Po tem, ko sem odprla ta nesrečni wordov dokument svojega poslovilnega članka na AirBeletrini, sem, še preden bi lahko napisala napisala prvi stavek tega teksta, na Youtubu pogledala zadnji video Lepe Afne (Moje poletje 2019), ContraPoints (Men), na Instagramu našla vse posnetke Taylor Swift, ki na podelitvi nagrad VMA pije gintonik (?), in si ogledala nastop Lizzo z iste prireditve. Potem sem naletela na fotko sester Hadid in Taylor Swift in pogooglala še slike za »young bella hadid« in razmišljala o besedah, ki jih je malo prej, ko sem začela z internetno seanso, rekla ContraPoints (»My plastic surgeon is an artist.«).
Odkar sem spomladi 2010 napisala svoj prvi članek za AirBeletrino, se moj proces pisanja ni spremenil; na internetu sem, dokler ga ne zmanjka (nikoli!) in dokler ne postanem povsem panična zaradi življenja, ki odteka. Internet izgubi čar šele, ko panika dovolj naraste, in to je točka, na kateri lahko začnem pisati. Zdaj, na primer.
To je moj zadnji tekst za AirBeletrino in danes sem zadnji dan njena urednica. Tako. Napisala sem, kar sem morala, skratka, danes sem zadnji dan urednica AirBeletrine, medija, ki je zaznamoval moja dvajseta. Mojo mladost. Medtem se je veliko stvari spremenilo in čeprav danes, tako se mi vsaj zdi, mislim in pišem drugače, kot sem leta 2010, je moj proces še vedno natanko takšen kot takrat, le da sem nehala upati, da se bom izurila v učinkovitosti. Minili so časi, ko sem poslušala Jonathana Franzna, moj bog, samo poglejte, kako malo interneta in kako malo sreče ima ta človek.
Vendarle pa so se v teh letih zgodile stvari, ki so me spremenile. Denimo ljudje; če AirBeletrine na njenem vrhuncu z menoj ne bi urejali Katja, Aljoša in Zaza, bi bila prikrajšana za enega najlepših obdobij svojega življenja (Zaza: »A se gremo spet tisto igrco, kdo od nas bo prvi umrl?«), pa tudi za občutek, da nam je uspelo, čeprav le ze hip, delati zelo dobro. Hkrati s tem je pozneje prišel občutek, da je večino časa dovolj le delati, prenesti monotonost in dolgčas, se sprijazniti s pomanjkanjem presežkov in od sebe ne pričakovati vedno več. Dovolj velik dosežek je že obstati, dokončati, preživeti. Ko sem se izkopala iz dvajsetih, sem opazila tudi, da so se strukture moči okoli nas, medtem ko smo se sami borili za mikropozicije, okrepile: vsa energija, ki smo jo vlagali v nesporazume, zamejevanje, zamere in prezir, je bila odveč, naš nasprotnik je bil v resnici vedno drugje in še vedno je; le da ga takrat nismo znali prepoznati, zdaj pa imamo vsak dan manj volje za spopad. Čas boja je minil in urimo se lahko le še v ponižnosti in posmehu.
Danes, ko pišem svoj zadnji članek za AirBeletrino in ko sem zadnji dan njena urednica, vem, da je malo stvari tako težkih, kot začeti pisati, a da je pisanje edina stvar, ki nakopičeno nelagodje lahko raztopi v milino, redko obliko zadovoljstva in pomirjenosti. Danes, ko pišem svoj zadnji članek za AirBeletrino in ko sem zadnji dan njena urednica, sem vesela, da sem se od nekdaj zavedala lastne zamenljivosti in se že dolgo nisem ničesar oklepala. To pomeni, da me ni strah in upam, da me nikoli ne bo postalo.
Danes vem, da verz summer’s a knife iz pesmi Cruel Summer Taylor Swift ni samo metaforičen in ne govori le o bolečini, razumem, da je nekatere stvari poleti najbolje samo odrezati, pustiti za seboj in se nikoli več ozreti čez ramo.
Mogoče so bila dvajseta leta kopičenja, trideseta pa bodo leta spuščanja. Tega še ne vem.
Vdih, izdih, zbogom in srečno.
»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«
