Sigurjón Birgir Sigurðsson (1962) se leta 1978 zaljubi v Ziggyja Stardusta. Star je petnajst let. Če obstaja kaj takšnega kot odločilna ljubezen, smo ji priča tu. Bowie ne ve ničesar o tem, igra v filmu Samo žigolo in je na turneji Isolar II. Sigurjón pa svoje ime skrajša na umetniški Sjón, skliče fante v garažni band in z denarjem, prisluženim med poletjem, v samozaložbi izda pesniško zbirko Videnja, ki jo prodaja mimoidočim po Reykjaviku. Pri devetnajstih prebere Mojstra in Margareto. Svet se ponovno zamaje, odločilna ljubezen udari drugič. Mine ga Bretonova misel, da je proza drugorazredna forma, in začuti utrujenost od prvoosebnosti poezije. Pisal bi romane kakor Bulgakov.
Ta najstnik je danes avtor uspešnic, pisec pop besedil, oper, pesmi, air kitarist in nominiranec za oskarja (za pesem I’ve seen it all v soavtorstvu s svojo prijateljico Björk; spoznala sta se v nadrealistični skupini Medusa). Zanima ga islandska folkora in njene ljudske pripovedke brez avtorjev, podpisa, lastništva. Virginia Woolf v Lastni sobi ugiba, če je anonimnež za nepodpisanimi pesmimi zgodovine skoraj vedno ženska. Sjón pa pravi, da so nepodpisane ljudske pripovedi neuradna različica zgodovine, ki jo pripovedujejo in oživljajo vsi tisti na robu družbe. Če bi Sjóna kakor tožilec zločinca vprašali: »Kakšni so vaši motivi?«, bi bil odgovor: »Da oni spregovorijo.«
V noveli Fant, ki ga še ni bilo šestnajstletni gej in cinefilski žigolo Máni leta 1918 po zakotnih ulicah Reykjavika spolno zadovoljuje svoje kliente in hodi v kino. Mimogrede, tisto leto je bilo v Reykjaviku s petnajst tisoč prebivalci v dveh kinodvoranah devetdeset filmskih premier. (Da, to je premiera na vsake tri dni!) Máni je voajer, o drugih ljudeh vedno ve več kot oni o njem. Nenadoma pa mesto, ki je doslej prežalo na Mánija, postane grožnja tudi za druge. Vulkan Katla se zbudi, Islandija se pripravlja na neodvisnost, epidemija španske gripe bo vsak hip zdesetkala ulice. Varni prostori mesta se krčijo, prostora za gotovost je malo. V tem kopičenju filmskih premier, črnomodrih trupel, politične histerije in čezmorskih zvokov prve svetovne vojne se Máni zazre v mesto in to prvič dobi »podobo njegovega notranjega življenja«. To v njem izzove nekaj povsem novega – empatijo, ob čemer začne z lepotico Sólo, dvojnico Irme Vep iz Feuilladovih Vampirjev, pomagati po opustošenem mestu. Značilno za Sjóna se dogaja s stalnimi »cliffhangerskimi« prekinitvami, zgodbo poveže šele konec.
Polna »cliffhangerskih« prekinitev je tudi Sjónova novela Modra lisica, zgodba o zavrženi mongoloidni deklici Abbi z Downovim sindromom, ki bi po pravilih Islandije 19. stoletja morala umreti ob rojstvu. Slučajno jo najde živo in posvoji mili človek Fridrik. Modra lisica je tudi zgodba o župniku-lovcu in o njegovem plenu-lisički. Ta med upiranjem smrti spregovori, česar smo, ja, privajeni že iz Trierja, samo da Sjónova ne reče chaos reigns, pač pa se prereka o elektriki in Bogu s svetlikajočo se auroro borealis v ozadju.
Modra lisica je novela, ki so jo prvi razumeli skladatelji. Ti dve zgodbi, lisičkina in Abbina, sta namreč vzporedni melodiji. Kljub dvojini melodij in cliffhanganju ju je mogoče brati le v enem zamahu. Kakor komada ne moremo nehati poslušati sredi refrena in nadaljevati naslednji dan, je ne moremo odložiti na tretjini in se k njej vrniti čez eno uro. Deluje kot neprekinjena misel dveh svetov: nasilja in nežnosti.
V pesmi Wisławe Szymborske Avtotomija sta na enem bregu smrt, na drugem življenje, na enem telo in težko srce, na drugem poezija in non omnis moriar. Tako je tudi v Modri lisici. Prva melodija topo odmeva v lovcu, medtem ko jé lisičkino srce in druga odzvanja v Fridrikovem vzkliku »Videl sem vesolje! Narejeno je iz pesmi!«. Melodiji obenem vsebujeta različne informacije, ne najdeta pomiritve in se ne srečata kljub skrajni fizični bližini. Ena ob drugi drsita kakor drsi limita ob osi x v koordinatnem sitemu in bosta drseli v neskončnost. Le včasih, redko, večkrat v umetnosti kakor v matematiki in življenju, se zgodi srečanje med njima in rešitev njunih razhajanj.
Sjón ponudi svojo različico rešitve. V enem od intervjujev pove, da so njegovi romani pravzaprav učenje o tem, kako težko je biti dostojno človeško bitje. Želi si, da bi nam njegovi liki to pokazali. Ko od družbe zavrnjeni Máni začuti empatijo do razkrajajočega se mesta, postane boljši človek, čeprav njegovo razumevanje sebe ni ob tem nič manj gotovo.Jutri bo na sporedu nov film in s protagonistom bo vse v redu. Kakor bi moralo biti tudi z nami, dodaja Sjón. Kaj je avtor hotel sporočiti? Da se moramo pomiriti s sabo kljub negotovostim in skrbeti en za drugega. Mislim, da je nekaj podobnega hotel Bowie, in islandski najstnik je pogledal v vesolje. Bilo je narejeno iz pesmi.
Sjón: Modra lisica in Fant, ki ga ni bilo. Prevod: Anja Golob. Cankarjeva založba 2016, 24,94 €.
Sjón bo v Klubu Cankarjevega doma nastopil 6. 3. ob 20.00.
