Filmi Yorgosa Lanthimosa že nekaj let delijo mnenja mojih prijateljev. Precej radikalno. Ubijanje svetega jelena (The Killing of a Sacred Deer, 2017), njegov četrti film, ki je bil predvajan na lanskem LIFFu, je skoraj uspel ugrabiti enega naših skupnih večerov, namenjenih miroljubnemu prehranjevanju, pitju in igranju družabnih iger, ter ga spremeniti v žolčno debato o razvoju grškega novega vala, uporabi mitoloških tem v filmih, smislu tesnobe, s katero nekatere gledalce Lanthimosovi filmi navdajajo … Pri drugih ni bilo tako hudo, so pa prav tako uspeli zbujati diametralno nasprotne občutke navdušenja in odpora, prikimavanja režiserjevi lucidni satiri in odvračanja od njegove brezčutne absurdnosti. Vsi pa smo jih gledali.
Grški režiser ima z Ljubljanskim filmskim festivalom dolgo zgodovino. Njegov drugi celovečerec Podočnik (Kynodontas, 2009)je leta 2010 na festivalu prejel vodomca, naslednje leto je bil na LIFFu predvajan njegov prvi film Kinetta (2005), predlani Jastog (Lobster, 2015)in za njim že omenjeni Ubijanje svetega jelena. Alpe (Alpeis, 2011), Lanthimosov četrti in zadnji film, posnet v grščini, je bil na ogled v Kinodvoru in Kinoteki. Takšna zastopanost pa morda niti ni tako nenavadna, režiserja obožujejo tudi druga mesta, ki gostijo svoje filmske festivale, predvsem Cannes in Benetke, kjer so premierno predvajali in nagradili njegove zadnje filme. Vse je spremljalo tudi splošno kritiško odobravanje (z redkimi izjemami: Guardianov Peter Bradshaw na primer ni bil najbolj navdušen nad Jastogom), kar priča, da je leta 1973 rojen Atenec eden najbolj uveljavljenih sodobnih režiserjev.
Najljubšo (The Favourite, 2018) sem pred platnom polne Linhartove dvorane vseeno čakal z rahlim zadržkom, nemirnim pričakovanjem nove zagonetne zgodbe, polne absurda in črnega humorja, med gledanjem katere bi sicer užival, na koncu pa zaradi nje ne mogel spati … Sicer je napovednik deloval nenavadno živahno, a sem bil na pol prepričan, da je to le še en od režiserjevih trikov, da nas preseneti in iz zasede napade s svojim ledenim cinizmom. Pa ni bilo tako hudo: če se je Ubijanje svetega jelena zdel zgolj nekakšno nadaljevanje Jastoga s Colinom Farrellom v enaki vlogi apatičnega brezimneža, je vzdušje v Najljubši dejansko precej drugačno, mnogo bolj frivolno, na trenutke morda celo sproščeno, in v tem smislu sveže. Čeprav se je z odločitvijo za postavitev svoje črne komedije na dvor kraljice Anne angleškega 18. stoletja še bolj približal žanrskemu filmu, je Najljubša prav zaradi te spremembe v vzdušju njegov najbolj široko dostopen film do sedaj.
Težko bi sicer rekli, da je Najljubša zgodovinski film. Res se dogaja na kraljevem dvoru pred dobrimi tristo leti, točni so tudi nekateri podatki, ki v filmu igrajo pomembno vlogo, na primer dejstvo, da je kraljica Anna izgubila 17 otrok (v filmu jih nadomesti z zajčki), da je bila tesna prijateljica z lady Sarah, s katero sta se kasneje sprli, pa tudi vojna s Francozi in dvostrankarski sistem torijcev in whigsov imata zgodovinsko ozadje. Po drugi strani pa se zdi, da je Yorgos ta čas izbral le zaradi glamuroznih oblačil in baročnega pohištva; nenavadnih običajev, ki jih je z majhnimi popravki lahko spremenil v groteskne. V središču režiserjevega zanimanja ni zgodovina, temveč odnosi med tremi ženskami, kraljico (Olivia Colman), lady Sarah (Rachel Weisz) in Abigal (Emma Stone), njeno sestrično, ki je bila nekoč lady, potem pa jo je oče zaigral pri kockanju. Odnosi moči, ki jih je lažje naslikal z barvami baroka, a presegajo kratko zgodovinsko obdobje.
Že uvodni prizori prihoda Abigal na kraljičin dvor napovejo stil in ritem filma: od pompozne orkestrske glasbe do fantastičnih »fisheye« posnetkov; od absurdnosti, ki jo kljub otoplitvi ozračja vseeno ohranja in se prvič pokaže, ko se kljub polni kočiji eden od sopotnikov pred Abigal samozadovoljuje, nato pa jo pri izstopu porine v blato, do humorja, ko lady Sarah pripomni, da vaščani veliko potrebo opravljajo ob cesti (v blatu, kamor je padla Abigal) in temu pravijo »politično komentatorstvo«. Takoj se izkaže tudi izvrstnost vseh treh glavnih igralk, najprej Emme Stone, ki prepričljivo niha med skromno bistrostjo in izzivalnostjo svojega lika ter kljub vedno bolj oportunističnim dejanjem nikoli ne neha biti prisrčna. Podoben razpon doseže tudi Olivia Colman, ki ujame vse odtenke bolehne in strte kraljice Anne – bodisi se obupano baše s torto, igra karte in zraven bruha (Anna ima »občutljiv želodec«), se kot otrok veseli ob hitri vožnji z invalidskim vozičkom ali v ihti zahteva konec plesa. Svojo hladno masko pa kdaj odloži tudi Rachel Weisz in kljub vsej odrezavosti pokaže, da lady Sarah sestrična Abigail v nekem trenutku skoraj zares priraste k srcu.
Film je razdeljen na sedem delov, v katerih prikaže Abigalin pohod od skupne spalnice najnižjega osebja (kjer »natlačen ležiš in se sprašuješ, čigav prst imaš v riti,« kot jo je delikatno opisal Harly (Nicholas Hoult), vodja torijcev, kraljičine »zveste opozicije« in politični povzpetnik), prek majhne in skromne (a lastne) sobe do velike sobane s skrivnim prehodom do kraljičinih spalnic. Spremlja ga njena moralna dekadenca: če se vmes sprašuje, kako naj pridobi kraljičino naklonjenost in hkrati ohrani samospoštovanje, se zdi, da na koncu nanj čisto pozabi. A v svetu, kjer ljudje za zabavo druge obmetavajo s pomarančami, tekmujejo v teku z gosmi in ob možnosti, da bodo nekoga pred njimi posilili, rečejo zgolj »pojdite to počet v shrambo,« samospoštovanje očitno nima prevelike vrednosti.
Lanthimosa pa je k 18. stoletju verjetno pritegnilo še nekaj drugega kot skoraj neomejene možnosti za karikaturo: kruta vseprisotnost posilstva. Tako nas z več odlomki vsaj poskuša prepričati film. Med najboljšimi (in hkrati najgrozljivejšimi) je morda odziv Abigal, ko v njeno sobo ponoči vstopi plemič Masham (Joe Alwyn). Vpraša ga, ali je prišel, ker jo hoče zadovoljiti ali posiliti, in na njegov odgovor, da je vendar kavalir, odvrne: »Posiliti torej!« Zabavna (spet na isto sprevržen način) je tudi obsedenost dvorjanov z grožnjami, da bodo z nekoga dali »strgati iz obleke in ga prebičali«, pa pogosto figurativno govorjenje o jahanju, potiskanju ipd., česar Lanthimos seveda ne počne, da bi se na kakršenkoli način norčeval, temveč posilstvo uporabi kot paradigmatski odnos med plemiči, predvsem med tremi ženskami. V nekem prizoru zaupnosti med kraljico in Abigal, ji slednja, zaigrana nekemu »debelemu Nemcu s tankim penisom« (ki pa ga je uspela prepričati, da ženske krvavijo 28 dni na mesec), pove, da se je najbolj bala občutka nemoči, ko je bila »na milost in nemilost prepuščena posiljevalcu.« Čeprav je proti moškim fizično še vedno nemočna, se odloči moč dobiti vsaj na dvoru. Abigal in Sarah tako nenehno menjata vlogi žrtve in nosilke moči, ki se usrediščita okoli otožne kraljice, predvsem Abigal vsak svoj korak izvede premišljeno, z misijo na lastni interes.
»Realističen filmski prikaz naju [Lanthimosa in soscenarista Efthymisa Filippouja] ne zanima. Vedno poskušava ustvariti svet, ki nama s svojimi ekstremnimi pogoji pomaga raziskovati določene teme in tako razkrinkati absurdnost našega vsakdana.« To je Yorgos Lanthimos sicer povedal ob izidu Jastoga, a se zdi, da drži tudi za Najljubšo. Lanthimos sicer tokrat prvič ni sodeloval pri pisanju scenarija (to sta odlično opravila Deborah Davis in Tony McNamara), čemur verjetno lahko pripišemo spremembo vzdušja, ki pa ohranja značilno karikirano kot-da-resničnost. Tokrat sveta, v katerem se ljudje politično in socialno posiljujejo med sabo. Najljubša, ki ohranja avtorski pečat, je prizanesljivejša do bolj občutljivih gledalec (z izjemo konca), kljub temu pa je zagotovo še ena od Lanthimosovih mojstrovin ter pomemben korak naprej od otopelega pripovednega sveta Jastoga in Ubijanja svetega jelena.
Film bo na rednem sporedu Kinodvora od 2. januarja 2019.
