Odrezane glave, krvavi noži, živi mrtveci … in veliko smeha! Res, prav zabava festivalu, kakršen je Grossmannov v Ljutomeru, zagotavlja dolgoživost, sicer bi ga že zdavnaj pobralo. Tako pa še naprej razigrano poskakuje – nerodno naj se opotekajo zombiji! Ki jih tam kajpada nikoli ne manjka. Niti letos jih ni, ob jubilejni 20. izdaji festivala fantastičnega filma in vina, na katerega sem spet prav rad krenil. Lani sem tja skočil samo intervjuvat posebnega gosta, dobitnika častne nagrade hudi maček, legendarnega ameriškega režiserja Johna McTiernana, ki nam je dal klasike Predator (1987), Die Hard (Umri pokončno, 1988), The Hunt for Red October (Lov na Rdeči oktober, 1990), The Thomas Crown Affair (Afera Thomasa Crowna, 1999) in druge. Intervju z njim je še zmeraj dosegljiv na tej povezavi.
Seveda sem organizatorjem tudi letos že zgodaj začel sitnariti, drezati, spraševati, kdo bo tokratni gost. Naposled sem izvedel. Slobodan Šijan, srbski režiser, podpisan pod kultne jugoslovanske filme Ko to tamo peva (Kdo neki tam poje, 1980), Maratonci trče počasni krug (Maratonci tečejo častni krog, 1982), Kako sam sistematski uništen od idiota (Kako so me idioti sistematično uničili, 1983), Davitelj protiv davitelja (Davitelj proti davitelju, 1984) …
Dogovoril sem se za intervju z mojstrom, spakiral in takrat še prijetno toplega junijskega jutra krenil v Prlekijo. Pa na vse živahnejšem Glavnem trgu v Ljutomeru že popoldne takoj srečal kar nekaj ljudi. A prvi znani obraz, ki sem ga pozdravil, ni bil iz filmskega sveta, temveč iz literarnega in glasbenega. Klarisa Jovanović, pesnica, prevajalka, pevka, ki sem jo spoznal v njenih izolskih letih, mi je prijazno pojasnila, kako je zašla tja. Prisluhnite:
