Lani je v sklopu Inštituta Nove revije potekal simpozij o Mladju v letih 1960–1981, ko je revijo urejal Florjan Lipuš. Na podobno temo je pred štirimi leti ista ustanova pripravila srečanje o tržaških revijah Most in Zaliv. Inštitut Nove revije je torej z dogodkoma in izdajo zbornikov želel počastiti najvidnejše ustvarjalce, ki so odločilno zaznamovali slovensko književnost v zamejstvu pred slovensko osamosvojitvijo.
Med njimi je seveda Florjan Lipuš, še danes najvidnejši slovenski pisatelj na avstrijskem Koroškem. Rodil se je v Lobniku pri Železni Kapli leta 1937, njegovo življenje pa je med drugo svetovno vojno tragično zaznamovala deportacija matere v taborišče Ravensbrück, kjer so jo usmrtili v plinski celici.
Kot zanimivost naj navedemo, da je Lipuš prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo leta 2004, pri 67 letih. S tem so postavili svojevrsten rekord, poskrbeli za izjemo ob pravilu, saj statistika pravi, da gredo sicer najvišja državna priznanja za dosežke na področju kulture v zamejstvo (in zdomstvo) precej kasneje kot v matično domovino.
V opusu, ki sta ga zaznamovala predvsem romana Zmote dijaka Tjaža (1972) in Boštjanov let (2003), si je Lipuš prizadeval, da bi njega, Mladje in druge slovenske sredine na avstrijskem Koroškem priznali kot enakovredne tistim v slovenskem prostoru. Ne ker bi v slovenščini vztrajale v skrajno nenaklonjenem okolju, ampak predvsem zaradi kakovosti in svežine, ki so jo prinašale.
Urednik založbe Litera Orlando Uršič je pred leti ob predstavitvi dokumentarnega filma o pisatelju na Slovenskem knjižnem sejmu dejal, da piše Florjan Lipuš vedno isto zgodbo, zgodbo lastnega življenja. Njena posebnost seveda je, da jo piše vsakič drugače, predvsem pa osvetljuje iz več zornih kotov.
V najnovejšem delu Mrtve stvari, letos izdanem prav pri Literi, se v slogu avtobiografske pripovedi loteva lastnega življenja. Že sam naslov je zelo poveden, gre za nekakšen hibrid med Lipuševo dramo Mrtvo oznanilo iz leta 1963 in dobrega pol stoletja mlajšo zbirko Mirne duše iz leta 2015. V delu, ki ga je podnaslovil O sebi, o drugih, in o tretjem, je pisatelj opravil izbor tem, ki se jim najtemeljiteje posveča.
Piše vedno isto zgodbo, zgodbo lastnega življenja, a vsakič drugače, predvsem pa osvetljuje iz več zornih kotov.
Življenjska pot Florjana Lipuša se začne v okolici Železne Kaple, natančneje v Lobniku, nadaljuje v zavodu Plešivec nad Gosposvetskim poljem, svoje najpomembnejše poglavje pa izpiše v času učiteljevanja in ravnateljevanja v kraju Lepena. Tedaj se pisatelj najbolj angažira in dobrih dvajset let ureja Mladje, ki ga v začetku osemdesetih prepusti mlajši generaciji slovenskih ustvarjalcev na avstrijskem Koroškem, predvsem Janiju Oswaldu in Maji Haderlap.
Pisatelj, ki ima za sabo veliko življenjske in književniške kilometrine, se ne spušča na danes izredno popularen, čeprav tudi zelo spolzek žanr avtofikcije. V Mrtvih stvareh razbije tudi marsikateri kliše. Če je namreč znan po svojem antiklerikalizmu, vseeno pomembno vlogo pri življenjski formaciji pripisuje domačemu župniku Alešu Zechnerju, ki ga spoštuje do take mere, da ga v besedilu onika. Prav tako razkriva nekatere podrobnosti materine aretacije, za katero ugotavlja, da je šlo bolj ko ne za splet okoliščin. Ko bi tistega dne vreme ne bilo naklonjeno, bi je najbrž ne prišli iskat visoko na domačijo v hribe, poldrugo uro hoda od Železne Kaple, in bi se po vsej verjetnosti lahko izognila taborišču. Zanimivo je, da sam slovesa od matere ni doživel kot nečesa usodnega, usodnost dogodka se mu je razkrila postopoma.
Slovesa od matere ni doživel kot nečesa usodnega, usodnost dogodka se mu je razkrila postopoma.
Pripoved pravzaprav začenja z izročilom svoje rodbine. Veliko prostora namenja babici, ki je v okolico Železne Kaple prišla z Jezerskega; Lipuš se dobro spominja njenega pogreba. Prijazne besede namenja tudi mačehi Katarini Brežjak, ki je znala dobro poskrbeti za odraščajočega bodočega pisatelja in njegovega štiri leta mlajšega brata.
Beseda domačin ima za Lipuša ambivalenten pomen. To niso samo ljudje, s katerimi delimo prostor in čas skupnega bivanja, ampak se znajo na trenutke izkazati tudi z zlobnostjo in s strahopetnostjo, še posebej v času, ko sta od oblasti zaukazana krutost in zverinstvo.
Lipušu je bila, podobno kot marsikomu drugemu, sprva namenjena usoda dušnega pastirstva, zato so ga tudi poslali študirat na Plešivec. Slovenščina je bila tam izrinjena v popoldanski čas, poučeval jo je Johann Schnabl. Kljub vsemu so slovenski dijaki v zavodu izdajali literarno glasilo Kres. Glede svojega bivanja tam Lipuš med drugim takole zapiše: »Zapustili smo Plešivec, vsak po svoje podkovan v znanju in z obilico neznanja, vzgojeni v humanizmu in ponotranjajoč nam vcepljene vrednote, zavezani edino pravi veri, zatrkani v nezmotljivost klerov, usposobljeni za duhovno in nabožno, v spolnih rečeh rimsko katoliško zakrčeni.«
Še najzanimivejša je morda odsotnost nekaterih imen, ki so Lipuša in njegov opus tako ali drugače zaznamovala. Na šestdesetih straneh dolgem zapisu bomo, na primer, zaman iskali ime Petra Handkeja, prav tako Plešivčana in med drugim tudi soprevajalca Lipuševega romanesknega prvenca Zmote dijaka Tjaža v nemščino.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.