Za kresnika nominirane Ćrtice Tine Perić so roman o Miji in njeni družini. In o izbrisu, o katerem pa nihče ne govori, ne družina ne družba. Mijina zgodba ponudi vpogled v drugo plat slovenske osamosvojitve in razpada Jugoslavije. »Prvenec Tine Perić, čeprav se loteva zahtevne tematike – izbrisa – in čeprav zaboli skoraj vsak ob tem zapisan stavek, ni zagrenjeno branje. Birokratska poteza, ki je zadobila v otroškem življenju glavne junakinje posebno ime – ‘problem s papirji’ –, Mijinega očeta ni samo izbrisala iz registra stalnega prebivalstva in mu onemogočila delati ter odvzela vseh pravic, temveč ga je tako rekoč izbrisala tudi iz njenega življenja. Na srečo ne trajno,« je zapisala sociologinja dr. Milica Antić Gaber.
»Prvenec Tine Perić, čeprav se loteva zahtevne tematike – izbrisa – in čeprav zaboli skoraj vsak ob tem zapisan stavek, ni zagrenjeno branje.«
Ćrtice so na Slovenskem knjižnem sejmu že osvojile nagrado za najboljši literarni prvenec leta 2024, letos pa so se najprej uvrstile med deseterico nominiranih za kresnika, Delovo nagrado za najboljši roman preteklega leta. Na situ so ostale tudi, ko je petčlanska žirija (predsednik Igor Bratož, člani Kristina Kočan, Seta Knop, Igor Žunkovič in Tanja Petrič) izbrala peterico finalistov za 35. kresnika.
Kdo od njih bo 23. junija na Rožniku prižgala ali prižgal kres? Ne, tega tu ne sprašujemo. V umetnosti ni zmagovalcev in poražencev. Berimo vse. Tudi nenominirane, seveda. V dneh pred kresno nočjo pa naj nas na AirBeletrini nagovorijo vse nominirane in oba nominirana: Anja Radaljac (prst v prekatu, Litera), Feri Lainšček (Kurja fizika, Beletrina), Ana Schnabl (September, Beletrina), Kazimir Kolar (Onečejevalec, Goga) … in Tina Perić, ki ji prisluhnimo tu in zdaj.
Kje ste izvedeli, da ste uvrščeni v finalno peterico za nagrado kresnik? Kakšni so vaši občutki?
»Klic sem dobila med pakiranjem in pripravami na pisateljsko rezidenco v Walesu. Tako da je bila to res lepa popotnica za na sever. Bila sem izjemno počaščena in vesela hkrati. Nekako se mi je vedno zdelo, da je pisanje tisti medij, ki mi je zelo blizu in se prek njega, poleg glasbe, tudi najlaže izražam. In nominacija je na neki način temu prikimala.«
»Nekako se mi je vedno zdelo, da je pisanje tisti medij, ki mi je zelo blizu in se prek njega, poleg glasbe, tudi najlaže izražam.«
Kateri odziv na nominirani roman vam doslej pomeni največ?
»Ogromno je takih, ki se jih večkrat spomnim, sploh na dneve, ko ti črv dvoma začne najedati samozavest. Posebej se me je pa dotaknilo, ko je legenda slovenskega novinarstva v pisni korespondenci zapisal, da izvirnejše interpretacije Cankarja še ni bral. To mi je res ogromno pomenilo, se mi zdi, da sem kar zardela od počaščenosti.«
»Posebej se me je pa dotaknilo, ko je legenda slovenskega novinarstva v pisni korespondenci zapisal, da izvirnejše interpretacije Cankarja še ni bral.«
Katero besedo, besedno zvezo ali poved ste med pisanjem svojega romana največkrat izbrisali? Čemu se poskušate izogibati?
»Ko pišem dialoge, se poskušam izogibati besedam ali besednim zvezam, ki so del knjižnega jezika, a jih v pogovornem jeziku moji liki v romanu ne bi nikoli uporabili. Poskušam se torej izogibati temu, da bi liki zveneli preveč nenaravno. Na primer, pazim, da Mia, ki je mlada, v romanu reče očetu, s katerim ima zelo sproščen odnos ‘Itak … ti kr’, in ne na primer: ‘Vsekakor … stori, kot želiš.’«
Na katere vrstice pa ste najbolj ponosni?
»Ne vem, ali bi lahko izpostavila del, na katerega sem najbolj ponosna, mi je pa pri srcu ta odlomek:
Dejstvo, da smo lahko drug z drugim govorili v svojem jeziku, nam je dalo moč, lingvistični obrambni ščit. Obenem smo s tem drug drugemu dali dovoljenje, da smo lahko, kar smo. Da smo od nekoga. Naši. Prav jezik je predstavljal ščit pred vsemi tistimi pogledi, ki jih je neslo postrani, zavijanji z očmi, pred vsemi v Sloveniji smo, tuki se govori sluvensk, tolk let že živi tuki, pa še zmeri ne zna sluvensk, ni čudnega, da pol njihovi otroc ne znajo. In potem smo govorili še bolj po naše. Iz inata. Pa smo vedeli, da lahko iz tega nastane problem. In ker smo vedeli, da posamezne Slovence še posebej motijo ti naši čudni č-ji, ja tok jih je, kako naj vse to ločim, samo dva sta, DVA, in trdi l-ji, so naši č-ji otrdeli tudi na mestih, kjer bi morali biti mehki. Verjetno podobno kot mi.«
»Prav jezik je predstavljal ščit pred vsemi tistimi pogledi, ki jih je neslo postrani, zavijanji z očmi, pred vsemi v Sloveniji smo, tuki se govori sluvensk, tolk let že živi tuki, pa še zmeri ne zna sluvensk, ni čudnega, da pol njihovi otroc ne znajo.«
Kaj bo sledilo kresnemu večeru? Že snujete nov roman ali se lotevate česa drugega?
»Kresnemu večeru bo v vsakem primeru sledilo praznovanje. Mislim, da je prav praznovati tudi v primerih, če ne dosežemo prvega mesta. Kar zadeva nove načrte, pa trenutno predvsem berem, počivam in puščam idejam, da se medijo.«
»Kresnemu večeru bo v vsakem primeru sledilo praznovanje. Mislim, da je prav praznovati tudi v primerih, če ne dosežemo prvega mesta.«
Katera knjiga vas je nazadnje navdušila in katere se boste lotili naslednje?
»Precej mi je bila všeč Love me tender Constance Debré, ki dodobra prevpraša predstave o tem, kakšna naj bi bila ženska kot mama. Naslednja, ki me že čaka na polici in se je še posebej veselim, pa je Dream Count Chimamande Ngozi Adichie, ki je tudi ena mojih najljubših pisateljic.«
