V S. smo neke noči popivali. Močno. Bili smo štirje in selili smo se od gostilne do gostile. Za te migracije smo potrebovali avto, za pitje pa denar. Na neki točki večera smo sedli v prijateljev avto in se zapeljali do edinega bankomata v vasi. Avto je bil s polnim tankom vreden dvakrat več kot s praznim, v njem pa sta poleg nas štirih še dve kanti bencina, dve ročni kosi in ena motorna žaga.
Bankomat je bil ob vaški trgovini, ki stoji na majhni vzpetini. Na eni strani je gor vodilo kakih deset stopnic, na drugi strani pa ozka asfaltirana vzpetina, namenjena kolesom in nakupovalnim vozičkom. Ker se nam je zelo mudilo, se je prijatelj odločil, da bo z avtom zapeljal kar po slednji. Šlo je na tesno, »na milimetre«, a uspelo mu je in denar je lahko dvignil kar iz avta. A takoj za tem se je pojavil problem: ugotovil je, da ni osnovne možnosti za vzvratno vožnjo po isti poti. Kaj zdaj? Ker je pogum laže zbrati, kadar človek nima izbire, je rekel, da bomo pač šli po stopnicah. »Saj jih ni veliko.«
Prijatelj, ki je sedel poleg mene na zadnjem sedežu, je trdno prijel motorno žago, jaz pa sem poprijel kosi, da ne bi koga obglavili.
»Vožnja« navzdol ni bila tako grozna, kot bi si mogoče kdo mislil. Ropotalo je in treslo in spomnim se, da sta me bolj kot vsi ostri predmeti v kabini skrbeli tisti kanti bencina. A vse skrbi so bile odveč. Srečno smo »pristali« in odbrzeli proti nekaj kilometrov oddaljeni gostilni. Mudilo se nam je. Nujno smo potrebovali sedemnajsti pir tistega večera v šesti gostili po vrsti. Turneja je turneja. Bili smo na misiji.
Z avtom se nismo vozili po stopnicah, da bi izpadli kul. To ni bilo prioritetno. Res kul je namreč tisti, ki izpade kul tačas, ko počne kaj drugega. Recimo: ko rešuje problem. Pa četudi ta izhaja iz nekakšne kolektivne, čeprav lokalne obsesivno-kompulzivne motnje.
