Gulili smo šolske klopi in drdrali: »Krasná si, bistra hči planin, / brdká v prirodni si lepoti …« Vse do slovitih preroških verzov, izstreljenih kar 36 let pred izbruhom soške fronte: »Tod sekla bridka bodo jekla, / in ti mi boš krvava tekla: / kri naša te pojila bo, / sovražna te kalila bo!« Učiteljica – ki smo ji takrat še pravili tovarišica – je resno, slovesno pristavila: »Vidite, otroci, in Soča je potem res tekla krvava.« Sošolka je visoko proti stropu iztegnila roko, še više kazalec in sredinec. »Prosim?« je prikimala učiteljica. Sošolka je zvedavo zavrtala: »T’ršica, ma kaj Soča še zmirom teče krvava?«
***
Šele precej pozneje smo dojeli, kako mogočna, veličastna, najčudovitejše reke vredna je pesem Soči. Simon Gregorčič (1844–1906), na Vrsnem rojen na današnji dan pred 180 leti, jo je izklesal tako mojstrsko, da v spominu marsikoga med nami najprej radoživo žubori in zatem oglušujoče bobni, zlepa ne presahne. Zato se je tem zanimiveje in vznemirljiveje spustiti v klet Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK) v Ljubljani, se obrniti, pokazati težkim kovinskim vratom hrbet, da lahko odgovorni uslužbenec s pravim zaporedjem tipk izklopi alarm, odvrti pravo kombinacijo ter odpahne duri v posvečeni prostor, kjer so v idealnih razmerah, pri 20 stopinjah Celzija in 50-odstotni vlagi, v po meri izdelanih zabojčkih shranjeni rokopisi, dokumenti in druga zapuščina naših mojstrov besede.
Vsak orumenel list je položen v poseben brezkislinski papir, ki ne škoduje starim rokopisom. Gregorčič zavzema več polic, za kakih pet metrov ga je. Najzanimivejši so pesnikovi rokopisi, popisani povečini s peresom, tu pa tam tudi s svinčnikom, ki nam v vsakdanu morda deluje najkrhkejši, a strokovnjaki povedo, da je najodpornejši proti staranju, saj nima kemikalij. List sledi listu, vrstijo se dobro znane pesmi: Mojo srčno krí škropite!, Jeftejeva prisega, Človéka nikár!, Ujetega ptiča tožba … in Soči. Pesnikov rokopis, za povrh s prav tako njegovimi popravki, pripisi. Zlasti je zanimiv grand finale. Še pomnimo, kako se konča, kaj pesnik naroča reki: »Ne stískaj v meje se bregóv, / srdíta čez branove stópi, / ter tujce, zêmlje-lačne, utôpi / na dnò razpénjenih valóv!« Iz rokopisa razberemo, da je Gregorčič »tujce, zêmlje-željne« spremenil v »tujce, zêmlje-lačne« in se tako vrnil k zgodnji verziji, saj je s svinčnikom pripisal: »Tu je prvotno stalo: zemlje lačne, kar se mi bolje dopada, ker več pové nego željen.« Še zanimivejši je prvotni iztek pesmi, v katerem je pesnik ostrejši, srhljivo neizprosen do okupatorja: »Na zemlji tvoji tujcev tropi / naj ne dobóde ni – grobóv!« Gregorčič je ta verza postavil v oklepaj in prečrtal ter zlobne tujce na koncu samo utopil, ne da bi jim odrekel še pravico do pokopa.
***
Skozi Gregorčičevo zapuščino v NUK-u me je že leta 2006, ko sem za Primorske novice pripravljal obsežno reportažo ob stoti obletnici pesnikove smrti, popeljal dr. Mihael Glavan, tedanji vodja rokopisne zbirke. Zatem pa še njegov naslednik Marijan Rupert, danes v. d. ravnatelja knjižnice, ki je potrdil, da se je ohranilo veliko rokopisov, dokumentov in še marsičesa: »Simon Gregorčič je bil ikonična oseba svojega časa. Že za življenja je s svojo čudovito poezijo vstopil v srca Slovencev. In ti so zelo skrbno hranili spomine nanj, si jih predajali iz roda v rod. Imel pa je tudi res veliko srečo – ogromno prijateljev. Med najbolj znanimi je bil trnovski župnik Ivan Vrhovnik, eden od ustanoviteljev Družbe sv. Cirila in Metoda, ki je imela podružnice po vsej Sloveniji in si je načrtno prizadevala za dvig bralne kulture.«
Iz Vrhovnikove skrbno ohranjene zapuščine so dobili tudi v papir povite lovorove in pelinove liste ter v kuverto shranjene oljčne lističe. Vrhovnik je na rob pripisal: »Dne 15/3 1902 mi je poslal g. Gregorčič pikolita in cvetja in oljčnih vejic; ta nalepljena šopka sta prišla semkaj že povezana. Zveženj lovora in pelina spominja na XIII. predsmrtnice: ‘Sadim, sadim si lovor …’« Pošiljka pikolita, avtohtonega primorskega vina, je po grlih seveda stekla že pred več kot 120 leti, krhke in drobljive vejice ter lističe pa v naši knjižnici še hranijo. Gregorčič je v pošiljki Vrhovniku na rob zapisal, da »pomlad pošilja Amalija« – njegova svakinja in gospodinja na Gradišču – vendar »ne svoje pomladi – nekoliko bilja«. Vrhovnik je na priloženi listič pripisal še, da je dve oljčni vejici po Gregorčičevem naročilu predal ljubljanskemu županu Ivanu Hribarju.
V NUK-u tu in tam še zmeraj prejmejo kaj, povezanega z Gregorčičem. Hranijo tudi veliko njegove korespondence, tudi z županom Hribarjem, s tovarišem Antonom Aškercem in z drugimi, seveda tudi dopisovanje z Dragojilo Milek, učiteljico, ki ji je nesrečni duhovnik posvetil svoje najpretresljivejše ljubezenske, erotične pesmi, denimo Kako srčno sva se ljubila in Kropiti te ne smem. Tu so še njegova šolska spričevala, prošnja za upokojitev, fotografije, več slikarskih upodobitev, članki o njem … in posmrtna maska, ki jo je izdelal kipar Svitoslav Peruzzi. Enaka je razstavljena tudi v rojstni hiši na Vrsnem, a tale v NUK-u premore še poseben nacionalni naboj: je v okvirju, spodaj je upodobljena slovenska zastava, trobojnica, okrog se vije lovorjev venec – kakor si poeta laureatus tudi zasluži, kajpada.
Spomnim se, kako mi je pokojni Glavan leta 2006 povedal, da je bila Gregorčičeva posmrtna maska nekoč razstavljena na steni rokopisnega oddelka. A je snažilka rekla, da jim ne bo več čistila pisarne, če jo bo gledal mrtvec. In tako so masko umaknili, jo shranili v škatlo, to pa v omaro. Ko so jo takrat spet potegnili na svetlo in mi jo pokazali, je ena od zaposlenih še pravočasno zapustila prostor. Ne, tega da ne more gledati, je navrgla. Drugi pa smo z zanimanjem in od blizu občudovali mojstrske veščine, ki so nam ohranili poteze velikih duhov, tudi njih jako drobne gubice.
***
Pesnik živi marsikje: v številnih uglasbitvah, slikarskih in kiparskih upodobitvah … in predvsem v svojih stihih.
Kakor je živel in slovel že za življenja. Noben slovenski poet se ni tako trdno zasidral v srcih rojakov, v monografiji Sto slovenskih pesnikov (Prešernova družba, 2005) poudarja ddr. Igor Grdina: »V dneh najhujših preizkušenj je njegov opus preprostim ljudem pomenil tako oporo kot uteho, intelektualce pa je nenehno silil k poglobljenemu premišljevanju o bistvenih vprašanjih eksistence. Mnogi so v njem prepoznali glas, ki je poklican in izvoljen za izpoved slehernikove bolečine. Brez dvoma mu je bilo dano najti pravo besedo za človeško trpljenje. Zato ni presenetljivo, da je že za življenja dobil vzdevek goriški slavček.«
Sodi v dolgo vrsto nadarjenih Slovencev, ki jim je le duhovniška pot lahko zagotovila dostop do višje izobrazbe, še opozarja Grdina. Ne, pesnik se v duhovniški kuti nikoli ni počutil udobno. Posledice: nenehni spori s predstojniki in župljani … ter dolga vrsta odličnih pesmi. Tudi Človeka nikar!, ki je botrovala precej različnim razlagam. Tudi o tej mi je pred leti zanimivo pripovedoval Pavel Gregorčič, nekdanji kobariški župan, pravnuk pesnikovega brata, politika Antona Gregorčiča, prav tako rojen na Vrsnem, v isti hiši kot slavni praprastric: »Pri Simonu Gregorčiču vsak najde, kar išče. V pesmi Človeka nikar! nekateri najdejo zavrnitev Boga, drugi molitev k Bogu, tretji pa spet kaj tretjega. Pesniku ne moremo očitati, da je tu odstopil od vere v Boga! Bil je globoko veren, Človeka nikar! je lahko le visoka molitev, v kateri se na Stvarnika obrne s prošnjo, naj iz njegovega prahu ne ustvari človeka. A to se ni ujemalo z uradno cerkveno dogmo, zato je prišel v spor z dogmatikom Antonom Mahničem in njegovimi. Prav gotovo je bil tudi zelo ponosen. Taki pač smo ljudje v teh krajih. Ko mu je Mahnič pozneje ponudil roko sprave, je ni sprejel. Pač, ni se mu zdelo smiselno, da bi se navidezno spravila.«
Bil je pristen ljudski pesnik. Medtem ko je France Prešeren slovensko besedo dvignil na Parnas, jo je Gregorčič vrnil med ljudstvo. Njegove Poezije so leta 1882 izšle v 1800 izvodih, razprodanih v šestih mesecih. Leta 1908 so jih ponatisnili v kar 80.000 izvodih! »Slovenski pesnik lahko danes le sanja o tem, da bi mu izdali pesmi v toliko izvodih kot Gregorčiču. Pa še to si lahko privošči v res lepih sanjah,« je v govoru ob odprtju razstave Večno življenje Gregorčičeve poezije leta 2006 v NUK-u dejal akademik dr. Matjaž Kmecl. In ponovil, kar nas še zmeraj – in ob slabšanju razmer vse bolj – osuplja: da si je Gregorčič s honorarjem za prvo izdajo Poezij skorajda v celoti kupil posestvo na Gradišču pri Prvačini.
Rojakom je korajžo vlival v vojnih vihrah in še zmeraj nam lajša in zaljša vsakdan. Mihael Glavan in Aleš Berger sta poročala, da sta med sestavljanjem Zlate knjige Simona Gregorčiča (Mladinska knjiga, 2006) vsepovsod po Primorskem naletela na zelo čustvene odzive ljudi. Na Goriškem so jima domačini pokazali vsaj tri oljke, pod katerimi naj bi Gregorčič napisal pesem Oljki – no, pa izberi pravo! Ne samo na Primorskem, Gregorčič se razprostira čez celoten slovenski etnični prostor; še v Prlekiji na drugem koncu domovine deluje Kulturno društvo Simon Gregorčič Velika Nedelja. »Povsod ga najdete!« mi je z nasmehom pravil pokojni Glavan. »Samo še Prešeren mu je v tem pogledu enakovreden. Onadva sta naša edina pesniška vodnika. Gregorčič resda ni tako vrhunski kot Prešeren. Bolj bi se moral izražati v podobah. Pesmi vse prevečkrat zgradi okrog domislice, izreka, ki zveni kot večna modrost, kot pregovor. Recimo: ‘Gorje mu, kdor v nesreči biva sam.’ Ljudje danes mislijo, da je to pregovor. Ali pa: ‘Življenje ni praznik, je delovni dan.’ Takih misli ima vsaj dvajset. Čeprav so to biseri, so moralne izjave, ki naj v dobro poezijo ne bi sodile.«
Ko je dober, pa je res dober. Kako edinstveno teče njegova Soči, besede žuborijo skupaj z reko, se z njo na ravnini polenijo in končno srdito čez branove stopijo. »Ta pesem se je že ob izidu vsem zdela čudovita, predvsem po zvenenju,« mi je pripovedoval Glavan. »A menili so tudi, da je preveč orjaška, preostra. Kakšni boji, saj ni nobenih bojev?! V prvi svetovni vojni pa je ta grobi del pesmi postal čista resničnost. In tedaj so izpostavljali le bojevite kitice.«
Gregorčič je bil resda preroški – a tudi in predvsem razgledan. Brez rednega spremljanja dnevnega časopisja in opazovanja vse burnejšega iredentizma bi bržkone ne napisal Soči. Drugače povedano: bil je prerok z dobrimi informacijami. »Pa tudi precej plašen človek,« je dodal Glavan. »Nikoli ni mogel storiti koraka naprej. Ponudili so mu službo v prestolnici, študiral bi lahko na Dunaju … A ko se je bilo treba odločiti, se je ustrašil. Ni imel moči, da bi stopil čez. Bil je zanimiva človeška usoda, razpeta med duhovniški poklic, ljubezen, svetobolje in podeželsko življenje. Potrebna bi bila tudi bolj poglobljena psihološka obdelava Gregorčiča. O njem namreč vedno pišemo zelo pozitivno, a bil je tudi dokaj zamorjen in depresiven človek.«
Njegovo ljudstvo mu je ostalo zvesto do konca. »Pogreb priljubljenega pesnika je potrdil, kako globoko je bil Gregorčič zapisan v srcih ljudi,« v novi jubilejni knjigi Simon Gregorčič – soški slavec povzema Damjana Fortunat Černilogar iz Tolminskega muzeja, založnika knjige in skrbnika pesnikove rojstne hiše na Vrsnem. Pogrebne maše v cerkvi sv. Ignacija v Gorici se je 26. novembra 1906 udeležil tudi nadškof Frančišek Borgia Sedej. Na Travniku, osrednjem trgu, se je zbralo med 6000 in 7000 pogrebcev. Na poslednji poti po Soški dolini so se mu klanjali ljudje iz številnih krajev, vsepovsod so stopali iz hiš in mu mahali v slovo. Ko je dolga kolona prispela v Kobarid, je bil razsvetljen ves trg – na katerem danes stoji pesnikov nadnaravno velik kip iz ateljeja Jakoba Savinška. Krsto so položili v župno cerkev, naslednji dan pa zjutraj krenili proti cerkvi sv. Lovrenca pod Libušnjami – in pod rojstnim Vrsnim, kjer pesnik počiva še danes. Pod nagrobnikom, ki ga je izklesal kipar Anton Bitežnik. In pod svojim stihom: »Naš čolnič pogube otmimo!« S krasnim razgledom – kajpada, seveda, vsekakor – na Sočo. Še vedno je krasná, bistra hči planin.
In odgovor sošolki: ne, Soča nič več ne teče krvava. Držimo pesti, da bo njen tek ostal živ in legák, ko hód deklet s planine.
