AirBeletrina - Orgije poezije
Kritika 17. 3. 2015

Orgije poezije

Šalamun. Poezija je narodova bit. Iz razdrapane bluze ti štrli cvirn. Ne morem sesti, ne da bi pozabljal na malto. Čast je treba zaplesti z rudečo pentljo. Gruliš. Nič skrbet, blink over their heads. Ko zadremam, se nad gozdni rob usujejo bonbončki. Lahko je bolečini nohte pilit. Svoboda, svodoba, ves dan šetam s parom različnih čevljev. Na obronku nozdrvi se penijo drva. Pa kaj, vlačuga ne pozebe. Koprnenje gricka čez monden lesket. Salut!

Mnogo je bilo izrečenega v zadnjih mesecih, odkar je preminul človek Tomaž Šalamun, pa ikonoklast slovenske poezije, jezikovni alkimist, pa človek, ki je poeziji povrnil dostojanstvo, ki je bil najbolj, predvsem in povsem predan pesniškemu poslanstvu, darežljiv in razumevajoč, prijazen prijateljski mentor mladih kolegov, pa do največje uveljavljenosti v tujini itn. itd. Zaradi narave nagovora in govora mrtvim in o mrtvih najbrž ni presenetljivo, kako malo, malone nič, pravzaprav, je bilo vsaj v skromnem poskusu izrečeno o njegovi dejanski, megalomanski, komaj merljivi pesniški, literarni in umetniški veličini, kot bi se ob njej vzbujal sram, mala amnezija na strašno nezavedno njegove poezije, ki zamolklo bdi v vseh postšalamunskih pisarijah. Kolikor vem, zadnje čase nekaj podobnega izreka edino radijska oddaja ZID 4 na RŠ, sicer pa kaj drugega razen prijazno anekdotičnih, toplih in predvsem splošnih, kot se to seveda spodobi, nekrologov nisem zasledil. Pravim, preminuli človek, kajti povsem jasno je, da je pesnik neumrljiv, posebej Tomaž Šalamun, se pravi, Pesnik, ne zgolj Eros, neustavljiv ustvarjalni gon, temveč vse prej gon smrti slovenske poezije in literature, spet ne neko popreproščeno stremljenje k izničenju, ampak tista čez nič in pod ničem vztrajajoča pulzija, zaradi katere se šele zares ne da umret. In prav zdaj, ko človeka ni več, Pesnik vztraja toliko močneje in trdovratneje. Šalamun je mrtev. Naj živi Šalamun!

Nič tega ne potrjuje bolj od – poezije. Prva posthumno izdana knjiga Orgije, v kateri njegovi verzi briljirajo ali raje saltirajo kot malokateri. Težko bi našli bolj šalamunovski Šalamunov tekst. Človek bi pričakoval predpostavljano zrelost gospoda pesnika, vzor generacijam, modrovanja o najsubtilnejšem človeškem izkustvu, kakršnega zmore doživeti le pesnik … Jok brate, besede bljuvajo brezsramno in povsem neinhibirano, ne manj od Pokra in drugih petdesetih, fukajo se v zveze, ob katerih jezik vedno znova najdeva lastne neslutene možnosti ali raje nezmožnosti. Nič pametovanja, pesnik Šalamun na pesmi pokaže, kako se dela, brez distance do dela, subjekta, objekta, projekta …, a vsako besedo distancira od same sebe. Ob vsaki prebrani Šalamunovi pesmi se na novo naučiš govorit, brat, pisat oz. uvidiš, da ne znaš ne pisat, ne brat, ne govorit. Božja bilka skuša pasti plosko. Everybody loves his friends.

Orgije
Tomaž Šalamun
Leto izdaje:
2015

Prevajalec:

21,00 €

Morda se pojavlja neko vobče občutje, češ da je Šalamunova govorica že resda zagrabila jezik in iz njega iztisnila neke nevidene moduse, da pa se vse skupaj porazgubi v nepreglednem, preobsežnem opusu, ki da pogostokrat zgolj ponavlja ter reciklira lastne postopke. Pa že, in v vsakem velikem romanu Dostojevskega imaš pot obsojenca na smrt do vešal ter epilepsijo, Beethoven uporablja iste teme v različnih kompozicijah ter nasploh eno in isto orkestracijsko finto, Prešeren ne more skoz sovražno srečo itn. itd. Pravi uvid seveda ni v pikolovski, dlakocepski in nasploh blesavi zaverovanosti v neka statistična ter kakor objektivna mnenja, temveč ravno nasprotno, v še tako v kvantiteti izgubljenem drobčkenem verzu, pesmi, delu znati videt strukturo, barvo, postopek, tisti nezgrešljiv mojstrov cahn, zaradi česar je njegov pojav resnični umetniški dogodek z veliko začetnico, pred in po katerem ni nikoli več nič isto. Šalamun in absolutna odprtost njegove poezije nista izjema, zato ne moreš govorit o neki njegovi pesmi, knjigi, ne da bi hkrati govoril o celovitem pisanju. Res ti hoče dajat vedet, da obstaja, kot da nima ne razvoja, ne progresije, ne faz, temveč brezčasno šalamuni svoje orgijske pesmi, menda najodfukanejše sploh.

In naše Orgije počnejo prav to, rušijo in na novo sestavljajo jezik, neprizadeto, neovirano, infantilno, asociativno, brez vez. Pomenijo, kako pomeniti nič. Kako se pomeni razbijajo na jezikanju. Kako jezik ne more ne pomeniti. Kako iz arbitrarnosti hočeš nočeš sili pomen, ravno čemur se izmakne z novim izrekom nečesa čisto drugega, iz besede v besedo, verza v verz, pesmi v pesem. Koliko variant, preskokov, obskurnih konjuktur. Jezik se izgovori v vsej svoji neskončnosti, naj bo ta prav zaradi neizčrpljivega alogizma obupna in brezupna, obenem pa pomirjujoča, kajti potemtakem smisla, kakršnegakoli že, tako ali drugače ne more zmanjkat. Smisel pesmi suspenzira vse ostalo, tj. niso ti verzi absurdni sami po sebi, četudi se na prvi uč berejo prav taki, dejanski absurd postane malone vse, kar jim postaviš nasproti. Vse požrejo. Mdr. tudi mote k vsakemu od vseh treh delov knjige, ki kot bi bili pred pesmimi samo zato, da bodo slednje dekonstruirale njihovo vsakršno poanto. Strašna moč besed, poezije.

In frišna je, kako frišna knjiga, žmohtna in potentna, mlada in močna, da ji salutirajo same zvezde. Orgije, in kakšen naslov, za pofukat se, so prvi odraz dejstva, da s Šalamunom še zdaleč nismo opravili. Ne ker so pesmi boljše od velike velike večine, skorajda vseh ostalih zdaj izdajanih pisarij. Ampak ker se njegova era nemara šele zares začenja, v dobrem in slabem, blaženem in nevzdržnem. Svobodi in zasužnjenju. Nad udomačenjem izselitve se vampiri naveličano pleme. Tu je šalamunovska struktura. In na nas, da jo zaobjamemo, zapopademo ter probamo zmozgat, kam naj jo nasledimo.

 

Tomaž Šalamun: Orgije. Ljubljana: Beletrina, 2015. 93 str., 21 €.