Češki pisatelj in prevajalec Miloš Urban je ljubitelj žanrskih preigravanj. V svojih, do sedaj sedmih izdanih romanih, pregnete prvine detektivskega romana z grozljivim, ekološki triler s politično grotesko, erotiko s kriminalko. Rdečo nit njegovega ustvarjanja lahko že od prvenca Čisto vse o rokopisih, nova literatura dejstev, ki je na Češkem izšel leta 1998, vlečemo med fascinacijo nad arhitekturo, literarno predelano uporabo zgodovinskih dejstev in močno prisotno simboliko. Vse te prvine lahko najdemo tudi v romanu Sedem cerkva, gotskem romanu iz Prage, ki je do sedaj edini izšel tudi v slovenščini. Pisatelj, ki je bil rojen leta 1967 v Sokolovu na zahodnem Češkem, a večji del otroštva preživel na češkem veleposlaništvu v Londonu, o svoji literaturi najraje govori v jeziku, v katerem jo ustvarja: v češčini. Zato je ta literarni pogovor potekal kot trialog med Milošem Urbanom, Tatjano Jamnik, prevajalko romana Sedem cerkva, in zgoraj podpisano, v jezikovnem prestopanju med češčino, slovenščino in angleščino. Kakšna je vloga psevdonimov v dobi “literarnih zvezd”, kje je mesto utopije v postmodernizmu in čemu literarna očaranost nad arhitekturo, smo ubesedili v želji, da se izognemo že povedanemu.
Literarni kritiki vaše delo kategorizirajo kot postmoderno. Ali sami pristajate na pogled, da je že bilo vse povedano in je postmoderna literatura v bistvu samo nekakšno preigravanje?
Ko sem si zamišljal roman Sedem cerkva, sem dejansko preživljal eno takšno skeptično obdobje, ko sem razmišljal, da je najbrž res že bilo vse napisano. Potem pa sem dobil inspiracijo – navdih sem črpal pri Umbertu Ecu in njegovem romanu Ime rože, ki mi je pokazal, da se tudi po modernizmu še da pisati na način, kot da še ni bilo vse rečeno. Ampak najbrž to ni najbolj originalna misel. Sem pa ravno zato potem na koncu romana dodal svojo vizijo sveta. Tako je po eni strani roman triler, po drugi pa nek zelo subjektiven pogled na svet.
Roman Sedem cerkva bi lahko brali tudi kot utopijo. Zanimivo je, da se znotraj vaše vizije izmikate vsakršnemu tehničnemu napredku.
Obstaja vrašanje ali je to utopični ali anti-utopični roman. Zgodilo se je celo, da sta se glede tega dva literarna kritika skregala in tako do danes ne govorita. Res pa je, da me tehnološki razvoj prej straši, kot da bi me navdihoval. In takrat, ko sem pisal ta roman sem si mislil, škoda, da sem sploh doživel obdobje Interneta. Po drugi strani pa me ta ista tehnika spet ne moti toliko, saj lahko sedaj kupujem filme preko Amazona, ki jih nikjer drugje na Češkem ne bi mogled dobiti.
Vendar imate kljub temu imate svojo osebno spletno stran?
Kot vidite, sem tudi jaz podlegel Internetu. K temu me je vzpodbudil moj literarni agent, ki je rekel, da se literature dandanes ne da več promovirati samo s knjigami. Zato sem naredil te strani. Ravno sedaj bi jih moral aktualizirati v angleščini, vendar sem preveč len.
Torej se strinjate s svojim agentom, da literatura danes ne more več delovati sama zase? Da je pomemben lik avtorja in da se knjiga mora povezovati z novimi mediji?
Opazil sem, da avtor svoje delo lahko promovira skozi sebe, kar pa mi ni všeč. Najboljše je, če avtorju uspe izdati zelo uspešen prvenec, ki prodre v kolektivno podzavest, to mi je ljubše. Ker pa je dandanes češka družba zasičena z informacijami, avtor, ki sicer prodre s prvencem, kmalu postane pozabljen v grmadi knjig, ki izhajajo. Zato je verjetno neobhodno, da opozarja nase preko Interneta, in s tem, da se pojavlja v medijih.
Ni potemtakem kontradiktorno, da je bil vaš prvenec Čisto vse o rokopisih izdan pod psevdonimom Josef Urban?
V 90. letih, ko je ta knjiga izšla, je bila situacija malo drugačna. Danes so mediji zelo pozorni na “mlade literarne zvezde”, takrat novinarji pa niso bili zares pozorni na avtorje, ki so šele začenjali s svojo literarno potjo. En razlog za psevdonim je bil tudi, da ob izdaji prve knjige nisem vedel, če bom napisal še kakšno. Imel sem namreč zelo nizko samozavest. Drugi razlog pa je vsebina knjige, saj knjiga govori o ponaredkih rokopisov, o katerih se znanstveniki prepirajo že odkar so bili najdeni. Ravno zato sem tudi ponaredil avtorsko ime. Drugače pa mladim pisateljskim zvezdam seveda zavidam njihovo samozavest. Potreboval sem kar nekaj časa, da sem si po izidu prvenca uredil misli in pričel pisati nove knjige. Vendar ne vem, koliko časa bom pisal, človek tega nikoli ne ve.
Kaj vas je napeljalo k temu, da ste po izidu prvega romana ponovno pričeli pisati oz. da ste nadaljevali?
Naprej sem pisal, ker roman Čisto vse o rokopisih ni doživela takšnega odziva, kakršnega sem si želel. Najbrž je bila knjiga preveč intelektulna, za bralce zahtevna. Vedel sem, kaj hočem pisati: takšne pestre, polnobarvne, polnokrvne, včasih celo drastične tekste. Predvsem me pri knjigah zanima zgodba in kako jo razviti, včasih se potem ta zgodba razvije v mit.
Kot ste omenili, so vaše knjige polne barvitega simbolizma, hkrati pa tudi pogostih referiranj na zgodovino in literaturo. Kakšnim bralcem so namenjene vaše knjige?
Zavedam se, da so moji bralci prej manjšina kot večina, da so to predvsem visoko izobraženi, intelektualci in da moja literatura ne bo nikoli imela tako širokega bralskega kroga, kot ga ima npr. Dan Brown.
V svojih romanih se ob preigravanju žanrov in referiranjih na zgodovino, ukvarjate tudi z aktualnimi, zelo aplikativnimi tematikami. Vaš tretji roman, naslovljen Povodni mož, zeleni roman, je nekakšen ekološki triler, v romanu Spomini parlamentarnega poslanca se ukvarjate s češko politiko po žametni revoluciji. Vidite literata kot posameznika, ki je družbeno in politično angažiran?
Mislim, da pisatelji niso odgovorni za to, da kritično pišejo o svetu, čeprav je fino, da to počnejo. Vendar socialna angažiranost še ne pomeni dobre literature. Ravno v romanu Senca katedrale, ki se dogaja na Hradčanih v Pragi, okoli katedrale sv. Vida, sem poskušal zgodbo čimbolj zapreti samo vase, zaključiti v eno celoto in izločiti socialno angažiranost. Osredotočil sem se na temo ljubezni, ena je konkretna, fizična med moškim in žensko, druga pa je temna ljubezen, ki se dogaja med junaki. In ta knjiga, ob kateri sploh nisem potreboval zunanjega sveta, mi je nudila največji mir.
Od kje pa izvira vaša fascinacija nad arhitekturo, ki igra pomembno vlogo v vašem literarnem svetu?
Tudi sam se ves čas sprašujem, zakaj me tako zanima arhitektura, saj je nisem nikoli študiral, niti je ne bi mogel, saj študij vsebuje razne predmete, kjer je treba delati s številkami. Moj odnos do arhitekture je predvsem čustven in čuten, ker je zame pomemben predvsem občutek, ki ga imam, ko pridem v nek prostor. Razlog za ta odnos pa je verjetno to, da so se tako moji starši z menoj nesprestano selili. Od tod morda izvira ta tesnoba, občutljivost na okolje, ta radovednost, kam bomo pa sedaj prišli.
Pišete večinoma precej dolgo, romaneskno prozo. Torej ne podpirate teze, da je “roman mrtev” in ga nadomešča kratka zgodba, ki naj bi bila bolj pisana na kožo postmodernemu posamezniku?
Po pravici povedano, se mi zdi ta teorija precej mimo. Enako zlahka bi lahko rekel, da naj gre literatura v tri krasne, ker živimo v dobi filma in je književnost tako odveč. Kljub temu, da so roman že ne vem kolikokrat pokopali, mislim, da bo še vedno obstajal, predvem zato, ker ljudje, ki želijo pripovedovati zgodbe, tega dejstva ne bodo sprejeli in bodo dalje pisali. Ali komu bolj ustreza pisati kratko ali daljšo prozo, je po mojem stvar posameznika. Jaz pišem kratko prozo manj prav zato, ker mi manj gre, je pa pisanje kratke proze zame zato večji izziv. Češki kritiki na primer ves čas pričakujejo veliki družbeni roman, ampak sem jih razočaral tako jaz kot drugi. Morda pisatelji preprosto nimajo potrebe po pisanju velikega družbenega romana, je pa mogoče, da bo veliki družbeni roman nadomestilo veliko število kratkih zgodb.
Zaradi vseh referiranj in podatkov, ki jih vaše zgodbe vsebujejo, verjetno pisanje zahteva veliko predhodnega raziskovalnega dela.
Sodim med pisatelje, ki se na pisanje pripravljajo, tako da se predhodno pregrizem skozi literaturo. Se mi je pa že zgodilo, da sem predelal komaj polovico literature, a nisem mogel potrpeti in odložiti pričetka pisanja. Zato so kakšne informacije včasih napačne. Faktografija zame pač ni na pravem mestu: tam, kjer so informacije nepopolne, pa naj bo to namerno ali ne, podatke dopolnjujem z imaginacijo. Zgodovinarjem sicer to ni všeč, vendar mene to zanima.
Se vam je kdaj zgodilo, da bi se vam oglasil kateri izmed bralcev in vas opozoril, da nek podatek v vaših romanih ni bil pravilen ali je bil napačno interpretiran?
To se mi je zgodilo že pri prvi knjigi, romanu Čisto vse o rokopisih, za pisanje katere sem se pripravljal več let. In sicer me je neko društvo, ki se ukvarja s temi rokopisi, povabilo na konferenco, saj so mi želeli razložiti, da nekatere stvari v moji knjigi ne držijo. Sploh niso dojeli, da gre za mistifikacijo in ne zgodovinsko delo. Eden izmed mojih dobrih prijateljev mi je rekel, naj raje ne hodim, saj me bodo skamenjali.
Kako je z erotičnim trilerjem Michaela, še enim delom, ki je izšlo pod psevdonimom in ga menda nekaj časa niste želeli priznati za svojega?
Roman Michaela ni nastal toliko zaradi moje zaljubljenosti v literarne žanre, ampak v filmske. Predvsem v filme iz 70. let, ki so bili precej politično nekorektni. V teh filmih gre večinoma za zlorabljanje, izkoriščanje medčloveških odnosov, žensk. Zanimivo je, da je v omenjenih fimih zelo močno prisoten element prepovedanosti, zato so te filmi veliko bolj estetski kot današnji, v katerih je vse dovoljeno. V tem romanu opisujem nasilje nad lepoto. Ker se roman ukvarja s precej neprijetnimi temami, se s pravim imenom nisem podpisal zato, da ne bi prizadel družine. Sedaj pa so se ta razmerja malo sprostila, zato mi avtorstva ni problem priznati, čeprav svoji mami tega romana še nisem dal prebrati.
