Woher kommen Sie? me vpraša rdečelasa prodajalka srednjih let v lokalnem marketu. S svojo šolsko nemščino in z velikim nasmehom, s katerim želim nadoknaditi okornost v jeziku, kar je za tolmačko žulj posebne vrste, odgovorim aus Slowenien. Nasmehnem se, ko slišim, da s sodelavko, ki sedi za sosednjim trakom, klepeta o prihajajočem dopustu, ki ga bo preživela v Črni gori. Skoraj že rečem, aber ich bin in Montenegro geboren, a je zgodba predolga za tisto slabo minuto, ko bo z mojo kartico zvestobe podrsala po čitalcu, medtem ko bom jaz vtipkala svoj pin, pospravila nakupljeno in odhitela domov, spet brez najljubše štruce kruha, ki je kot navadno ob tej uri pokupljena.
*
Zürich je tretja točka na zemljevidu Evrope, ki ji rečem dom. Če jih povežem s črto, vztrajno silijo severno. Svojih prvih pet let sem preživela v žgočem mestu nedaleč od Jadranskega morja, ki se je preteklosti otreslo tudi tako, da je spremenilo ime. Podgorica piše v mojem potnem listu, in čeprav je ime drugačno, ima isti okus po stopljenem jagodnem sladoledu in isti vonj po razbeljenem asfaltu.
*
V Ljubljano sem iz Podgorice prišla jeseni in čudila sem se oranžni megli, ki je vsako oktobrsko jutro zalila mesto. Novega jezika, s katerim so me nagovarjali, nisem razumela, kot tudi ne pečenih jabolk, s katerimi so me tistih nekaj tednov silili v mali šoli, nestrpnosti vzgojiteljice in končno potrpežljivosti prve učiteljice, tovarišice Andreje, zaradi katere sem se slovensko naučila v slabih dveh mesecih.
V tem mestu sem preživela večino svojega življenja in pravzaprav nikdar nisem zares mislila, da ga bom zapustila. Ko se tako že drugič izruvaš iz okolja, ki je tvoj dom, navsezadnje spoznaš, kako so prostor, jezik in ljudje pomembni gradniki tvoje osebnosti. Sprva zaradi te nove samosti otrpnem. Občutek, da sem celica s popolnoma neprehodno membrano, mi je znan iz otroštva in spomnim se prvega šolskega dne. Poznam refleks zapreti se, utihniti, a sem se na srečo z njim že spoprijela v veliko bolj krhkem obdobju. Tokrat je sprememba večja, a ni enako silovita.
*
Večer pred odhodom v Zürich so knjige, pribor, posteljnina in spomini v škatlah, spodaj v ravnih vrstah, višje vse bolj nametane in slabo razporejene, grozijo, da se bodo prevrnile. Ljubljana je zaradi žledu ukalupljena v led in temo, vlaki in letala pa zamujajo. Tale je zadnja, pravi mama, ki mi kozarce in pribor pomaga zavijati v papir. V rokah drži okrušeno skodelico, na kateri je Glaserjev I New York. V grlu imam težko svinčeno kepo, ampak zdi se mi, da je mama odločna, da ni razloga za žalost. Mene vseeno silovito premaga melodrama besede zadnjič, ki je kot trdovratne nalepke ne morem spraskati s preteklih dni.
*
Zürich je prišel znenada in spet sem se znašla v tujem mestu, ki ga nisem razumela: ne jezika, ne älplermagronov, ne nepričakovane nestrpnosti vozačev na vlaku in ne potrpežljivosti gospodične na uradu za tujce. V mesto sem z vsemi tistimi skrbno zavitimi kozarci in s kristalnim pladnjem za torto z zvonom, ki mi ga je podarila najboljša prijateljica, prispela marca, ravno ko se je zima poslavljala.
Najprej ugotovim, da se Züricha drži sloves dolgočasnega mesta bankirjev. Počasi spoznam, da to vztrajno trdijo vsi, ki ga še niso obiskali. Čeprav bi na prvi pogled skeptikom skoraj pritrdila, po slabih štirih letih ugotavljam, da je Zürich prej kot lepa slikanica, kjer se vse ponudi na prvi pogled, dober roman, ki ga moraš prebirati in razumeti, da izveš, zakaj so njegovi protagonisti poleti sredi mesta v kopalkah, zakaj so s prvimi pomladnimi žarki vhodi trgovin zadelani z ogljem za žar, zakaj nobena od teh prodajaln ob nedeljah ne dela, zakaj v stanovanju nimam pralnega stroja ter zakaj so tudi tramvaji iz 70. let popolnoma vozni in vedno točni. Poln je posebnosti, skritih kavarn, jazz klubov, galerij in restavracij, ki se jih po pravilu ne oglašuje.
V Zürichu je nekaj ulic stran od moje ETH, švicarski tehnološki inštitut, kjer je poučeval Albert Einstein. V Bernu je nedaleč od glavne železniške postaje na ulici Kramgasse njegovo stanovanje, kjer je živel s svojo ženo, fizičarko Milevo Marić. V Bernu je rojen Rodolphe Lindt, ki je izumil napravo, s katero je čokolado iz drobljive, suhe gmote spremenil v sladko kremno popolnost. S švicarsko čokolado sem se hudo razvadila, zlasti s pralinami, zato me skrbi, ko pomislim, da Zürich morda ne bo moj zadnji dom.
Švica je prepredena s tiri. Ne le z železniškimi; mesta brazdajo tračnice tramvajev, ki počasi, a elegantno zaobidejo gost cestni promet. Ne vem, ali gre za simptom selitve, a drsenje vlakov in tramvajev po vnaprej vrisanih tračnicah je meditativna protiutež vsakdanjiku, ki je nepredvidljiv, poln presenečenj in novosti. Na avtobus se, morda ravno zato, skoraj nikdar ne usedem. Vlak me vsako jutro po skoraj ravni črti ponese od Züricha, kjer stanujem, do Berna, kjer že od samega začetka delam. Razpeta sem med ljubeznijo do diplomacije, ki je ustoličena v Bernu in ne Zürichu, in praktičnostjo vsakdana, ki mi narekuje, naj se vendar že usidram, a je pot zaenkrat še prelepa in vznesenost nad delom prevelika, da bi me tistih šestinpetdeset minut skrbelo. Vlake poganja elektrika hidroelektrarn. Na kičasto poetiko dejstva, da te silovite vlake napajajo reke in potoki, pomislim neštetokrat.
V Bernu čas teče počasneje. Če v Zürichu na peron pridrvim, me mirna masa množice na glavni bernski postaji upočasni v sicer neučakani moderato. Bernski dialekt da besedam elastično intonacijo in kotalijo se počasi. Velikokrat obupano pomislim, da ga ne bom nikdar razumela.
Tako kot se razlikujeta Zürich in Bern, je med seboj različnih vseh 26 kantonov, ki tvorijo federacijo. Tako je v avli palače švicarske zvezne skupščine tik nad vhodom visoko nad stopniščem majhen balkon. Vrata, ki nanj vodijo, so zaklenjena in vsaj uradno nanj še nikdar nihče ni stopil. Balkon je simbol glasu ljudstva in švicarske neposredne demokracije, in čeprav je dvodomni parlament po ustroju na moč podoben slovenskemu, je oblast v rokah ljudstva, vseh osmih milijonov prebivalcev, ki govorijo štiri različne jezike, a zvesto verjamejo v kompromis.
*
Včeraj sem v romanu Hanye Yanagihare prebrala misel, ki je izrazila nekaj, kar se je neubesedeno pretakalo po moji zavesti. Ko v mladosti odkriješ nek edinstven kraj, je težava v domnevi, da se boš nekoč v prihodnosti spet znašel na enako tujem in nenavadnem mestu. To je zelo redko res. Domnevati, da imam tu časa na pretek, bi bilo narobe. Morda Zürich konec koncev ne bo moja zadnja točka na zemljevidu.
Besedo dom sem včasih razumela kot mesto, kjer sem nekoč pustila odtise. A dom ni nujno le kraj, ki ga zaznamuje tvoja preteklost, temveč predvsem kraj, v katerem si lahko predstavljaš svojo prihodnost. Gospa z rdečimi lasmi, ki je dopustovala v Črni gori, je Jovana. Dom je konec koncev tudi kraj, kjer blagajničarke poznaš po imenu in kjer ti pek vsak dan prihrani štruco, ki jo imaš najrajši, še toplo.
