Nacionalizem je predvsem paranoja. Kolektivna in individualna paranoja. Kot kolektivna paranoja je posledica zavisti in strahu, predvsem pa posledica izgubljanja individualne zavesti; torej kolektivna paranoja pravzaprav ni nič drugega kot skupek individualnih paranoj, stopnjevan do vrhunca. Če se individuum v okviru družbenega projekta ni sposoben izraziti, ker mu ta družbeni projekt ni pisan na kožo, ker ga ne stimulira kot indviduum ali ga zavira kot individuum, kar pomeni, da mu ne dopušča doseganja svoje entitete, je primoran svojo entiteto iskati zunaj identitete in zunaj tako imenovane družbene strukture. Tako postane pripadnik neke skupnosti, ki si za cilj in nalogo zadaja, vsaj na prvi pogled, problem epohalnega pomena: obstanek in prestiž nacije ali nacij, ohranitev tradicije in nacionalnih svetinj, folklore, filozofije, etike, književnosti itd. S težo takšne, skrivne, pol javne ali javne misije anonimnež postane človek akcije, narodni tribun, privid individuuma. Sedaj ko smo ga reducirali na to mero, na njegovo pravo mero, in ga ločili iz črede, v katero se je umestil sam ali pa je bil vanjo umeščen, imamo pred sabo individuum brez individualnosti, nacionalista, sorodnika Julesa.
To je tisti Sartrov Jules**, ki je družinska nula, čigar edina lastnost je, da prebledi ob eni in edini temi: ob Angležih. Ta bledica, to drhtenje, ta njegova »skrivnost«, sposobnost, da trzne ob omembi Angležev, to je njegova edina družbena vloga, to ga dela pomembnega, to ga konstituira; pred njim nikar ne omenjajte angleškega čaja, vsi za mizo vam bodo začeli namigovati, signalizirati z rokami in nogami, kajti Jules je občutljiv na Angleže, zaboga, pa to ja vsi vedo, Jules sovraži Angleže (in ljubi svoje, Francoze), ali na kratko, Jules je oseba in postane oseba zahvaljujoč angleškemu čaju.
Ta in takšen portret, ki ga je moč aplicirati na vse nacionaliste, lahko po tej shemi preprosto izpeljemo do konca; nacionalist je praviloma, kot družbeno bitje in posameznik, prav takšna zguba. Zunaj te opredelitve je nula. Zanemaril je družino, delo (navadno službo s čini), literaturo (če je pisatelj), družbene vloge, saj so te v primerjavi z njegovim mesijanstvom zanemarljive.
Je mar treba omenjati, da gre za asketa, potencialnega borca, ki čaka na svoj čas? Nacionalizem je, če parafraziram Sartrov odnos do antisemitizma »popolna in svobodna izbira, globalen odnos, ki ga ima človek ne le do drugih nacij, ampak tudi do človeka nasploh, do zgodovine in družbe, je hkrati strast in koncepcija sveta«.
Nacionalist je po definiciji ignorant. Nacionalizem je linija najmanjšega odpora, udobje. Nacionalistu ni težko, saj pozna, ali vsaj misli, da pozna, svojo vrednost, svojo, kar pomeni nacionalno, torej vrednost nacije, ki ji pripada, etično in politično, drugi pa ga ne brigajo, ne zanimajo ga, pekel, to so drugi (druge nacije, drugo pleme). O njih sploh ni treba razmišljati. Nacionalist v drugih vidi izključno sebe – nacionalista. Njegova pozicija je, kot smo rekli, udobna. Strah in zavist. Opredelitev in angažma, ki ne zahtevata truda. Ne le očiten »pekel, to so drugi« znotraj nacionalističnega ključa, temveč tudi: vse, kar ni moje (srbsko, hrvaško, francosko), mi je tuje. Nacionalizem je ideologija banalnosti. Torej: nacionalizem je totalitarna ideologija.
Poleg tega je nacionalizem, in ne le v etimološkem pomenu besede, še poslednja ideologija in demagogija, ki naslavlja narod. Pisatelji to najbolje vedo. Zato vzbuja sum nacionalizma vsak pisatelj, ki deklarativno izjavlja, da piše »iz naroda in za narod«, ki svoj individualni glas menda podreja nacionalnim interesom. Nacionalizem je kič, v srbsko-hrvaški varianti je nacionalizem bitka za prevlado nad srcem iz lecta.
Nacionalist načeloma ne govori nobenega tujega jezika, niti t. i. variacije, ne pozna drugih kultur – ne tičejo se ga. Toda stvar ni tako preprosta. Tudi če govori kak tuj jezik, s čimer hočem reči, da ima kot intelektualec vpogled v kulturno dediščino neke druge nacije, velike ali male, mu to znanje služi samo za ustvarjanje analogij, na škodo tistih drugih, seveda. Kič in folklora ali folklorni kič, če vam je tako ljubše, ni nič drugega kot prikriti nacionalizem, rodovitno polje nacionalistične ideologije. Razmah folklorizma, tako pri nas kot po svetu, ni antropološke narave, ampak nacionalistične. Tudi vztrajanje na famoznem coleur localeu je, če se nahaja zunaj umetniškega konteksta in ni v službi umetniške resnice, ena izmed oblik nacionalizma – skritega.
Nacionalizem je torej predvsem negativiteta, nacionalizem je negativna kategorija duha, kajti nacionalizem živi na negaciji in od negacije. Mi nismo to, kar so oni. Mi smo pozitiven pol, oni negativen. Naša vrednost, nacionalna, nacionalistična, ima funkcijo šele v odnosu do nacionalizma tistih drugih: mi smo nacionalisti, ampak oni so to še bolj, mi koljemo, ko je treba, ampak oni koljejo še huje; mi smo alkoholiki, oni pijanci; naša zgodovina je pravilna samo v odnosu do njihove, naš jezik je čist samo v odnosu do njihovega. Nacionalizem se napaja iz relativizma. Obče vrednote, estetske, etične itd., ne obstajajo. Obstajajo samo relativne vrednote. In v tem smislu je nacionalizem v prvi vrsti nazadnjaštvo. Treba je biti boljši samo od svojega brata ali polbrata, drugo se me ne tiče. Skočiti malo više od njega, ostali se me ne tičejo. To je tisto, čemur smo rekli strah. Drugi imajo celo pravico, da nas dohitijo, da nas prehitijo, to se nas ne tiče. Cilji nacionalizma so vedno dosegljivi cilji, dosegljivi, ker so skromni, skromni, ker so podli. Ne skačeš zato, da bi dosegel svoj lastni maksimum, temveč zato, da bi premagal tiste, edine podobne, a tako drugačne, tiste, zaradi katerih se je igra sploh začela.
Nacionalist se, kot smo že rekli, ne boji nikogar, razen svojega brata. Ampak njega se boji z eksistencialnim strahom, patološkim: zmaga izbranega sovražnika je njegov absolutni poraz, ukinitev njegovega bitja. Ker je bojazljivec in zguba, si ne postavlja višjih ciljev. Zmaga nad izbranim sovražnikom, tistim drugim, je absolutna zmaga. Zato je nacionalizem ideja brezupa, ideja dosegljive zmage, zagotovljena zmaga, saj poraz nikoli ni dokončen. Nacionalist se ne boji nikogar, »nikogar razen boga«, njegov bog pa je bog po njegovi meri, bledi sorodnik Jules, nekje za neko drugo mizo, brat iste mame, prav tako nemočen, kot je sam, »ponos družine«, družinska entiteta, ozaveščeni in organizirani del družine in nacije – bledi, topoglavi sorodnik.
Rekli smo torej: biti nacionalist pomeni biti individuum brez dolžnosti. To je strahopetec, ki svoje strahopetnosti ne želi priznati; morilec, ki tlači svojo nagnjenost k umoru, brez moči, da bi jo povsem zadušil, ki pa si vendarle ne upa ubijati, razen iz ozadja ali anonimnosti množice ali v kaki pravičniški vojni. Nezadovoljnež, ki se v mirnih časih ne upa upirati, iz strahu pred posledicami svojega upiranja – to je obraz in podoba citiranega Sartrovega antisemita. In od kod, se vprašamo, ta strahopetnost, ta opredelitev, ta razmah nacionalizma v naših časih? Pod pritiskom ideologij, na marginah družbenega gibanja, pobit in izgubljen med nasprotujočimi si ideologijami, nedorasel individualnemu uporu, saj je bil zanj prikrajšan, se individuum znajde v precepu, v praznini, ne udejanja se v družbenem življenju, a je družbeno bitje, individualist, a je za individualnost prikrajšan v imenu ideologije – in kaj mu drugega preostane, kot da svojo družbeno vlogo išče drugje? Nacionalist je onemogočeni individualist, nacionalizem je onemogočeni (kolektivni) izraz tega in takšnega individualizma, ideologija in antiideologija …
Opomba, pripis:
Več kot štirideset let po nastanku se vrednost Kiševega antologijskega eseja še vedno kaže v njegovi natančni definiciji nacionalista in nacionalizma, saj je postavil matrico razumevanja, ki jo je mogoče aplicirati na katerikoli čas – njegove teze o okolju, rodovitnem za nastanek nacionalizma, so zdržale pred in v razmahu bosanske vojne in držijo še danes ob naših prepirih s sosednjimi državami ali grajenju žičnatih ograj.
V časovnem smislu nam res ni treba prav daleč, da bi videli, kako je nacionalizem prav zares ideologija »banalnosti in kiča«. Primer, spričo banalnosti katerega nam je lahko najmanj nerodno: Čigav je teran? Mar ravno dogajanje okoli tega primera, ob njegovi ničevosti, ne dokazuje, kako je edini smoter nacionalista v tem, da je samo »malo boljši od svojega brata«? Mar nismo že ob tem primeru na sledi dinamiki, v kateri »ne skačeš zato, da bi dosegel svoj lastni maksimum, temveč zato, da bi premagal tiste edine podobne, a tako drugačne«? Problem takšne dinamike, tako Kiš, je v tem, da sloni na relativizmu, v katerem obče vrednote, estetske, etične – ne veljajo. Ne veljajo pa natanko zato, ker nacionalist ni nekdo, ki stremi k temu, da bi bil dober sam na sebi (oziroma – etičen), temveč mora biti zgolj boljši od drugega. Na ravni države tovrstni (prikriti) nacionalizmi med drugim delujejo kot kompenzacija za umanjkanje identitete in vizije, naposled pa rezultirajo v nazadnjaštvu.
Ta model je mogoče aplicirati na čase relativnega miru in trdnih družbenih struktur oziroma na čase med vojnami. Nevaren je predvsem zaradi »potenciala«, ki ga predstavlja v primeru zamajanih družbenih struktur, ki etične standarde, na katerih določena družba počiva, dodatno relativizirajo – po Kišu je nacionalist »latentni morilec«, ki čaka na svojo priložnost, to je na omenjeni razpad dosedanjih vrednot, kjer se bo lahko udejanjal v kaki »pravičniški vojni«. S to mislijo Kiš pokaže na človeško moralno labilnost – morala pri večini ljudi ni nekaj, kar bi bilo nespremenljivo ne glede na zunanje okoliščine, temveč se spreminja v skladu z njimi.
Desetletja po objavi nas Kiš tako še vedno opominja na odgovornost, ki jo imamo kot državljani do družbe ali, če hočete, države in ljudi, ki v njej prebivajo: naša odgovornost je v doprinašanju h kontekstom, znotraj katerih se imajo ljudje možnost uresničiti kot posamezniki, torej najmanj v spodbujanju vključenosti in ustvarjanju enakih možnosti za vse. Nadalje pa v grajenju okoliščin, ki človeško moralno labilnost, ki je s tovrstnimi ideologijami banalnosti že zastrupljena, usmerjajo k sočutju. Da bi to dosegli, moramo sočutje najprej poiskati pri sebi.
*Kišev Esej »O nacionalizmu« objavljamo z dovoljenjem njegove vdove Mirjane Miočinović, ki se ji zahvaljujemo za prijazno sodelovanje. Esej je iz zbirke esejev Čas anatomije (Ura anatomije, 1978), prvotno pa je bil objavljen ob Kiševem pogovoru z Boro Krivočapićem z naslovom »Doba sumnje« (Doba dvoma, Ideje, 1973).
**Ko se Kiš sklicuje na »Julesa«, meri na Satrov esej Réflexions sur la question juive (1944), v katerem je Sartre definiral antisemitizem.
Prevedla in opombo napisala: Dijana Matković