Včasih naključje (delno podkrepljeno z dobrim uredniškim premislekom, delno pa podmazano s srečo) dogodke uskladi s tako eleganco, da še ateisti ganjeno ostrmimo. Kot tokrat, ko je slovenska različica Žižkovega apokaliptičnega teksta Živeti v času konca luč sveta ugledala ravno v dneh, ki svetu napovedujejo njegov konec, Sloveniji pa konec politike, kot jo je poznala. Ne glede na to, katero izmed zgornjih pričakovanj se bo manj verjetno uresničilo, adventni čas leta 2012 kar sam od sebe vabi k branju 342 strani apokaliptičnih izvajanj izpod peresa največjega slovenskega izvoznega artikla in velike ljubezni levičarskih intelektualcev doma in na tujem – Slavoja Žižka.
Življenje v času konca drži skupaj ohlapen koncept, ki si ga je Žižek izposodil pri Elizabeth Kübler-Ross, psihologinji švicarskega rodu, govori pa o petih stopnja žalovanja, ki jih preživljajo pacienti, ki so zboleli za neozdravljivo boleznijo. Tajitev, jeza, barantanje, depresija, sprejetje. Zakaj ohlapen? V intervjuju, ki ga lahko beremo v še aktualni Bukli, Žižek pove, da so bili teksti pred konceptom. Najprej je zbiral gradivo, potem pa ugotovil, kako sijajno bi bilo, če poglavja razporedi glede na shemo Kübler-Rossove. In neozdravljiva bolezen, ki mu omogoča aplikacijo te sheme na družbeno? Je kapitalizem? Je naša nezmožnost otresti se ga, je naša nezmožnost načrtovati bolje, je cinizem, je apatija? Žižek, čeprav je v pravkar omenjenem intervjuju navrgel tudi, da mora priznati svojo naveličanost nad tem, da ljudjepričakujejo, da se bo vedno odzval na aktualne stvari, on pa se počuti kot da se vmešava v tuje delo, saj se, po domače povedano, na večino sprotnih stvari sploh ne spozna, v Življenju v času konca piše kot komentator sodobnosti, piše o posttravnmatičnem subjektu enaindvajsetega stoletja, o nelagodju v liberalnem kapitalizmu, o transhumanizmu, o gibanju Occupy, o Avstrijcih, ki pojejo svoje pesmi in sanjajo svoje sanje, in o holivudu, ki počne to namesto njih.
Po internetu je v zadnjem mesecu zaokrožil vic, ki pravi, da Žižek, kadar se ne more natančno spomniti, o čem je že govoril, napiše knjigo in upa, da se bo na koncu razodelo samo od sebe. Četudi je pretirana, ta šala napeljuje na nekaj, kar med branjem Živeti v času konca dejansko izkušamo. Žižek je pameten, duhovit in predvsem velik karizmatik, vendar bralcu zlahka da občutek, da je po nevednosti povabil na kavo nekoga, ki neprestano govori o sebi in se sprašuje, kje je že ostal. Živeti v času konca je tekstualna poplava, v kateri je na vsako lucidno misel izrečenih še deset nedodelanih razmislekov, par citatov, na koncu pa vas, kot presenečenje v kinderjajčku, čaka Stalin.
Žižka imamo radi, ker ga ni sram biti konsekventen, ker ni nikdar dovolil, da bi mu meščanska omikanost preprečevala, da bi sledil misli do konca, četudi je konec umazan, surov ali vsaj vulgaren in radi ga imamo, ker je izvrsten pisatelj. Ker zna jezik ukriviti na način, da končno zaslišimo nekaj, kar se je prej skrivalo, ker ima absoluten talent za ustvarjanje ali smiselno citiranje parol, ki iz svojega demagoškega konteksta izstopajo v pomen. In tudi ko pridemo do poplavljanja s tekstualnim, ne vem, ali bi si zares želela reči, da bi bilo bolje, če bi se še enkrat usedel in razmislil. Res je, da sem si med branjem Življenja v času konca želela, da bi bila knjiga kakšne 150 strani lažja in da še danes iskreno verjamem, da to ne bi bilo njeni kakovosti v nikakršno škodo, vendar mi je Žižek kot neustavljiva diskurzivna sila pravzaprav všeč. Zato je vse, kar lahko priporočim morebitnemu bralcu, to, da ga bere, kakor se mu zazdi – po odsekih, od zadaj naprej, po en esej pred spanjem, naj se ne čuti prisiljenega ustvarjati red namesto avtorja.
Pa vsebina? Ne samo, ker so protesti tema decembra, predvsem, ker je iskanje boljših družbenopolitičnih rešitev za ljudi, ki pravkar zapuščamo univerze in mladost, konstitutivno vprašanje, sem se najdlje zadržala ob vprašanju kaj zdaj? Kako prelomiti s tem, da lahko vedno lociramo samo svoje nezadovoljstvo, ne znamo pa misliti dalje?
»Današnja postpolitična »tiha večina« ni neumna, je pa cinična in resignirana,« ugotavlja Žižek. Množica, ki je pred dobrimi dvajsetimi leti vrgla s sebe težo komunizma in se odpravila iskat svetlo prihodnost, na poti pa ugotovila, da se je njen boj za pravičnost izkazal za komaj kaj več kot hrepenenje po bananah in pornografiji, je hkrati s tem ugotovila tudi to, da je vedeti, česa nočeš, veliko lažje, kot misliti, česa bi si dejansko želel.
Vztraja tudi na tem, da je treba prekiniti z moralno kritiko kapitalizma, ki govori, kot se je včasih govorilo za komunizem, da je sistem že v redu, samo ljudje še niso dovolj zreli zanj. Problem ni korupcija, pravi Žižek. Problem je sistem, ki te sili v korupcijo.
Živimo in mislimo skratka pod pogoji, ki so nam prej v napoto kot v korist, vendar bomo morali, če smemo upati na spremembo, zavrniti življenjske vzorce, ki smo jih vajeni – zavrniti program izogibanja najslabšemu in odpovedovanja pozitivnim projektom, zavrniti svoj cinizem in svojo resigniranost.
Occupy se je začel, ker so bili ljudje siti sveta, v katerem za dobro počutje zadošča že ločevanje odpadkov, pravi Žižek. Rečeno z drugimi besedami, dvignili so se, ker so opazili, da jezik, ki jih obdaja, jezik, ki ga govorijo mediji, ki ga govori oblast, ne ustreza več njihovemu sentimentu. Zato je prvi korak do razumevanja kaj zdaj izumiti jezik na novo – na novo definirati, postaviti nova vprašanja in potem iskati nove odgovore.
In vendar Žižek opozarja še na nekaj drugega: tudi če se zbudimo iz sna in se mobiliziramo kot ljudje, ki bi radi ugotovili, za kaj nam pravzaprav gre, vedno obstaja nevarnost, da bi se kot protestniki zaljubili vase in v svojo specifično protestniško situacijo. »Treba se je izogniti skušnjavi narcizma izgubljene Stvari in občudovanja sublimne lepote na neuspeh obsojenih vstaj.« – poezija neuspeha, pravi Žižek, ne vodi nikamor. Treba se osredotočiti na rezultate, ki jih je ta neuspeh pustil za sabo.
Živeti v času konca ni priročnik za družbene spremembe, če v njem iščete odgovore na lastna še ne povsem zastavljena vprašanja o tem, kako bo o vas govorila prihodnost, ko boste sami že dolgo zgodovina, iščete zaman. Ponuja pa kup iskrivih uvidov, ki vam omogočajo praktično vse z lestvice čustvenih odzivov – od prikimavanja do ogorčenega nestrinjanja – in daje vedeti, da Žižek še vedno vabi k branju. Pušča pa za sabo pereče vprašanje, kdaj se bomo v teoriji nehali naslanjati na dediščino svojih očetov in svetu ponudili naslednjega Žižka.
