Kazimir Kolar v svoji tretji knjigi, za kresnika nominiranem romanu Onečejevalec, izdanem pri novomeški Gogi, povezuje prvine kriminalke, družbene satire in eksistencialne grozljivke. Zgodba se vrši v Ljubljani, kjer se vrstijo nenavadni incidenti: luže urina na javnih mestih, s fekalijami premazani spomeniki, skrivnostni samomori mladih žensk …
»Onečejevalec je, na kratko povzeto, kronika perverzij, odklonskosti in transgresij, ki se misteriozno zgoščajo okoli enega lika. Je dokumentacija zmede, raztrganin, ki jih povzročijo nedefinirana agresija, nasilje, gnus, ki posežejo v red stvari. Na persono Theodorja Baumanna se ‘nalepijo’ mnoga naša vprašanja o naravi dobrega in zlega, o omejitvah spodobnosti in nespodobnosti, navsezadnje o naravi resničnosti in vlogi (meta)fikcije same,« v spremni besedi ugotavlja Silvija Žnidar.
Je dokumentacija zmede, raztrganin, ki jih povzročijo nedefinirana agresija, nasilje, gnus, ki posežejo v red stvari.
Onečejevalec se je letos najprej uvrstil med deseterico nominiranih za kresnika, Delovo nagrado za najboljši roman preteklega leta. Na situ je ostal tudi, ko je petčlanska žirija (predsednik Igor Bratož, člani Kristina Kočan, Seta Knop, Igor Žunkovič in Tanja Petrič) izbrala peterico finalistov za 35. kresnika.
Kdo od njih bo 23. junija na Rožniku prižgala ali prižgal kres? Ne, tega tu ne sprašujemo. V umetnosti ni zmagovalcev in poražencev. Berimo vse. Tudi nenominirane, seveda. V dneh pred kresno nočjo pa naj nas na AirBeletrini nagovorijo vse nominirane in oba nominirana: Anja Radaljac (prst v prekatu, Litera), Feri Lainšček (Kurja fizika, Beletrina), Ana Schnabl (September, Beletrina), Tina Perić (Ćrtice, Goga) … in Kazimir Kolar, mi mu prisluhnimo tu in zdaj.
Kje ste izvedeli, da ste uvrščeni v finalno peterico za nagrado kresnik? Kakšni so vaši občutki?
»Klic sem dobil med službo. Novinarki Nini Gostiša sem iskreno zaupal: ‘Imel sem že po svoje narejen časovni načrt, ki ste ga vi čudovito zmešali.’ Bil sem zmeden, a prijetno zmeden, saj je to pomenilo, da bo Onečejevalec na voljo širšim krogom bralcev.«
»Novinarki Nini Gostiša sem iskreno zaupal: ‘Imel sem že po svoje narejen časovni načrt, ki ste ga vi čudovito zmešali.’«
Kateri odziv na nominirani roman vam doslej pomeni največ?
»Pomemben se mi zdi odziv kritikov, ki so 100 navodil za pisanje kritike na koncu romana vzeli zares. Na tej podlagi je nastal škandal ali vsaj nesporazum, saj nekateri kritiki še zdaj mislijo, da sem njihov nasprotnik. V resnici pa je omenjeni manifest zgolj ljubezensko pismo kritikom, ne pa vojna napoved.«
»100 navodil za pisanje kritike na koncu romana je zgolj ljubezensko pismo kritikom, ne pa vojna napoved.«
Katero besedo, besedno zvezo ali poved ste med pisanjem svojega romana največkrat izbrisali? Čemu se poskušate izogibati?
»Izogibal sem se stavkom, ki se začenjajo z veznikom ki in besedni zvezi ‘izgleda, da’. Prav tako sem se izognil moraliziranju. Ta nima v književnosti kaj iskati.«
»Izogibal sem se stavkom, ki se začenjajo z veznikom ki in besedni zvezi ‘izgleda, da’. Prav tako sem se izognil moraliziranju.«
Na katere vrstice pa ste najbolj ponosni?
Na tale odlomek:
Naslednji dan sem poklicala Marino Borissovo in ji povedala, kaj čutim:
»Theodor Baumann je potoval po številnih mestih, da, postajal je čedalje bolj nesrečen, čedalje bolj je izgubljal smer in ni vedel, kam naj se obrne. Mislil je, da bo sčasoma uzrl luč, ali pa je upal, da jo bo uzrl. Ampak ni uzrl luči. Niti luči niso uzrli tisti, s katerimi je bil obdan, če si v mislih sploh znam predstavljati, da je bil Theodor Baumann obdan s kom drugim kot s pošastmi.«
In Marina Borissova je pripomnila: »To je mogoče res, ampak mene to ne prepriča. Theodor Baumann se ni znal obnašati. Zelo slabo se je obnašal, zato je bil vsem oduren. Seveda sem za njegovo obnašanje okrivila njegov kritiški poklic, in res, kritiški poklic je nekaj zelo groznega, početi moraš stvari, ki so nagnusne, seveda, ampak tako zelo pa tudi ni grozen, da se ga ne bi dalo opravljati dostojno. Toda Baumann tega ni znal. Do drugih je bil sovražen in z nikomer ni znal navezati človeškega odnosa. Zakaj, me sprašujete? Ne vem, si dostikrat rečem, ko razmišljam o njem. Ali naj rečem: Theodor Baumann do drugih ni znal vzpostaviti človeškega odnosa, ker tudi do samega sebe ni znal vzpostaviti človeškega odnosa? Ali bi bilo to opravičljivo? Mislim, da ne. Jaz sem takšne dialektične igrice že zdavnaj prerasla.«
Kaj bo sledilo kresnemu večeru? Že snujete nov roman ali se lotevate česa drugega?
»Sledili bodo predah, mirno branje, dan brez službe in nabiranje novih idej za pisanje potepuškega romana, ki se dogaja na podeželju in v mestu.«
»Kresnemu večeru bodo sledili predah, mirno branje, dan brez službe in nabiranje novih idej za pisanje potepuškega romana, ki se dogaja na podeželju in v mestu.«
Katera knjiga vas je nazadnje navdušila in katere se boste lotili naslednje?
»Nazadnje me je navdušila knjiga Isabele Allende: Hiša duhov, v starinskem prevodu Janka Modra. Sedaj bom prebral roman Percivala Everetta: James.«
