Popravljena trasa Slovenske planinske transverzale južno od Julijcev pride s Porezna prek Blegoša in Lubnika vse do Škofje Loke, kjer se nanjo priklopi kranjska pristopna pot. Ko transverzala potem zavije v Polhograjce, pa se ji na sedlu med Malim in Velikim Toščem priključi še ljubljanska pristopna. Od tam gre slovenska vélika tura nato na Žirovsko in na Idrijsko ter naprej proti jugu.
Seveda je ta skromni opis popravka dobesedno enostranski, transverzala je vendar krožna in nikakor ni nujno, da bi se hodilo v smeri, nasprotni urinemu kazalcu. Šele leta, v katerih se jo bo prehodilo na mnogo izmed možnih načinov, bodo pokazala, kateri so za koga najbolj zadovoljujoči. A vsaj meni se je zdelo, da bi imela trasa za trojko, ki krene iz Ljubljane, krasno dramsko gradnjo, če bi se na koncu ljubljanske pristopne zavilo levo.
Začetek tako zastavljene poti je bil prav svečan. Kaj pa vem, zakaj. Mogoče zato, ker smo bili tako brezhibno opremljeni in je bil marsikateri kos otroške oprave čisto nov. Ali pa so začetku dajali takšno težo naši nahrbtniki? Vsekakor se je vsak, ki smo ga srečali v zgodnji uri, ozrl k nam in presenečenje v tistih očeh je hitro izpodrinil nasmešek, ki je bil vedno vsaj malo tudi priznavalen ali celo navdušen. Mogoče je bilo svečano, ker smo se na najbolj oseben način peš lahko poslovili od mesta, ki ga imamo radi. Od poti, po katerih sta otroka hodila v vrtec in v šolo in v glasbeno. Od ulic, po katerih so še spali njuni sošolci. Od botaničnega vrta, ki so ga pred kratkim prijazno odprli tudi na drugo stran, tako da imamo zdaj prek njega dostop do središča in ni več treba hoditi naokrog. Od novega mostu na Prule in v staro Ljubljano, ki je kakor muzej, a takšen, da se že navsezgodaj prebuja v še en živahen dan glavne turistične sezone. In kot bi šli na kakšno proslavo, je bilo gotovo tudi zato, ker smo bili najprej namenjeni k Prešernovemu spomeniku, spred katerega se začenja ljubljanska pristopna pot.
Obenem je uvodni del poti, če jo prehodiš na tak način, zanimivo valujoč. Ljubljana je že tako majhno mesto in poleg tega z vseh koncev segajo vanjo jeziki podeželja, tudi hribovskega. Z vzhoda pride dolenjsko hribovje prek Golovca in grajskega griča vse do malega starega mestnega jedra s Prešernovim spomenikom. Dve kratki ulici od slednjega proti vzhodu pa si že v parku Tivoli in nekaj korakov zatem se vzpenjaš prek zaobljenih vrhov Rožnika. Kakšnega grobega urbanega okolja torej sploh ni in še prehod iz njega je ljubeznivo zložen in nihajoč. Iz centra si hitro v parkovnem svetu, temu sledi spet nekaj mesta, a s premožnimi, zelenimi četrtmi, bajerji, sprehajalnimi potmi. Najmanj prijetno, cestno, je nato predmestje Podutika, vendar samo nekajkrat prestaviš noge in že si na prvih polhograjskih bregovih.
Tu se nihanje nadaljuje, kajti na tem hribovju imaš včasih res občutek, da si v krajinskem parku, kar naj bi Polhograjci bili. Spet drugje se žal niso uspeli obraniti pozidavi in počutiš se, kot bi zataval nazaj med mestne vile, le da si kakšna še posebej bahata očitno domišlja, da je na Beverly Hillsu. Sredi krajinskega parka, kakor bi se to komu zdelo nenavadno, je najti tudi mala naselja počitniških hiš. Iz kakšne se celo v dopoldanski uri sliši narodnjaške posnemovalce turbofolka in prisiljeno radostno nazdravljanje zajetnih glasov. Zmeraj bolj pa vseeno prevladujejo pašniki in travniki in gozdovi. Na izpostavljenih grebenih se stiskajo vasice, še višje se samotne hribovske kmetije kot s kremplji držijo hudih vesin. In tu so prvi pravi vršički planinskega sveta, kakršen je Tošč, nekateri tako priljubljeni, da imajo svoja društva ljubiteljev in jih Transverzala res ne sme zgrešiti.
Valovanje mestnega se prek Polhograjcev umirja, a šele na Žirovskem si nato na pravem podeželju, katerega vršni predeli in strmine so naravnost očarljivo ohranjeni. V samih Žireh pot seveda spet zaniha k urbanemu in tudi po visoki planoti pred Idrijo so se namnožile hiše, ki bi morale stati v dolini, saj si tam iščejo delo. Toda po Idriji kar brž postane zelo samotno, saj začenjajo kopneti še podeželske sledi človeka. Nekaj ostankov industrijske dediščine, nato samo sem in tja kakšna osamljena kmetija ali zaselek, po Mrzli Rupi za dan hoda daleč ne živi nihče: to je Trnovski gozd, prvi pravi gozd na poti, globok, da se kakšnega zakotja ni še nikdar dotaknila človeška roka, poln suhih škrapelj in grap in vrtač, odljudnih vrhov in tako samotnih pečin, da na njih gnezdijo planinski orli.
Pot po ljubljanski pristopni in nato po Transverzali v smeri proti urinemu kazalcu te torej počasi, zibajoč, z zanimivimi regresijami zapelje iz prijazno urbanega v skoraj popolno divjino. Krasen uvod. A še toliko bolj interesanten je, ker so ti kraji tudi na drobno posejani z zgodovino, naravnimi in kulturnimi spomeniki ter barvitim lokalnim življem. Močan stik s slednjim bo večina pohodnikov gotovo našla vsaj takrat, ko bo prespala pri katerem od mnogih zasebnih »sobodajalcev« na tem področju. A tudi iz marsičesa bolj mimobežnega se da razbrati o ljudeh teh krajev marsikaj. V Polhograjcih je na primer še posebej izrazita navada, da se ob poteh izobesi kakšna modra misel. Ti izveski pričajo, da je intelektualni domet njihovih avtorjev šibek, a so zelo prepričani vase. Zanimivi so tudi kulturni spomeniki, dostikrat sakralni: s Tošča prideš na tisti razgledni travnik pred Selom, spodaj na njem čemi, kot bi bila Jedrt iz Pekarne Mišmaš, cerkev svete Jedrt. Sijajen prizor! Ali pa naravni spomeniki, mnogi kot ljudje teh krajev neformalni, kot ljudje teh krajev naklonjeni mimoidočemu, kakor tista fotogenična klop na Črnem vrhu. Tista z razgledom v osrčje Škofjeloških hribov, ki je v vsaki svetlobi in vremenu drugačen, a vedno tak, da te za lep čas posadi predse. In toliko je zgodovinskih spomenikov. Na primer Pasja ravan, ki je bila nekdaj s 1029 metri najvišji vrh Polhograjcev, a je zdaj najvišji Tošč s 1021 metri. Vrh Pasje ravni je namreč Jugoslovanska ljudska armada preprosto zravnala in s tem znižala za devet metrov, da je nanj postavila raketno bazo. Časi so zdaj očitno lepši: danes na njem čemi miroljuben vremenski radar. Na Žirovskem pa je podobno interesanten zgodovinski ostanek Rupnikova linija. Pomalicaš lahko recimo ob lepo ohranjenem bunkerju, ki je bil del jugoslovanskih obrambnih položajev pred drugo svetovno vojno, izdelan po vzoru francoske Maginotove linije. A velikemu vložku navkljub je obe liniji doletela enaka usoda. Kot ovira nasprotnikovi vojski sta se izkazali za povsem nesmiselni.
Naš začetek je bil ob vsem tem še krasno dramatičen. Vedeli smo, da bo, kajti napoved je kazala zelo visoko verjetnost močnih nalivov in neviht. A na dan, določen za odhod, smo tako težko čakali, da ga prav gotovo nismo hoteli prelagati. Sploh otroka. Na njuno pobudo smo sklenili odriniti še pred uradnim zaključkom šole. »Pojdimo že v petek,« sta predlagala. »V ponedeljek bo tako ali tako samo podelitev spričeval!« Za poletje sta imela pač toliko načrtov, in ker smo se zmenili, da bosta prve štiri tedne z mano na Transverzali, sta komaj vse stlačila v preostanek počitnic. Tako sta se na vsak način hotela držati »voznega reda« in prvi dan smo rinili naravnost v napovedani trk dveh srboritih nevihtnih celic.
»Izvrstno,« sem si pred Prešernovim spomenikom pomel roke. »Že kar na začetku bomo lahko izkazali prvo lastnost pravega transverzalca: sladek je, a ni iz sladkorja!«
Aljaž se je zasmejal, Lučka pa je hitro izkoristila priliko.
»Pa je transverzalec sladek tudi, če mu pade sladkor v krvi?« je poškilila k meni.
Aljažu se je takoj posvetilo, za kaj gre: »Kje pa! Potem gotovo postane prav kisel! A ne, Lučka?«
Še zasmejati se nisem uspel, hčerka mu je že prikimavala: »Ja, gotovo! Še dobro, da samo malo naprej, in to tik ob naši poti, pečejo tiste slastne velepalačinke. Z nutelo in banano.«
»Ali pa s kostanjevo kremo,« je hitro pristavil Aljaž, potem pa sta se družno zasukala k meni in se zazrla vame ko dva priliznjena kuža.
»A ne bi zraven še kepice sladoleda?« sem rekel.
Nesporno sladki v vseh smislih smo imeli že dopoldan tudi priliko dokazati, da nismo iz sladkorja. Na Rožniku smo bili še suhi, a že v Dravljah je začelo rosljati in kmalu je lilo in potem je še malo treskalo. A vse to in še dolgi vzpon iz Ljubljane, prav nič nas ni načelo. Zato sem zgodaj popoldan predlagal, da bi takšen izkaz svoje vrline proslavili, in sicer tako, da si bomo s tem spet zagotovili dobro voljo.
»Tukaj to še gre, kasneje bomo hodili po precej bolj odljudnih krajih,« sem zagovarjal svoj predlog, a brez potrebe. Mulca sta bila seveda takoj za.
Vsi premočeni smo si na prvem pravem grebenu Polhograjcev tako spet pustili postreči. In zavili smo v eno izmed tistih gostiln, v katerih uspeh proslave zagotavlja preizkušena slovenska formula: priljudna strežba, okusna hrana in morilske porcije. Otrokoma pa sta se med tem postankom zmedila še iz kakšnega drugega razloga. Poklicali smo namreč tudi mamico, če bi mogoče hotela jesti z nami, in spričo vremenskih razmer jo je skrbelo za nas ter je naglo pribrzela. Potem se jima je pustila prepričevati, kako je njima vse totalno kul. Ne, sploh ju ne zebe, ko premočena sedita za mizo. Mami, to je merino. A razumeš. To te greje, tudi če je mokro in najbolje se posuši kar na tebi, ker si v bistvu pečka, naravnana na 36 stopinj. Ja, itak, da gresta z očijem naprej! In ko se je pustila prepričati, jima je rekla, kako sta pogumna, kako je ponosna nanju, kako ne more verjeti, da ima tako krasna otroka, kar so slišali tudi pri sosednjih mizah in so se pohvalnih pogledov obrnili k naši. Mulca sta se malo delala, da jima je nerodno, ampak v resnici jima je usta vleklo do ušes.
Povrh vsega je vreme poskrbelo še za imeniten zaključek dneva. Proti večeru se je za ravno dovolj dolgo uneslo, da smo v miru postavili tabor, in to na mestu, s katerega smo imeli prvega izmed bajnih razgledov: nad strmimi pobočji zamolklih barv so se preteče združevale meglice, nad vrhovi so se grozeče vrtinčili oblaki. Komaj smo se do konca pripravili na noč, pa se je zares razbesnelo. V šotoru imaš seveda sijajno vznemirljiv občutek, da te od vsega tistega wagnerjanskega bobnenja in vršanja vetra ne ločuje prav nič, rafali dežja po napetem poliestru so slišati samo še bolj preteče in tudi vsak blisk je precej bolj nazoren. A vsemu temu navkljub si na suhem, celo zavit v toplino puha. To prikliče na usta zelo zadovoljen nasmeh in divjanju okoli sebe navkljub slej ko prej zdrsneš v krepčilni nič.