Pred nekaj leti so (moj) Facebook preplavile povezave na razvedrilne seznamčke specifičnih besed v tujih jezikih. Samo na BuzzFeedu, denimo, najdemo celo vrsto tovrstnih prispevkov: 28 Beautiful Words The English Language Should Steal, 18 Stunning Words From Other Languages You Definately Need in Your Life, 23 Charming Illustrations of Untranslatable Words From Other Languages, 23 Words For Feelings We Don’t Have in English. Čisto simpatično. Denimo komorebi, japonski izraz za svetlobo, ki preseva skozi drevesne listke. Rimjhim, ki v hindiju označuje nežen, ritmičen zvok dežnih kapljic. Seveda pa se na tovrstnih seznamih znajdejo tudi izrazi za neka nadvse specifična občutenja, na primer nemški Waldeneinsamkeit, občutek samosti v gozdu (če smem agitirati – udejanjajte Waldeneinsamkeit v svojih življenjih in bolje vam bo). Iktsuarpok v inuktitutu, ki označuje pričakovanje, ko nekoga čakaš in nenehno hodiš na prag preverjat, ali je ta oseba nemara že prišla (ali pa, povedano po naše, bolestno klikaš osveži), pa sukha, kar v sanskritu pomeni pristen občutek sreče, ki je neodvisen od okoliščin. Ponavljam, res simpatično, a uspeh – tisoči lajkov, komentarjev in deljenj – ni bil zgolj posledica simpatičnosti (ali algoritma), temveč intenzivnega ‘točno vem, kaj misliš’ trenutka. Točno vem, kaj misliš, torej nisem sam, torej smo skupnost, torej je lepše in lažje živeti.
Ali ‘slovenske’ oči ne vidijo tiste povsem določene vrste svetlobe, ki proseva skozi listke? Ali jo ‘japonske’ oči percipirajo jasneje, ker imajo zanjo poseben izraz? Seveda ne. Ali se pri nas zaljubljamo drugače, ker nimamo, za razliko od Norvežanov (forelsket), izraza, ki bo opisoval tisti evforični občutek, ko se začneš zaljubljati? Seveda ne. Zaljubljamo se s točno tem toplim, otipljivim valovanjem obeta, s točno to drgetajočo vznemirjenostjo, četudi jo moramo opisati s podredjem ali metaforo. Pa če smo že pri čustvih (no, kdaj pa nismo?) – ali smo govorci slovenščine zaradi dvojine bolj romantični od denimo Portugalcev? Ali smo manj redoljubni in bolj kaotični, ker imamo v primerjavi z angleščino toliko nepravilnih glagolov? Kako kaotični so potemtakem pripadniki ljudstva Navajo, ki pravilnih glagolov sploh nimajo? Ali govorci papuanskega jezika maybrat živijo v sladki nenehni sedanjosti, ker nimajo glagolskega časa? Seveda ne.
Pa vendar je ravno na tovrstni, popreproščeni različici jezikovnega determinizma očitno nekaj strašno privlačnega. Naše zaznavanje in mišljenje je, izhajajoč iz rokohitrskih determinističnih predpostavk, neposredno odvisno od jezika, ki ga govorimo. Potemtakem jezik – od semantične do slovnične ravni – ustvarja našo družbeno resničnost. Povej mi, v katerem jeziku sanjaš, in povem ti, kdo si. Diši po etnocentrizmu? Ker je tovrstni (radikalni) jezikovni determinizem očitno nadvse privlačen, ne preseneča, kakšne uspešnice so postale knjige tipa Through the Language Glass: Why the World Looks Different in Other Languages Guya Deutscherja in Don’t Sleep, There are Snakes Daniela Everetta. Na drugi strani bi izpostavila Johna H. McWhorterja, profesorja lingvistike iz Univerze Kolumbija, ki se je tovrstnemu mišljenju najbolj nazorno zoperstavil v delu The Language Hoax: Why the World Looks the Same in Any Language. McWhorter trdi, da je moč v vsakem jeziku izraziti kar koli, le poti do tega so različne. Hkrati poudarja, da ni jezikovnega determinizma potrdila nobena zanesljiva empirična raziskava, prej nasprotno. Steven Pinker pa opozarja, da je argument: ‘Inuiti posvečajo več pozornosti različnim vrstam snega zato, ker imajo zanje več besed,’ napačen, saj gre za obrnjeno kavzalnost. V bistvu gre seveda za to, da imajo Inuiti za sneg več izrazov, ker mu posvečajo več pozornosti in ne obratno.
Ali lahko torej s spreminjanjem jezika neposredno vplivamo na svojo družbeno resničnost? Ali bo jezik začel čudežno povratno delovati na družbo in jo spreminjati? Ali bomo izkoreninili agresijo, če prepovemo kletvice? Ali bo rezalna žica ob Kolpi manj ostra, če ji rečemo tehnična ovira? Ali bomo kot družba postali manj pregovorno negativni in pesimistični, če prepovemo, da zanikanje vpliva na sklon? Bi torej ukinili rabo rodilnika pri zanikanju, pa da vidimo, kaj se zgodi? Bi morda prepovedali trpnik, da postanemo apatični Slovenci nekoliko bolj aktivni pri snovanju naše skupne prihodnosti? Ali se bodo plače čistilk in čistilcev v podjetjih dvignile, če ukinemo vikanje? Ali na prtljago esencializmov, ki mi pritičejo kot osebi ženskega spola, res ključno vpliva, kateri slovnični spol se uporablja v pravilnikih moje fakultete?
Vem, da drezam v osje gnezdo. A hkrati vem, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha. Najslabše, kar se lahko iz tega vprašanja skuha, je juha tipa: če se strinjaš, si inteligentna, emancipirana, liberalna in razumna oseba, če temu nasprotuješ, si praktično Janez Janša. Ko se celo v institucijah, katerih osrednje poslanstvo je, (naivno) verjamem, vzgoja mišljenja, večplasten in niansiran problem zreducira na pro et contra, na moraliziranje, klevetanje in dramatiziranje, se Aškerčeva po nepotrebnem približa Šubičevi. Skuhajmo torej tisto juho, ki nas bo napeljala na aktivno, analitično in trezno ukvarjanje s problemom spolne neenakosti v visokem šolstvu in širše. Na premislek, ki ne bo temeljil (zgolj) na prizadetosti nekih čustev. Na zavedanje, da imajo tako zagovorniki kot nasprotniki tega famoznega sklepa tehtne in strokovne argumente. Napoved, da bo vodstvo fakultete z naslavljanjem te problematike in strokovnimi razpravami počakalo do jeseni, se zdi preudarna. Dotlej se bo črno-beli medijski prah polegel, pregrete glave pa bo osvežil Jadran. Nenazadnje je jesen na naši fakulteti izpričano dober čas. Lani je denimo vodstvo storilo nekaj izjemnega. Za razliko od večine javnih ustanov je svoje čistilce in čistilke, ki so poprej delali pogodbeno preko zunanjega izvajalca, ponovno zaposlilo. To je zmaga za vse. Sicer tišja in bolj sramežljiva zmaga, a z neposrednimi, realnimi učinki na življenja naših sodelavcev in sodelavk.
