Žalostna aktualnost današnjega časa me je konec februarja spodbudila, da sem si šel v knjižnico izposodit ponatis knjige Ukrajina joka, ki je pri Celjski Mohorjevi družbi izšel pred sedmimi leti. Prva izdaja je sicer med slovenske bralce prišla že med drugo svetovno vojno, natančneje leta 1940. Izšla je kot šesti zvezek zbirke Za resnico, ki jo je izdajal katoliški tednik Domoljub.
Za to literarno delo sem prvič slišal pred natanko dvajsetimi leti, ko je moj ded Ivan Artač (Notranje Gorice pri Ljubljani 1921–Trst 2015) pri tržaški založbi Mladika izdal spomine z naslovom Nebo je žarelo. Dedek Ivan, kakor sem ga imenoval, je večino svojega življenja preživel med Krasom in Trstom, kjer si je po drugi svetovni vojni ustvaril novi dom in se poklicno realiziral kot pedagog, še pred tem pa se je njegova mladost dogajala med Brezovico in Ljubljano, kjer se je kot dijak kulturno in družbeno udejstvoval pri Katoliški akciji (Tomčevih mladcih).
V svojih spominih knjigo Ukrajina joka omenja kar dvakrat. Po koncu vojne in zmagi revolucije jo je njegov oče (moj praded) skupaj z drugim »sumljivim« čtivom zaprl v zaboj in zakopal v vrt, pri tem početju pa ga je opazil vaščan, ki ga je prijavil. Sledila je preiskava, med katero so naredili zapisnik in mu knjigo zaplenili.
V prvi izdaji knjige, katere avtor je Aleksij Pelipenko, je zapisano, da besedilo izhaja v času, ko je Sovjetska zveza po paktu Hitler-Stalin zasedla zahodno Ukrajino in del Belorusije ter da se zato v njej opisani zločini sedaj širijo na območje, ki mu je bil stalinizem prihranjen.
O samem avtorju ni veliko znanega, prav tako ni omenjeno, kdo je besedilo prevedel. Kakor je navedeno že v prvi izdaji knjige, ki je od poletja 2012 dostopna tudi na spletu, točneje na portalu dLib.si (poleg tega njene papirnate izvode hrani kar deset knjižnic v sistemu COBISS), je bil Pelipenko ukrajinski vojaški duhovnik, ki je zbežal iz domovine in se zatekel najprej v München, nato še v Argentino. Literarno delo je najbrž prišlo v slovenski kulturni prostor preko izseljenskega duhovnika Jožefa Kastelica, ki je Pelipenku utrl pot čez ocean.
Za ponatis pri Celjski Mohorjevi družbi je leta 2015, najbrž pod vtisom dogajanja v Ukrajini v prvi polovici preteklega desetletja, poskrbel danes že pokojni literarni zgodovinar dr. Marijan Smolik. Kakor piše v uvodu, je ponatis nastal na pobudo glasila Zaveza, ki želi gojiti spomin na slovensko protikomunistično tradicijo pred vojno in med njo.
Mimo takih ali drugačnih političnih prepričanj gotovo drži, da je knjigo vredno brati tudi danes, saj je v marsičem znova aktualna. Njeno dogajanje je – proti marsikateremu pričakovanju – postavljeno v dvajseta leta preteklega stoletja, ko je carsko Rusijo po prvi svetovni vojni in z njo povezanimi konflikti nadomestila boljševiška Sovjetska zveza. Največji zločini proti človečnosti so se na tem območju sicer zgodili približno desetletje kasneje s holodomorom, lakoto, ki jo je planiral Stalin in med katero je življenje izgubilo več milijonov ljudi. Glavni lik pripovedi je župnik Nikander, ki živi v Volovodivki nedaleč od Vinice. Kraj se nahaja v zahodnem delu države na pol poti med Kijevom in moldavsko mejo.
Prva izdaja iz leta 1940 na platnici upodablja žitno polje z upognjenimi klasi, ki jih ovija trnje, nad njimi pa kraljujejo srp, kladivo in peterokraka zvezda. Grafično popolnoma različna je izdaja izpred sedmih let, njena platnica je v barvah ukrajinske zastave s fotografijo človeka, ki je na vso moč podoben filmski upodobitvi ukrajinskega nacionalnega junaka Tarasa Bulbe iz istoimenske Gogoljeve povesti.
Težko bi rekli, da ima Ukrajina joka kako posebno literarno vrednost. Večina besedila je napisana romantično, pri čemer izstopa močan kontrast med vernim kmetstvom in duhovščino na eni strani ter boljševiki oziroma komunisti na drugi, kar je seveda pričakovano. Čeprav tričetrt stoletja kasneje Ukrajina joka ponazarja ne le stanje, v katerem se je ta evropska država znašla v zadnjih tednih, ampak tudi in predvsem izredno polarizacijo duha današnjega časa, ki jo vse bolj občutimo tudi pri nas. Nič nenavadnega ni, da je Ukrajina joka tedaj padla na povsem plodna tla.
Za bralca prve polovice enaindvajsetega stoletja pa gotovo bolj sporna upodobitev judovskega elementa, ki je ravno tako stereotipna. Spominja namreč na tisto, ki jo v slovenski književnosti poznamo iz novele Režonja na svojem Miška Kranjca. Tudi v delu Ukrajina joka so Judje predvsem skopuhi, ki v spregi z boljševiki odirajo preprosto ljudstvo in sleparijo državo. Če utegne biti dandanes, tudi spričo aktualnih dogodkov, karakterizacija Rusov oziroma komunistov marsikomu še vedno sprejemljiva, če ne celo všečna, pa je obratno definicija židovskega elementa, tudi in predvsem zaradi vse večje zavesti o grozljivih številkah nacističnega holokavsta, povsem odbijajoča.
Zgodba Ukrajine joka se, kot že rečeno, odvrti okrog župnika Nikanderja, ki mu režim vse bolj streže po življenju, najprej od njega v naturalijah (žitu) zahteva plačilo davka za zemljo, ki ni več cerkvena, nato ga želi prisiliti, da oblasti izroči vso zlatnino in srebrnino v cerkveni lasti. Ker zahtevo odločno odkloni, se znajde v zaporu in pred sodiščem, ob strani pa mu vedno stojijo njegovi zvesti župljani, ki jih režimski pritisk ne uspe upogniti, kaj šele zlomiti. Nasprotovanje državi rodi krvav upor, ki ga vodi Štefan Komar, nekakšen krajevni Robin Hood. Oba najdeta poslednje počivališče v domačem kraju, kjer druga ob drugi ležita njuni gomili in čakata, da se bodo za Ukrajincem začeli pisati boljši časi.
Precej podobni in celo emblematični sta si usodi cerkvene zlatnine in srebrnine iz Volovodivke in izvoda knjige Ukrajina joka mojega deda. Obe sta njuna lastnika skrila pod zemljo, da ju ne bi našli komunisti. Nikanorjeve cerkvene zlatnine niso izsledili, kar je bilo povod za njegovo osebno, pa tudi širšo družbeno tragedijo. Izvod knjižice Ukrajina joka pa je na vrtu mojega pradeda oblast našla in odkopala, a hvala bogu njegova družina zaradi tega ni imela hujših posledic.
