Nočne omarice so skrivnostne zakladnice prepletene s spomini, polne starih razglednic in ljubezenskih pisem, v njihovih predalih ležijo čarobne risbe otrok, na njih počivajo večkrat prebrane knjige, včasih vinilne plošče, škatlice z nakitom in sveče, ki dišijo … Nočne omarice so tihi stražarji naših sanj, so arhitekti unikatnih zgodb in graditelji mostov med tem, kar smo bili, in tistim, kar bomo postali.
Vinci Vogue Anžlovar
– filmski režiser
Strop in stene obdajajo moji portreti sinov, ki so v bistvu bolj nedokončane študije. Črni čevlji na stropu so čevlji, ki sem jih uničil, ko sem vozil taksi. Na desni steni je replika Picassovega bika, narejena iz balance in sedeža kolesa. Na okenski polici so zadnje knjige, ki sem jih prebral ali jih še berem. Smoke in CO detektor mi ne pomeni kaj dosti, je pa tu zaradi kamina. Vame zre še (nedokončan) avtoportret iz leta 2016, kjer sem še brez brade. Vse same antidepresivne podobe, ki me že zjutraj opomnijo, zakaj je pravzaprav vse skupaj vredno.
Jan Cvitkovič
– režiser, scenarist in pesnik
Na levi je glinena glava z lasmi iz bodeče neže. Naredila jo je Beti Njari. Na desni je »Zložljiva fatamorgana«. Narejena je iz stare škatle za pisma, puščavskega peska s škorpijonom in stare pipe, iz katere visi steklena kaplja. Če obrneš ročico pipe, se kaplja spusti. Vse skupaj se zloži v škatlo, ki se zapre. Naredil sem jo, ko sem bil mlad. Ne vem, kaj mi ta predmeta pomenita, sta pa tu in imata svojo moč.
Sonja Javornik
– novinarka
Ker imam visoko dioptrijo in si moram pred spanjem odstraniti poltrde leče, ki jih nosim zaradi keratokonusa (izbočene roženice), v postelji niti ne berem niti ne gledam televizije, ampak večinoma kar hitro zaspim. Zato na moji nočni omarici ni kupa knjig (knjige se mi nabirajo na kavču), ampak je bolj prazna. Zadnjič sem se igrala z mačkom, zato je tam še vedno palica s cofkom. Že nekaj časa imam fotografijo iz otroštva, na kateri se bašem, kar se mi zdi zabavno. Imam kar dva spreja z eteričnimi olji, saj se mi zdi, da zato ponoči bolje spim (in diham). Svečk že dolgo nisem prižgala, zato v to stekleno ogrodje za svečko spravljam pisala in podobno. Najpomembnejša stvar na omarici je zagotovo radio, saj ga prižgem, takoj ko se zbudim. Ob omarici pa imam še luč, da imam vsaj možnost nočnega branja. Knjig imam itak na kupe, tako da vseh niti ne spravim na police zraven omarice.
Aleš Pavlin
– producent
Morda na prvi pogled kaotično, a zame urejeno ležijo na nočni omarici že prebrane knjige, knjiga, ki jo trenutno berem, »čakajoče v vrsti« in nekaj zgodovinskih, ki jih berem občasno – po kosih.
Območje brez signala Roberta Perišića sem že davno prebral, a ga imam iz vraževerja in za dobre vibracije pod Belim volkom Irene Svetek, v večnem upanju, da če nam je uspela tako odlična serija s Perišićem, nam nekega dne uspe ne samo Rdeča kapica, ampak tudi Beli volk.
John Williams, avtor legendarnega Stonerja, se z Avgustom bere počasi, prav tako Ljudmila Saraskina. Omarica je prepolna močnih žensk, trenutno še posebej izstopa Greta Weber, ki bi si vsekakor tudi zaslužila filmsko upodobitev. Krogla ni brezzvezna, balansira, umirja …
Bronja Žakelj
– pisateljica
Jaz sem si omislila pa kar svojo nočno mizico, ker je stara nočna omarica postala premajhna za vse, kar sem nalagala nanjo. Mizico sem kot darilo za osmi marec dobila od dedka – z njo in velikim srebrnim svečnikom me je čakal na vhodu svojega doma. Na njej je zdaj cel kup reči. Takih, ki jih rabim zares – knjige, trenutno Esej o slepoti in Jeseninove pesmi, razne beležke, dnevnik, laki za nohte, ker si nohte mažem zvečer, in tablete za ščitnico, ki jih pogoltnem takoj, ko se zbudim. Pa tudi takih, ki jih ne rabim zares. Krema za glajenje brazgotin, ki nič ne pomaga, recimo, in oksimeter, da sem pa tja za vsak slučaj pogledam, ali imam kisik še vedno čez devetdeset.
