AirBeletrina - Prebujanje
Panorama 1. 6. 2018

Prebujanje

Salvador Dali: Vztrajnost spomina (1931)

Razpada. Počasi je začel, zdaj gre vse hitreje. Trojka nosi mostiček in je bila utrjena z jekleno oporo, ampak zobna masa je postala porozna, opora je popustila, spoj se je zrahljal in zaradi stalnega premikanja mostička je dlesen ves čas vneta in povzroča nekaj, kar bi lahko umestil med skelenje in bolečino. Skozi krono se ojačitev ne da pričvrstiti. Prognoza je slaba. Ko bo začelo zares boleti, je treba ločiti drugo podporo, kar pomeni vmesni del odrezati, izpuliti trojko, vmes pa na jeklene zaponke obesiti manjkajoči del. Evo, včasih mora biti kaj, da potem ni nič. Dobrega. Vedel je, da bo ob jurja in da bo mesec dni spaka, ki se ne bo upala niti nasmehniti, kaj šele bolj odpreti gofljo. Jezilo ga je, da si ni dal pred odhodom v pokoj temeljito popraviti zob in je zdaj to postal skoraj trimesečni opravek in glavni strošek. Ampak tudi če bi jih, je pomislil, pri tako hitrem propadanju ne bi veliko zaleglo. Zavedel se je, da je postal celo bolj razdražljiv zaradi tega strahu, da se lahko zgodi, da si ne bo mogel plačati niti kolikor toliko urejenih ust. Prag revščine v tej deželi so že zobje. In od revežev v tej deželi se pričakuje, da se obnašajo kot reveži, torej da so brez zob ali pa imajo usta polna črnikastih škrbin. Razen tega jim res ni nič hudega. Kontejnerjev nikjer ne zaklepajo.

V temi je poslušal utripajoče bučanje v ušesih.

Hm, je pomislil, tako hitro si čez, tako hitro lahko iz anonimnega občana postaneš viden nasprotnik. Revščina bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ko jo povzročajo. Svoboda bo problem toliko časa, dokler o njej blebetajo tisti, ki jo omejujejo. Vrsta je dolga. Pravice bodo problem vse dotlej, dokler bodo o njih govorili tisti, ki so prepričani, da so pridobljene za vekomaj. Za vekomaj je le neumnost. Potem vsi, tako kot jaz, komentiramo, nekaj napletamo in razpredamo, nič pa ne naredimo. Se je kdo že vprašal, kakšno demokracijo so nam podtaknili, če nimamo niti najmanjšega vpliva na to, katera teta in kateri strici bodo lepo po vrsti napisani na volilnem lističu, da potem demokratično smemo obkrožiti enega pod zaporedno številko? Če kdo kakorkoli stori drugače, je glas neveljaven. To je demokracija za nominirance, ki imajo očitno doživljenjski mandat najmanj za imenovanje.

Skozi reže rolete se je rahlo, za odtenek, posvetlilo in tema je razpadla na temne silhuete, ki so razodevali obrise sobe. Kako zelo je svetloba povezana z življenjem, je pomislil, pa naj se zdi še bolj banalno. Bilo bi bolje, če bi rekel, da v svetlobi že mora biti nekaj, da jo imajo nekateri tako radi. Ljudje svetlobe. Morda pa je res banalno. Rečejo tudi, da na psih že mora biti nekaj, da jih imajo nekateri tako radi. Pasjeljubci. »Fuj Nar, to je fuj,« se je drla soseda, ko se je mrcina zagnala proti gospe iz predzadnje hiše v novem plašču iz mikro vlaken. Pa tisti tretji, ki na mačkah najdejo nekaj, in nekateri menijo celo, da nekaj mora biti tudi na babah, da jih imajo tako radi. A si lahko mislite? To bodo šle pod strop, namesto da bi se zamislile nad drugim delom stavka: »da jih imajo nekateri tako radi.« Radi? Počakaj, je pustil cinizmu, da se je razraščal, čeprav je vedel, da lahko iskrenemu povzroči krivico. Ampak o tem, s čim kdo zamenjuje ljubezen, mi pa vendar še ni treba premišljevati, si je rekel. Ali pač. Da se ti ne slabša, se je hihital v sebi sam sebi. Ne, ne, veste, bi jim rekel, prepričan sem le, da jih je treba občudovati, saj Adam ne bi nikoli ponudil jabolka Evi, ker je bil in bo navadna sera. Drekač, ki se raje ne bi odločil, raje se ne bi opredelil, on, hm, se res ne bi izpostavljal. Kot bi bil iz stanovanjskega bloka dve ulici nazaj. Punce pa gredo naprej, v raj, v drek, kamorkoli, samo da je naprej. Ženske bodo rekle, da nisem poklican, da bi govoril o tem, in niti pomislile ne bi, da je poklicanost in sklicevanje nanjo eno najbolj nedemokratičnih dejanj. Kdo pa je poklican za karkoli? Obvladovanje veščine večina zamenjuje s poklicanostjo, tisto, kar pa je povsod nevarno, ne, grdo, pa je, da mnogi, ki ne obvladajo veščine, to opravičujejo s poklicanostjo. Avtoritarnost leze od povsod, kot plesen v hladilnik, kot voluhar v toplo gredo, kot vsak, ki ima najmanjšo priložnost, na proračun. In mi, se je vprašal, kaj pa storimo mi? Brrrr.

Zarja se je začela preoblikovati iz oranžne črte v trak in tudi ta se je širil.

Pa saj sem res cagav, si je moral priznati. V očeh družine, sosedov z ulice, kraja, prijateljev, politike, neoliberalnih prerokov in predstavnikov novodobnih trendov je bil omahljivec, ki pa so ga imeli občasno tudi za precej koristnega. To so mu dali vedeti na skoraj vsakem koraku, kar je občutil kot neznansko ponižanje. Ko si samo še koristen! Kakšen propad, kakšno nazadovanje, kako malo mu je ostalo. Tudi ženina humorna pripomba, da je koristen kot pajek na steni kopalnice, ga ni spravila v dobro voljo. Hm, to bi bilo treba končati, je pomislil. Tako kot se z razpadanjem končuje vse. Bolj ko si blizu tej strani, torej koncu, bolj se zavedaš, da je pomembnejše od vsega, kar si doživel in preživel, od tistega, kar si lahko zamisliš, od vsega tega je pomembneje, kako boš zapustil ta svet. Seveda vsem po vrsti slovo gnojijo taki in drugačni gnezdači, kukavice, ki podtikajo zapovedi in si potem lastijo pravico, da nam nabijajo krivdo, greh, pa neumnost, vse zato, ker ne sprevidimo tako očitne ljubeče ponudbe, saj naj bi jo dal nekdo, ki je iz dobrote umrl za nas. Kako bi mu rekel, naj bi raje držal obljubo, ki se glasi, da ne bomo preizkušani bolj, kot to lahko prenesemo. Ko je včasih moral poslušati blebetače citatov (čutil je, kako se je tega nerad spominjal), ki imajo vsi zaporedne številke vrstic, jih je želel spomniti na 1 Kor. 10, 13 in poprositi, naj to vrstico preberejo naglas, da se bodo slišali, da jo bodo slišali. Seveda je pričakoval, da bodo rekli, da si spet kaj narobe razlaga, ampak to še vedno ne daje odgovora na vprašanje, kdo ima z obljubo problem: ta, ki jo je dal, ali mi. Nekdo ima slabe oglaševalce. Umrl za nas? Ta ponudnik naj bi raje živel za nas, sicer njegova ponudba ni vredna pol kurca. Kaj ni to podobno žolčnemu vpitju okrog pojma domovine in nacionalističnih interpretacij politikov, da je domovina nekaj, za kar se mora, če je treba, tudi umreti. Gospodje, bi jim rekel, domovina je domovina takrat, kadar je vredno zanjo živeti, sicer ni vredna pol kurca. Ni vse stvar interpretacije, vse je stvar vzgoje. Spomnil se je, kako so mu levo roko privezali za hrbet. Moral se je naučiti pisati z desno. Levoročni so bili ravno toliko drugačni, da sicer najmanj zaželeni niso bili, ampak bolj tudi ne, in vsi veste, da so vsa orodja narejena za desnoročne. Sam si je to razumevanje razložil tako, da levičar pomeni tudi srčni človek, ja, eni govorijo, da je pravilno levak, kar demantira že beseda nasprotja, to je desničar, ki ga je poimenoval razumski človek. Smejal se je sam sebi, saj si je sam dokazal, da stereotipi ne držijo. Hm, je pocmokal z usti, danes je biti levičar nevarno. Imajo te za prevratnika, naslednika partije, ki je, pravijo, ravnala grozovito, ki je ljudem jemala dostojanstvo in jih pošiljala v areste in na Goli otok. Halo! To blebetajo tisti, ki imajo prejšnje zvezdaste čase v lepšem spominu, kot to lahko prenesejo. Ali so ljudem delo, lastništvo podjetij, socialno varnost in dostojanstvo vzeli levičarji? So v revščino pahnili tretjino prebivalstva levičarji? V času »grozovite« vladavine levičarjev je vsak delavec železarne, ki je prihranil tri plače, začel graditi svojo hišo in jo s posojilom, ki ga je odplačeval petindvajset let, tudi dokončal. Pa zdaj, ko vladajo desničarji, sezidajte hišo! Torej, prepričan je bil, da so tisti, ki so mu zvezali roko, hoteli, da svojo naravno, srčno plat zamenja s priučeno, razumsko platjo. To pojasnilo bo bolj držalo in še uspelo jim je. Na koncu si je moral priznati: bil je vzgojen. Odtlej je delal skoraj vse tako, kot je prav, tudi takrat, ko bi kaj naredil po svoje.

»Vse kaže, da bo danes lep dan,« je nehote rekel naglas.

»Kaj? A ura ni zvonila?« je zaspano zazehala žena ob njem in se obrnila na drugi bok.

»Ne, ne, zaspi nazaj. Še kakšno uro je do zvonjenja budilke,« jo je pobožal po rami in skoraj v hipu se je njeno dihanje poglobilo.

Da le ne bi zasmrčala, je pomislil.

Ko bi kdaj lahko rekel, je pomislil, da znam vse, delam pa le tisto, kar hočem, da veste, da znam.

Seveda je šel tisti dan po priznanje. Seveda ni mogel priti le na večerno podelitev, če pa je potekalo srečanje finalistov literarnega natečaja že od enajstih dopoldne. Se ne spodobi, je mislil.

Priznal si je, da ga je mučil tudi firbec. Zanimalo ga je, kako to zgleda v teh novih časih, kaj se dogaja na srečanjih pišočih, saj se je občasno z mešanimi občutki spomnil svojega davnega sodelovanja in dela pri ustanavljanju in začetkih literarne revije, pajdašev v prvem uredniškem odboru in seveda odgovornega urednika ter humoristke, ki je s teleprintersko naglico pretipkavala besedila, ki smo jih kar pri njej prebrali in potem nesli naravnost v tiskarno Ljudske pravice. Spominjal se je tudi takratnih izborov in srečanj literatov in svojih prvih negotovih korakov v svet literature.

Ta njegova knjiga ni mogla čakati – saj je bila zgodba o nasilju in javna ovadba proti neznanemu storilcu – in ni imel volje prosjačiti in se pregovarjati z uredniki, je pa knjiga dobila priznanje za najboljšo samozaložniško knjigo prejšnjega leta.

Malo je zamudil, ampak uspelo mu je ujeti dobrodušno simpatična pisateljeva opozorila pred pastmi, ki prežijo na nestrpne samozaložnike, razlago o tem, kdaj potiskanemu in zvezanemu papirju smemo reči knjiga.

Ko je poslušal popoldansko delavnico finalistov s selektorjem, pa je postal nemiren in le pojoča primorščina selektorja, ne vsebine, o katerih so govorili, je pomagala, da je zdržal dlje, kot bi, če bi vstal in šel na kavo takrat, ko ga je nekaj v dogajanju začelo motiti. Ob kavi je premišljeval in mlel, ali naj tvega, da se zameri še tistim, katerim se do takrat ni? Če si tiho, pravijo, si navaden ali celo koristoljuben kolaborant – in take so še ne tako dolgo nazaj v teh krajih streljali.

Prešinilo ga je, da je manjkal trideset let in ni ničesar zamudil, oziroma da je dogajanje še vedno v istem okviru, takšnem, v kakršnem je bilo takrat, ko je to družbo zapustil. Zdelo se mu je, kot da je vse obstalo na tistem mestu, kjer je bilo ob njegovem slovesu. Literati še vedno »prisegajo na klasične ustvarjalne paradigme linearnega pripovednega toka«, kot se je izrazil in v zborniku zapisal selektor in popeval, da dobro »opazujejo družbo, ki nas obdaja.« Okrogla miza je potekala, kot bi poslušal tisto izpred skoraj petintridesetih let nad točilnico gostilne. Le preveč lepo in prijazno, dobro in doživeto je bilo vse skupaj. Takrat so tudi potrošili nekaj malega javnega denarja in nekaj več gostoljubja domačinov, ampak so bili priča vsaj kakšnemu incidentu, drugače se tisto dogajanje res ne bi moglo imenovati. En tak se je zgodil, ker je bil uveljavljeni pisec prepričan, da mora mladino naučiti, kako se naredi preboj. Preboj na literarno sceno. Vprašal ga je, kdaj je on naredil ta preboj, in ko je odgovoril, da nekako dvajset let pred tem, ga je vprašal, kaj hudiča je delal dvajset let, da bi se morali spet prebijati. Da on, začetnik, zdaj še za kakšno bolj čedno pesnico ne bi jurišal. Pisec je pobesnel in protestno zapustil okroglo mizo, se sicer kmalu pomiril, ampak od takrat ga je najstrožje ignoriral, zanj je bil kot dim urednikove cigarete Kent. Vprašal se je, če ni rabil te nove izkušnje, če ni potreboval cepiva, ki mu bo pomagalo, da bo mirne duše nadaljnjih deset let spet abstinent in se tovrstnih dogodkov ne bo udeleževal.

Potrditev je prišla na zaključni prireditvi, ki sta jo začela verjetno povabljena muzikanta in katerih glasba ga je prepričala, da bo kar nekaj časa lahko shajal brez takih »dogodkov«. Doživel jo je, kot bi v mikrovalovko na defrost dal kos ledu iz leta 1982, ki ga bodo po uporabi spet zamrznili do naslednje take prireditve. Kadilsko nerazločno molovsko jamranje, ki ga je občasno ušesom približal vokal pevke, pa spet oddaljil moteč zvok orglic. Jebemti, pa mi smo na veseli podelitvi priznanj, ne na sedmini, je pomislil. Gospe in gospodje prejemajo priznanja in nihče ni umrl, ne da bi ga dobil. Kaj res slovenska pamet premore koncentracije samo za takle odmerek žalosti? Za neinventivno, neproduktivno, polprofesionalno, diletantsko žalost. V paketu, na katerem piše: samo, da je. Samo, da je kljukica na koledarju prireditev, ki je bil sprejet na koordinaciji konec novembra ali v začetku decembra za naslednje leto in da so udeleženci siti. Ob takšnem razkošju zvrsti glasbe, ob tolikšnem številu mladih glasbenikov, dobrih bendov in inovativni godbi tile privlečejo zdavnaj passe modela, ki nikoli ne bo začutil, kdaj je bil že skrajni čas, da odneha in se zapre v svojo sobo, kjer bo motil le še bližnjega soseda.

Kaj pa, če mladi tudi zato v tej obliki ne vidijo več ne pomoči ne perspektive, se je vprašal. Kako to, da ni mladih godcev, saj vsi dobro vedo, da je vsak nastop za mladega glasbenika boljši od nenastopanja.

Tisti dan jih je spremljala voda, saj je že pred deseto začelo deževati. Organizator se je pošalil, da imajo kljub dežju srečo, včasih da se je pripetilo, da je bilo novembra pri njih tako mrzlo, da je glasba godbe na pihala ob pogrebih na pokopališču sproti zmrzovala in je potem spomladi, ob odjugi, po britofu ropotalo. Ta mala domiselna igrivost mu je osmislila dan.

Kaj, če je bilo res premalo mraz?

Bolj prebujen v vsakdanje življenje res ne bi mogel biti, je pomislil.