Po približno dvajsetminutnem telefonskem kramljanju o bolj in manj pomembnih dogodkih dneva si na prst navijam pramen las ter razmišljam, kateri družabni razvadi bi se vdala tisti večer. Iznenada se spomnim:
»Saj res! Moram it. Moram it pisat!«
»Za koga pa pišeš?«
»Za svojo bivšo!« rečem in se skoraj malce raznežim ob misli nanjo.
»Za koga?«
»Za AirBeletrino, vendar!«
Ne vem več natanko (ali pa nočem vedeti), koliko let je minilo, odkar smo se generacijski kolegi, povečini sošolci s faksa, zbrali v prostorih Študentske založbe, ki so bili takrat še na Beethovnovi, da bi pričeli z ustvarjanjem »prvega slovenskega spletnega časopisa, namenjenega literaturi«. Začelo se je povsem brezplodno. Sedeli smo tam, poskušali z nekakšnim brainstormingom, ki se je vsakič znova končal v mrtvih ulicah in smehu, kar pa je bilo bolj ali manj vse. Kot bi se nam malo poznalo, da – četudi smo pred tem že izdajali študentski časopis Izmus, pisali za slovenske medije itd. – nismo bili povsem prepričani, na kakšen način stopiti novi odgovornosti naproti.
Toda na tretjem sestanku se je zgodilo nekaj magičnega. Po prvotnem preizkušanju vlog smo docela naravno zasedli svoja mesta, uredniki, poduredniki, novinarji, fotografi – in pričeli z delom.
S študentskega časopisa Izmus smo na AirBeletrino prenesli prepričanje, da se nahajamo v letih, ko zaradi mladosti in nevpetosti v širši kulturno-politični prostor nikomur ni prav dosti mar za naše besede, kar pa nam je dopuščalo, da smo lahko v svojem izrazu docela neponarejeni, pogumni in neposredni. Zavedali smo se moči, ki nam jo je nudila lastna nevplivna pozicija, ter pomena besed »cesar je nag«, ki jih kakopak izreče otrok. Obenem se je snovanje AirBeletrine pričelo kot subtilen upor dominantnemu načinu razpravljanja o literaturi in kulturi. Opažali smo, da se v slovenskem prostoru o zadevah umetniške ali intelektualne narave praviloma govori zgolj na tri načine: prevzvišeno, prazno in dolgočasno. Saj umetnost sama po sebi ni dolgočasna, je vse kaj drugega kot to, smo ugotavljali. Kaj lahko sami storimo, da bi umetnost bralcu podali na živ, zanimiv, inovativen, včasih tudi zabaven način, obenem pa ji ne odvzeli teže?
Naše delo na AirBeletrini se je oblikovalo skozi ta izhodišča, ki se do danes, kot z veseljem opazujem, niso spremenila. AirBeletrina še vedno nastaja skozi invencijo, skozi vedno nove poskuse izumljanja načinov poročanja o temah, ki tako v piscih kot bralcih zbujajo strast, s podajanjem zanimivih vsebin, ki služijo kot protiutež sivini slovenskega mainstream poročanja o kulturi. Kultura na AirBeletrini se vsekakor ne giblje zgolj od Drame do Cankarjevega doma, od Opere do filofaksa, od Prešernovih do kresnikovih nagrajencev, ampak skuša zaobjeti tudi tisto vmes, nad in pod utečenim, kar za večino kulturi namenjenih strani v časopisju ne bi mogli trditi. AirBeletrina je še vedno živa. V obeh pomenih povedanega.
Ko smo začeli z delom, si nisem mislila, da bo AirBeletrina živela tako dolgo. Če sem bolj natančna, pravzaprav si nisem mislila ničesar. Vedno poskušaš v objavo spraviti članek, ki je ravno pri roki, več od tega ne vidiš, in v tistem trenutku tudi ni pomembno. Pa vendar, v zadnjem času si končno dovolim veselje, da nekaj, kar smo nekoč ustvarili, še vedno živi. Da ni bilo zaman. Da je AirBeletrina ostala prostor oblikovanja in gojenja mlade intelektualne misli, prva postojanka pred drugimi delovnimi angažmaji. V naših časih urejanja AirBeletrine so pisci odhajali na Dnevnik ali RTV, te dni jih povečini angažirajo pri Delovih Pogledih. Paradoksalno so ravno to mediji, ki smo se jim s pokusi uvedbe novega diskurza skušali zoperstaviti, toda morda smo v obdobju večje kreativne svobode zadosti spoznali njeno vrednost, da jo branimo tudi znotraj »bolj konvencionalnih« delovnih nalog.
Na AirBeletrini je veljalo pravilo – morda velja še danes – da lahko s pisanjem vsakdo poskusi, ne glede na to, kakšne so njegove izkušnje, oziroma ne glede na to, če jih sploh nima. Navadno se je hitro pokazalo, kdo je nadarjen, zagnan in pripravljen delati. Takšni so ostali. Zdelo se nam je pomembno, da naša politika delovanja ni izključujoča in da ne delujemo na podlagi negativne selekcije, kot se pri nas pogosto dogaja. No, med nenapisana pravila je sodilo tudi, da pri nas ne bodo delali »kreteni« ali, bolj natančno rečeno, ljudje, ki niso čustveno zdravi. Potencialno izjemo smo dopuščali zgolj v primeru izjemnega-genija-kretena. Na srečo nam takšen ni prišel naproti. V osnovi smo vedeli, da od nikogar nismo boljši, da je AirBeletrina morda lučaj stran od domačega kroga »posvečenih v literaturo«, zunaj Slovenije pa povsem majhna kapljica v morje.
Zahvaljujoč Študentski založbi, ki nam je takrat dala priložnost, da nekaj povsem sami ustvarimo, je AirBeletrinazame ostala ideal delovnega okolja – ustvarjati nekaj smiselnega in dobrega s skupino prijetnih in izjemno nadarjenih ljudi. Skozi ta proces skupaj rasti. Tudi danes, ko je nekaj študentskega idealizma iz mene vsekakor že izpuhtelo in je zaletavost zamenjalo vedenje o načinu delovanja medijev in kulture pri nas, se še vedno oklepam ideje o takšnem delovnem okolju. Še vedno razmišljam, kje in na kakšen način bi ga bilo mogoče ponovno vzpostaviti. Kako ustvariti projekt, ki bo združil najboljše, kar jih lahko ponudi mlajša generacija s popravo socialnih nepravilnosti v smislu boljše optimizacije nadarjenih posameznikov. Najbrž mi ni treba posebej izpostavljati, da je veliko mojih vrstnikov zaposlenih tam, kjer njihove sposobnosti ne le niso v celoti realizirane, temveč so večkrat tudi povsem spregledane, plače pa so ponižujoče? Kako izstopiti? Tovrstne misli se mi večkrat motajo po glavi in iščejo ustrezno rešitev. Upanje in zagon še vedno obstajata, čeprav se zavedam, da Slovenijo na področju dela, kaj šele dela v kulturi in medijih, pestijo številne težave. In da je do rešitve dolga pot, ki se morda ne bo končala tako, kot bi si želela. Pa vendar, vmes lahko – z nemalo nostalgije, bržkone tudi vznesene patetike – razmišljam o svoji prvi ljubezni. In o izjemnih sodelavcih, s katerimi sem imela takrat privilegij delati.
Prve ljubezni, četudi je vmes zaživela povsem svoje življenje, ti pa tudi, menda ne pozabiš nikoli.