Saj ne moremo verjeti – januar je že minil! Kdaj se je začel in kdaj končal? Ne vemo, vemo le, da smo spet brali premalo. In upamo, da bo naslednji mesec bolje.
Iz tokratne rubrike Nespregledano veje rusofilski veter – predstavljamo vam Dašo Žukovo in njen super projekt Garaž, ki bi iz Moskve lahko naredil metropolo sodobne umetnosti, pa tudi drobce iz intervjuja z dr. Tomažem Mastnakom, ki ne verjame, da geji in transseksualci v Rusiji ne smejo voziti avtomobilov. Dodajamo še nekaj filozofskih videoigric (ker vemo, da filozofije nihče zares ne bere), avstrijski intervju z Žižkom (ker vemo, da to vsi beremo), za konec pa vas prosimo še za podpis peticije, ki bo spremenila svet.
V bistvu: ta januar sploh ni bil tako slab, kajne?
1. Vse – kar so o eksistenci želeli povedati Kirkegaard, Sartre in Camus v nekajminutnih videoigricah. Brez tega ne morete nadaljevati dneva. Morda tudi življenja ne. (via Open Culture, 5. 1. 2015)
2. Če redno spremljate pričujoči medij, ste najbrž zasledili, da hodi po tenki črti med buržuji in proletarci. Kdo s(m)o pisci in uredniki? Menda ne delavci? N+1 ponuja simpozij o delu in revijah. Kako so se za višje plače povezali sodelavci New Yorkerja? Berite, morda se česa naučite!
3. “Ko je Žukova pri svojih 27. letih ustanovila Garaž, se je zdelo, da se je vzela od nikoder. Britanski mediji so o njej govorili kot o “Abramovičevi punci”, jo predstavljali kot diletantsko ter Garaž označevali za projekt njene nečimrnosti. Danes se le redki sprašujejo o njeni zavezanosti umetnosti. Poleg Garaža je zasnovala še umetniško revijo (prav tako z imenom Garaž), pomagala ustanoviti spletno avkcijsko stran Artsy ter pomagala pri 400 milijonov dolarjev vredni investiciji, otoku umetnosti z imenom Nova Holandija v St. Peterburgu. (Pa vendar jo še vedno nagovarjajo kot zvezdnico. Na tiskovni konferenci o novem Garažu jo je novinar vprašal, s katerimi zvezdniki se je družila na newyorškem tednu mode. “Tu smo, da bi govorili o umetnosti,” je Žukova vljudno odvrnila.)” (Rem Koolhaas and Dasha Zhukova Build a Moscow Museum, The Wall Street Journal, 12. 1. 2015)
4. “Ena najbolj strašljivih upodobitev starosti – čarovnica, coprnica – je vedno imela ženski obraz, pa naj gre za mit, ljudsko pripovedko ali grozljivko. To ima lahko mogočne posledice. Ženske na starost dvakrat pogosteje od moških ostanejo same, brez partnerja, ki bi zanje skrbel.” (Lynne Segal: Invisible Women, London Review of Books, 14. 1. 2015)
5. Zadnja novica iz Rusije je, da tam po novem homoseksualci in transseksualci ne bodo smeli voziti avtomobilov, ker bi naj bila homoseksualnost bolezen. Če je torej svobodni svet že hudo totalitaristična tvorba, kot pravite, ki se ji upira Rusija – kaj je potem Rusija? Menda ne nov svobodni svet?
Veste kaj, jaz sem zagovarjal pravice homoseksualcev in drugih manjšin dobrih trideset let, in jih še, javno in brez ovinkarjenj. Razni vzhodnoevropski demokrati so se me začeli že izogibati, ker so bili prepričani, da sem sam homoseksualec, ko se tako zavzemam za njihove pravice. Postajam pa rahlo netoleranten do tega, da se je vse, kar levica – zlasti liberalna levica – še zna reči, zreduciralo na zagovarjanje manjšin. Velika večina prebivalstva – govorimo o 99 odstotkih – je vse bolj razlaščena, ekonomsko in politično, brezpravna, ponižana, razžaaljena, nadzirana in zatirana, državna oblast demontirana, socialna varnost vzeta, izobraževanje se sesuva, družba je zmleta v individualistični prah, okolje je degradirano, vladajo pravica močnejšega, aroganca in neumnost, grabež in ropanje, agresija in nasilje, korupcija, brezzakonje itn., levičarji pa, kolikor jih je sploh slišati, govorijo le še o homoseksualcih in transseksualcih (ti, transseksualci, so skoraj edina novost, ki so jo pogruntali v zadnjem desetletju ali dveh). Nekaj malega še o ženskah, pa o ksenofobiji in »nacionalizmu« in rasizmu (še posebej v okoljih, kjer rasizem ni velik problem). Ja, na pozitivni strani še o kozmopolitizmu. Katastrofa. To je intelektualna koma. In politična smrt. In ti ljudje niti ne opazijo, da sodelujejo v najbolj ciničnem zlorabljanju govorjenja o pravicah homoseksualcev za imperialno propagando, za diskreditiranje izbranih sovražnikov evroameriških elit. S pravicami homoseksualcev je zdaj tako kot s človekovimi pravicami nasploh: so orožje v boju naših gospodarjev proti nepokornim, še ne podložnim, sicer pa se nanje požvižgamo.
Se strinjam. A vseeno: Ne bodo smeli voziti avtov!
Nobeni novici o Rusiji in Putinu ne verjamem več, dokler je ne preverim. Poročanje o ruski zakonodaji, ki zadeva homoseksualce, je bilo še posebej izkrivljeno in manipulatorsko. Novice, ki jo omenjate, še nisem zasledil, zato je ne morem niti komentirati. Lahko pa bi vam povedal kaj o tem, kako »naši« Ukrajinci pozivajo k eliminiranju ruskih »evrazijskih pedrov«, nad čimer se naši zahodni mediji seveda ne škandalizirajo. Če pa me že sprašujete, kakšna je narava ruske oblasti, je odgovor preprost: avtoritarna. Zahodni totalitarizem proti ruskemu avtoritarizmu, kakšna vabljiva izbira! Prednost našega totalitarizma je v tem, da se veliko ljudi v njem dobro počuti, s pomočjo zabavne oz. razvedrilne industrije in psihofarmacije smo zadovoljni sužnji. (Tomaž Mastnak v intervjuju z Borutom Mekino, Mladina, 16. 1. 2015)
6. Ste žalostni zaradi slabe kritike, ki jo je bilo deležno vase delo? Ste žalostni, ker vase delo šele bo deležni slabe kritike? Naj vas potolažimo, niste sami. Preberite katastrofalne ocene 12 klasikov. In se naslajajte. (Maddie Crum: 12 Classic Books That Got Horrible Reviews When They First Came Out, The Huffington Post, 23. 1. 2015)
7. “Kdor ne zmore kritično govoriti o liberalni demokraciji, naj bo tiho tudi, ko gre za verski fundamentalizem.” (Slavoj Žižek v intervjuju za avstrijski Der Standard, 25. 1. 2015)
8. “Pogled na sodobnega 27-letnika pa razodeva vse prej kot družbeno neobremenjenega in duhovno razvitega individualca. Kaže nam vase zagledanega 27-letnega histerika, ki se 24 ur na dan ukvarja s samopromocijo in nenehno išče potrditev svojega okolja. Tisto obsesivno košnjo trave (”kaj si bodo pa sosedje mislili!?”) staršev smo le prenesli na svoja telesa in možgane; tako kot so starši opazovali sosede skozi rolete, danes mi kukamo na pametni telefon in štejemo lajke ter našo srečo v real-timu primerjamo s srečo ostalega sveta.” (N’Toko: Delo na sebi. Mladina, 30. 1. 2015)
9. Za konec pa še tole: podpišite peticijo, da bosta svoji holivudski zvezdi dobila Theodor W. Adorno in Max Horkheimer. Tako dobrega dela že dolgo niste naredili.