom in rdečimi bikinkami, a to je bolj malo neverjetno, saj je Nastasij Filipovnih povsod dovolj in jim ni treba od nikoder pripotovati, Miškin pa je samo eden, zato se mora v neskončnost seliti po različnih časih, domišljijah in papirjih.
II
Seveda nas je Miškin popolnoma uročil. Nas skoraj obsedel, da smo poslušno in zvesto sledili njegovim dogodivščinam in popotovanju po mestu in času, ki sta se nam zdela čarobna in neresnična, čeprav sta bila samo 60 kilometrov in slabo desetletje oddaljena od postelj, v katerih smo spali, ko smo ga nenadoma zagledali med platnicami.
Bradača sta pridno veslala v dvojcu brez krmarja in si podajala nove in nove strani in prestavljala Miškina v vedno nove situacije. In ko sta pritiskala na tipke pisalnih strojev in skušala napisati besedo »socializem«, je ven vedno znova skočila beseda »solata«.
Predsednik republike s šestimi plamenicami na grbu in njegov dvor odlikovanih prvoborcev so začuda ostali popolnoma mirni in se niso dali motiti, ko so se bolj posvečali kajenju kubanskih cigar in pitju visokokotanskih alkoholov kot pa iskanju notranjega sovražnika. Očitno pa se je tudi tajna policija ukvarjala z resnejšimi težavami ali pa je bila na skrivaj tako očarana nad štiriročnim tipkanjem bradačev, kot smo bili očarani mi, da je zamižala na obe očesi in obe ušesi.
Od hvaležnosti smo se skupinsko prijeli za trebuhe in se kakšni dve uri intenzivno krohotali in valjali po tleh.
III
Čez leta je naša skrivna družba ljubiteljev kneza Miškina razpadla. A na občasnih, naključnih srečanjih, smo še vedno čutili, kako se grejemo v toploti Velike nonšalance, ki jo je Miškin radodarno trosil okrog sebe, pa čeprav ga v pogovorih sploh nismo omenjali. Niti ga nismo več tako intenzivno posnemali. Niti nismo nanj mislili.
In čez leta sta se do pasu gola bradača z naslovnice knjige, bradača, za katera se mi je zdelo, da sta tako kot knez Miškin tudi ona dva izmišljena, pojavila v moji bližini. Še prej pa sta se razšla. Razšla zaradi različnih prepričanj, različnih življenjskih slogov, predvsem pa zaradi ljubezni do različnih avtomobilskih znamk.
Eden je bil takšen, kot da skozenj še vedno tečeta nonšalanca in čarobni čas, v katerem se je knjiga skoraj sama od sebe pisala in dogajala in se je rahlo okajeni Miškin opotekal po slovenski književnosti. Poleti se je večino časa potapljal na Atlantidi. Ob vremensko ugodnih nedeljah, ko so šli ljudje k maši ali se vračali od nje ali pa množično poslušali narodnozabavno glasbo in tiščali glave in nosove nad lonce vroče goveje juhe, kot se za Slovence spodobi, pa se je, v imenu čistega užitka in mladostnih sanj, vozil s starim in skrajno žejnim ford mustangom.
Drugi bradač pa je nosil nerodno krojene obleke in kravate ter opravljal visoke funkcije in po potrebi menjal barve in pripadnost različnim političnim strankam, a noben njegov dosežek na visokih funkcijah in nobena njegova diplomatska misija in raznobarvna kravata se v naši domišljiji in tudi zunaj naše domišljije nista mogla primerjati z opotekanjem kneza Miškina po slovenski literaturi, ki ga je pomagal zagrešiti.
Včasih se je mimo mene, ki sem stal na robu pločnika, peljal v novem modelu črnega hrošča, ki ga je fabrika VW dvignila iz pepela in spremenila v zadnji prodajni hit. Malo manj bradatega, a še vedno bradatega, sem lahko videl, kako z dvignjeno streho in levo roko naslonjeno na vrata, ki so pogoltnila steklo, vadi na obrazu izraz, primeren opravljanju kakšne visoke funkcije. Verjetno v tistem trenutku visoke funkcije v zmerno gostem prometu. Dvakrat pa sem se celo znašel v njegovi neposredni bližini in imela sva čisto pravi fizični kontakt.
IV
Popolnoma jasno in samo po sebi umevno je, da se je to dogajalo na krajih, kjer se vršijo sprejemi in je zaželena primerna garderoba. Recimo v mestni hiši ali pa v kakšni mega vili ob mega jezeru.
Obakrat smo se povabljenci postavili v vrsto in čakali na avdienco pri bradaču in njegovi kravati. Čakali smo tako dolgo, da sem začel čutiti, kako mi med ritnicama teče potoček znoja. Občutek ni bil preveč prijeten.
Ko je prišla vrsta name, sem stopil predenj in mu ponudil roko. Tako kot zahtevata protokol in olika. In kar je sledilo, se je dvakrat ponovilo do čisto vseh podrobnosti, kakor bi bilo fotokopirano v božji fotokopirni mašini.
Stisk njegove roke je bil popolnoma nasproten stisku roke kakšnega brkatega, strumnega, širokoplečega štajerskega heideggerjanca, kakšnega politkomisarja, pri katerem je moral človek pred rokovanjem vedno v hipu pomisliti, kje je najhitrejša in najkrajša pot do prvega rentgena in prve mavčarne. Stisk roke že skoraj bivšega bradača je bil še najbolj podoben občutku, ki ga imaš, če ti kdo v dlan potisne mrtvo ribo, ki so jo iz malomarnosti nekaj ur pustili ležati na soncu.
Bil je topel, vlažen, ne-stisk.
In v trenutku, ko je njegova roka igrala vlogo mrtve ribe, tudi njegov pogled ni bil uprt v oči nasproti stoječega, ampak je zrl v neko točko v daljavi. V neko nedoločeno in nedoločljivo točko na horizontu. Mimo tistega, s katerim se je rokoval. Kot da ta, ki mu je bradač v dlan potisnil mrtvo ribo, sploh ne obstaja, kakor da je nekakšna prozorna senca, duh, ki po nepotrebnem vznemirja bradačevo veličino.
Ugibam in mislim si: verjetno je zrl proti sladkim obetom kakšne nove funkcije ali pa proti prihodnjemu spominu na vonj parketa v diplomatskih salonih, kjer se dela zgodovina in se sprehajajo ljudje v slabo krojenih oblekah, kjer se neprestano debatira o Dunajski državni operi ali pa kakšni drugi velecenjeni instituciji z bogato tradicijo.
Še danes, ko me od teh srečanj ločujejo desetletja, mi naključen pogled na hrbte knjig na knjižnih policah, kjer mirno počiva in hkrati tudi čaka Peto nadstropje trinadstropne hiše, v duhu obnovi ta dva dogodka in moj neobstoj na njih. In še danes se vame začne tihotapiti vonj po mrtvih ribah, ki ga niti spomin na Miškina, ki super nonšalantno vstopa v slovensko književnost, ne more povsem in dokončno izbrisati.