Eden naših najboljših glasbenikov Zoran Predin je v zrelih letih resno zastavil svojo pisateljsko kariero. Potem ko je pred nekaj leti izdal dve knjigi krajših tekstov, je to pot pred bralce stopil z zgodovinskim romanom, katerega dogajanje je razpeto med 16. in 21. stoletje. Mongolske pege so izšle pri založbi Litera, govorijo pa o usodah ljudi, vrženih v različne politične in zgodovinske okoliščine, ki jih povezuje hrepenenje po svobodi in iskanje ljubezni. Nov roman, tako je povedal v pogovoru z nami, je že v nastajanju.
Mongolske pege so mi zbudile najprej asociacijo na Praslovana – na verze Kdo je tebe, praslovan, plavati učil, da si preplaval tisto rusko reko in se v mojih genih naselil –, pa čeprav dogajanje ni postavljeno v tisti čas. Zakaj vas prepletanje oddaljenih časovnih obdobij s sedanjostjo vznemirja kot pisatelja in tekstopisca?
Zgodovina je zelo vznemirljiva učiteljica. Izmišljene junake zelo rad postavljam v razmerja z resničnimi zgodovinskimi liki, ker z njimi ustvarjajo fikcijo, ki je lahko zelo zabavna in poučna. Mongolske pege sledijo misli iz nagovora, da je samo fikcija lahko verjetna, ker resničnost ni nikoli.
Junaki na koncu posameznih poglavij tragično končajo, zgodbo v naslednjem nadaljujejo njihovi potomci. Jih ni bilo težko »ubiti«?
Nekaterim sem napravil uslugo, druge sem pa zaradi načina pripovedi prikrajšal. Poslovijo se, ko v romanu opravijo svojo vlogo. Posamezni liki očitno bralcem hitro zlezejo pod kožo, saj se od njih stežka poslovijo. To se mi zdi dobra stran romana.
Skozi zgodovinsko zgodbo pripovedujete o sodobnem svetu, o zapletenih in zlaganih odnosih, o nacionalizmu in ksenofobiji, o krizi morale, o humanizmu … najbolj pa vas zanima usoda posameznika, ki je vržen v kolesje zgodovine. Se strinjate?
V Mongolskih pegah sem skozi zgodovino opisoval zelo podobne usode ljudi v različnih časih. Z njimi se zgodovina ponavlja na osebni ravni vsakega posameznika. Človeške usode se ponavljajo ne glede na tehnološko razvitost ali politično realnost, v kateri posamezni liki romana živijo.
Od kod je prišla ideja za ta roman?
Iz naslova samega. Ko proti koncu romana pojasnim naslov in se bralcu za nazaj in naprej razodene, se legitimira tudi ideja sama. Takrat je jasno tudi, zakaj se roman začne v 16. stoletju.
Je na nastanek te knjige kaj vplivala koronakriza?
Ne. Roman sem napisal pred tem. Res pa je, da sem imel malo več časa za urejanje in popravke.
Kakšna je razlika med pisanjem besedil za glasbo in pisanjem romanov?
Gre za diametralno nasproten pristop. V besedilih si suženj žanra, glasbenega stila, melodije, ritma in aranžmana za različne glasbene zasedbe. Na voljo imaš največ 50 besed, ki jih moraš postaviti še v rime in z njimi omogočiti petje besedila. V romanu si sam določiš temo, žanr, način pripovedi, stil pisanja in na voljo imaš vse besede tega sveta.
Zadnje čase vas v pisateljskem smislu pogosto srbijo prsti. Pripravljate že kako novo knjigo?
Čaka me še kakšen mesec študija in zbiranja informacij za naslednji roman, ki ga bom napisal pozimi.
