Ko govorimo o na dogodivščinah Izraelitov, se moramo zavedati, da obstajajo arheološki dokazi o resničnosti določenih elementov iz številnih zgodb, od mogočnega obzidja mesta Jeriho, ki naj bi ga podrla zavojevalska vojska (verjetno Izraeliti pod vodstvom Jezue, čeprav arheološki zapisi nedvomno ne govorijo o tem, da so obzidje resnično sesuli s trobljenjem na šofar, pihalo, izdelano iz ovnovega roga), do hudih poplav, ki so se morda zgodile približno v Noetovem času, pa spet do zasužnjenih Izraelitov v Egiptu, ki so jih kot delovno silo uporabljali za gradnjo številnih zgradb, med drugim tudi piramid. Med branjem sem spoznal, da je Geneza v veliki meri metaforična, poznejše knjige, od Eksodusa dalje, pa so bolj podobne basnim, čeprav kot protagonisti v njih ne nastopajo živali, pač pa Izraeliti. S tem hočem povedati, da gre za zgodbe, ki sicer temeljijo na zgodovinskih dogodkih, razlagali pa so jih skozi prizmo neprekinjene pripovedi:
– Bog Jahve je eden od bogov iz starodavnega sveta, ki želi postati edini čaščeni bog.
– Jahve je izbral Izraelite (iz ne povsem jasnih razlogov), jih z več čudeži primoral, da ga častijo (čudežev je moral storiti več, ker so sicer hitro pozabili na zadnjega in se začeli neprimerno obnašati, dokler niso bili spet priča novemu čudežu), in jih rešil pred katastrofo.
– Bog je obljubil, da bo Izraelite privedel v obljubljeno deželo, ki pa jo morajo vzeti tistim, ki živijo v njej.
– Ker so Izraeliti še kako ljudje, imajo seveda številne hibe in gredo Jahveju redno na živce do te mere, da sem bil kar malce presenečen, da ni kar obupal nad njimi in se usmeril na malce manj prepirljivo pleme.
Večina Starega testamenta pripoveduje zgodbe o širitvi, tavanju, vojaških zmagah in izgubah, ki so jih utrpeli Izraeliti. Vsaka generacija ima vodjo, ki ga je Bog izbral, da se dvigne nad svoje izbrano ljudstvo in ga reši. Vse skupaj začne Abraham. Potem pride Noe s svojo barko. Vidimo tudi Mojzesa, ki rešuje Izraelite v Egiptu, pa Arona, Samsona, Ehuda, Jozuo, Savla, Davida itd. Vsi so na nek način problematični (še najbolj idealen od vseh je David, ki mu je vsaj hudo, ko ubijejo njegovega ljubljenega, a uporniškega sina Absaloma). Bog preizkuša Abrahama, ki je pripravljen umoriti lastnega sina, ker mu je to naročil glas v glavi. Zgodba o Noetovi barki je sicer lepa, nedvomno manj prijetna pa je zgodba o pijanem Noetu – ko se njegove hčerke zbojijo, da bo človeštvo izumrlo, ga opijanijo do te mere, da se pari z njimi, in tako ponovno naselijo svet. Samson je cepec: njegova ljubljena Dalila večkrat poskuša pripraviti sovražne Filistejce, naj ga aretirajo, on pa se vedno znova vrača k njej. Samson ve, da si Dalila prizadeva, da bi ga aretirali, ker ga kar naprej sprašuje, katera je njegova edina šibka točka. Sprva se ji, precej modro, zlaže. Dalila nato pokliče Filistejce in jim izda Samsonovo »šibko točko«. Ko ga ti poskušajo aretirati, jih premaga, ker to pravzaprav ni bila njegova prava Ahilova peta. Nato se ista pesem ponovi še nekajkrat, preden ji Samson iz nekega povsem bizarnega razloga dejansko zaupa, da njegova nadčloveška moč izvira iz njegovih las, ki si jih ni še nikoli ostrigel. Seveda ga ponovno izda, kar to pot pripelje do njegove aretacije in smrti.
Prav osvežujoče in presenetljivo se mi je zdelo, da junaki v Svetem pismu v resnici niso tako zelo junaški in da svoja junaška dejanja običajno izravnajo z zelo človeškim obnašanjem: ljubosumjem, neumnostjo, jezo, pozabljivostjo, nejevero. Če sem želel dejansko uživati v Stari zavezi, pa sem se moral usmeriti stran od tradicionalnih prevodov.
Prvič zato, ker sem pravzaprav sumničav glede vseh prevodov. Vem, da prevodi vsebujejo številne napake, pa tudi skrite namere. Prevajalec ali oseba, ki prevod naroči, ima lastna mnenja, s katerimi se nisem želel ukvarjati. Želel sem si najmanj popačene različice. Vendar tudi puristična različica še vedno pušča ogromno prostora za interpretacijo, ker tudi izvirna hebrejščina ni nedvoumna. Navsezadnje govorimo o poeziji, ne o navodilih za uporabo.
V branju Stare zaveze sem resnično začel uživati šele, ko sem prebral delo Book of God, ki ga je napisal Walter Wangerin Jr. in v katerem na sodoben način povzame večino (čeprav ne vseh) zgodb v obliki proznih novel, predvsem pa si pri pravilni (če dandanes lahko sploh še razumemo, kaj pomeni »pravilno«) predstavitvi zgodb pomaga z mnenji najuglednejših strokovnjakov. Pri branju so me spremljale tudi knjige in podkasti Barta Ehrmana, ki je idealni »pomočnik« za vsakogar, ki poskuša vse skupaj osmisliti.
Na koncu sem ugotovil, da je bila to res prijetna bralna izkušnja, ki me je navdušila. Stara zaveza je bistveno bolj zabavna in mikavna, kot bi si lahko mislil, veliko pa sem se naučil tudi o dejstvih, ki jo obdajajo. Sem agnostik, zato sem sicer dovzeten za idejo, da Bog obstaja, in ta ideja mi je tudi pri srcu, v resnici pa tega ne verjamem. To mi je pomagalo pri branju, saj nisem imel česa izgubiti, ko sem naletel na gola, neizprosna strokovna dejstva, ki so nasprotovala prijetnim, ljubkim svetopisemskim zgodbam, ki sem jih slišal v preteklosti.
Zdi se mi, da sem doživel razsvetljenje glede najvplivnejše knjige, kar jih je bilo kdaj koli spisanih. Aleluja!
*
Komentar Svetlane Slapšak
V Stari zavezi je najbolj vznemirljiva izrazita odsotnost vere: junaki imajo različne odnose z Jehovo, niso poslušni, večinoma so za napake in grehe kaznovani brez jasnih pravil (premalo ali preveč), včasih pa sploh niso kaznovani. Stara zaveza je niz zgodb, ki so bolj ali manj kronološko urejene tako, da delujejo kot zgodovina. Če Geneza predstavlja osnovo za razvoj vere, preostali del Stare zaveze nikakor ne spodbuja vere, pojem pobožnosti ni povsem jasen … Vedno sem občudovala neverjetno bogastvo hebrejske teologije, šol mišljenja, ekscentrične sekte, vznemirljive debate: delo interpretacije na podlagi takega gradiva je bilo velikansko. V tem smislu nas raznolikost likov, predvsem moških junakov, sploh ne bi smela presenetiti: tako vznemirljiva literatura, pomešana z veliko poezije, je bila idealna za privabljanje vernikov, ki so se nato na podlagi zgodb pripravljeni »vpisati« v nek predlagani verski sistem. Ta verski sistem se močno razlikuje od kasnejšega krščanskega, v katerem mora vernik dogodke razlagati kot simbolne zgodbe s skritim pomenom: razume jih lahko le, če vnaprej pozna njihov osnovni, pravi pomen. Glavna figura besedila Nove zaveze je – parabola. Poenostavljeno, najprej vera, nato zgodba, ki šele pripelje do prave vsebine, ki jo izraža le molitev. Nasprotno pa je starozavezna zgodba neomejena, arbitrarna, naknadno povezana z versko interpretacijo. Zato je starozavezno besedilo tako vznemirljivo, zabavno, zapeljivo. Po branju Stare zaveze se ne postane vernik; Novo zavezo pa človek težko bere, če ni veren, in je najbolje, da se prepusti besedilu kot poeziji ali glasbi.
