(narekovano)
Za G. A., por. V., ob 5. obl.
Nikad nisam bio mlad, bio sam uvek star, ja, tako se je začelo, torej je tako bilo že od nekdaj, še preden so ga dobro prinesli iz porodnišnice, vsaj mama je svojim prijateljicam, zbranim v tistem vlažnem vogalnem stanovanju s tremi zunanjimi stenami in kletjo spodaj, kjer si menda tudi sredi poletnega popoldneva lahko sedel le ob prižgani luči, kamor so ga torej prinesli, in to kot drugega rojenca, spet moškega, kar ni bilo ravno nepričakovano, ne pa tudi tako močno zaželeno, kot bi si morda kdo mislil, ampak o tem več pozneje, fanta skratka, ki je dobil ime po skladatelju, proslavljenem po glasbi za film Cvetje v jeseni, čeprav je njegovo rojstvo ta letni čas za nekaj dni prehitelo, svojim prijateljicam, ki so najbrž že komaj čakale, da bo njene zgodbe konec in bodo lahko začele zadihano in zavzeto pripovedovati svoje, večina o starejših otrocih, saj je bilo materinstvo pri šestintridesetih takrat nekaj že skoraj izjemnega in včasih težko razumljivega in so zategadelj njihove zgodbe bile po vsej verjetnosti bolj junaške, saj so večji otroci večji problemi, ne nujno sinovi, kdaj tudi hčerke, tretje, še posebej blagoslovljene, so se lahko pohvalile s pari, kar so si vedno želele, da bo v hiši ravnotežje, da bo volk sit in koza cela … ja, prav tako so se najbrž pogosto počutile, kot koze, ki so nasedle romantičnim zgodbam, njihova edina zapuščina pa je bilo že skoraj ritualno srebanje popoldanske kavice s pogledom na fikuse, ki so izkoriščali tisto malo svetlobe, ki se ji je uspelo prikrasti skozi dimne straže iz lokalnih tovarn na triizmenski pogon, ne prav zelo spodbudno in vse prej kot nepozabno, če človek malo pomisli, zato ni nič čudnega, če so te pogovore včasih pretrgale neškodljive, a pri soudeleženkah ne prav zelo priljubljene in zaželene pripovedi o komaj verjetnih dogodkih, ki človeku pomagajo pretrgati sivino in hlad, ki se v telo zažre z vlago, in ta prihaja od povsod in v vseh letnih časih, loti se te na stopalih in ti pride čisto do prstnih blazinic na rokah, huš-huš, ampak to je že bilo povedano, ne pa tudi kaka od teh zgodb in … ena takih je zagotovo bila, da je bil deček prevelik za porodnišnico, menda je bilo celo tako, da ga sestre in babice niso imele v kaj obleči, saj ta je pa že za v vojsko, so si baje hitele govoriti, kar se je njegovi mami najbrž strašno fino zdelo, in ga nazadnje oblekle v žabice, ker mu je bilo pač vse drugo premajhno, čemur še danes težko verjamemo, ampak važno, da se je dogajalo, kdo bi to mami lahko zameril, če sploh kaj, tega prav gotovo ne, včasih so jih zgodbe tako razpoložile, da je nastopil primeren čas za pravcate točke, plesne, pevske, krajši zabavni program, ki je bil le v izjemnih primerih gostujoč, večinoma pa je zanj poskrbela gostiteljica, prednost domačega terena pač, kdor večkrat da, več ima, več kavic, več pravic, tudi pravica do razkazovanja, s čim jo je narava še posebej osrečila, in fantova točka, ki je še dolgo krožila okoli na kasetah, k sreči le zvočnih, ker je bilo za slikovne še nekoliko prezgodaj, vsaj v krogu njihovih znancev in znank, kjer je popoldanska kavica s prijateljicami pomenila skorajda edino razkošje, seveda nekoliko manjše in predvsem cenejše, kot je bilo moško kegljanje in bifejsko popivanje, pa tudi manj sproščeno, saj so nekatere kadile le na skrivaj in bile ves čas na preži, da jih ne bi kdo zasačil in povedal možu, s čikom kar hitro pod pipo in v koš, da ne bo doma zvečer kraval, in še to mero zmerne veselosti so pogosto skalili pogovori o tem, kako priti do večjega in svetlejšega stanovanja, kdo pozna koga, ki je pri kom dobro zapisan, saj kakšne druge možnosti za premik tako ali tako ni bilo, ker … no, ampak tista točka, o kateri je bil malo prej govor, se je odigravala na kavču, in naj je bila njena napoved še tako povzdigujoča in hrabrilna, besede hitro izzvenijo in nikoli jim ne gre povsem verjeti, kajne, bolj pomembno je bilo, da je drugorojeni deček za tisto minuto ali dve zasenčil sam fikus, ki je sceni pomagal nekaj dodati in je nakazoval določeno ambicijo, ki ji bo po vsej verjetnosti že kmalu usojeno ostati neizpolnjena, zasenčil z ubiranjem nevidnih kitarskih strun in takojšnjega prehoda na refren, ki je pel predaj se, srce, izgubili smo boj, nikada više ti ne pričaj o njoj, u mom životu sad nema više nje, predaj se, srce, izgubili smo sve, in tu nekje se je od zbranih že odvalil gromek aplavz, ki je bil v zelo majhni meri namenjen zgodaj prepoznanemu pevskemu talentu in v precej večji neverjetno zgodnji zrelosti, ki se je kazala v nagovoru strtega srca, ki se je vdalo, še preden je začelo zares upati, kar je v družbi, kjer so bile edine iluzije, o katerih se je kdajkoli odkrito govorilo, izgubljene iluzije, lahko naletelo le na neprikrito odobravanje in solzavo prikimavanje, predšolski deček, ki se lahko tako močno vživi v pesem, ki opeva bolečino izgube, in se je torej že tako zgodaj izmaknil vse prej kot upravičenemu optimizmu, bo s svojo zrelostjo in razumevanjem situacije v življenju zagotovo še veliko dosegel, ko pa je vendar največji dosežek morda ravno to, da te ne dotolčejo porazi, ker igra z nekaj lepimi in uspešnimi potezami je še vedno le malo bolj znosen poraz, kaj pa naj bo drugega, če pa še kar naprej srebaš svoje kavice v kar naprej isti družbi sodelavk in sosed iz blokov s hišnimi številkami malo čez sto, če si še kar naprej in pravzaprav vedno bolj nezadovoljna s svojim spolom, z usodo, ki te zaradi tega naključja že vse od rojstva tepe, ali pa se z njo ne znaš dovolj odločno spopasti, jo udariti nazaj, saj navsezadnje je tudi ona samo ženska, naučila si se samo preklinjati njeno zlo naravo, do tja si še upaš, in potem vse upe vložiš v svojega drugorojenca, malo zato, ker se ti zdi od vseh tvojih treh moških za to najbolj dojemljiv, bolj pa zato, ker veš, da je zadnji, da za njim ne bo tretjega, za katerega bi si pravzaprav želela, da bi bila tretja, kot si si potihoma želela že, da bi drugi bil druga, ker prve in druge in tretje lahko tvojo usodo razumejo bolje kot prvi in drugi in tretji, in pri drugem se bo končalo, ker si, naj spomnimo, stara šestintrideset let in že zdaj te včasih pogledajo postrani, zakaj in s čim si tako dolgo odlašala, in sploh kdo bi v enoinpolsobno stanovanje pri zdravi pameti prinesel še tretjega, še raje torej tretjo, zdaj je, kar je, imaš svoj zaklad, ki lahko razume, zdi se, da res vse bolje razume tvojo stisko, razume tvoj primanjkljaj, razume tvojo nesrečo, da mu več kot to, da je velik, morda zabaven, morda lep ali močan pomeni to, da je za svoja leta neverjetno zrel, razumevajoč, da lahko sodeluje, ti pomaga nositi težo, da ti lahko nadomesti, če je bilo sploh kaj zares nadomestiti, če je to nadomeščeno sploh kdaj zares obstajalo, zato tvoj zaklad že od nekdaj najraje sliši, kako lepo, da razume stvari, kako prijetno se je pogovarjati z njim, kako lepo zna prisluhniti, da preprosto začuti, kar mu drugi želijo povedati, kar je redek dar, da skratka ni kot drugi … in se zato, v intimni bitki za to, da bi postal še bolj razumevajoč, vestno zgleduje po tistih, ki so na svoji življenjski poti pred njim, ki nadaljujejo, kar on šele začenja, ki zaključujejo, s čimer on šele nadaljuje, ki lahko s svojimi izkušnjami in dosežki drugemu ponudijo še več, še trdnejšo oporo, z veseljem se posladka s spoznanjem, da ga imajo drugi za starejšega, kot je v resnici, rad zamolči ključen podatek in v nadomestilo ponudi bolj dvoumnega, ko ga sprašujejo po starosti, jim odgovori, kateri letnik obiskuje, ko se po zadnjem letniku znajde tam, kamor so ga že po rojstvu posadile sestre in babice, tam, kjer šteje že vsak preživeti dan, se strastno preda igri pohajajočih številk, nenadoma je vse merljivo s količinami, ki se zdijo povsem obvladljive in dosegljive, ja sam skoro slobodan v 365 o-jih na starem pisalnem stroju … ah, ko bi le vse šlo tako preprosto in predvidljivo, ko bi v življenju lahko vedno imel zagotovilo, da se bo nekaj spremenilo, ko boš prečkal mejo, ko bo na samoizdelanem koledarčku zmanjkalo krogcev za prečrtavanje, tak svet morda res še ne bi bil najboljši vseh možnih, bil pa bi vsaj obvladljiv, in v vsakem obvladovanju je nekaj pomirjujočega, tudi v obvladovanju lastnih potreb, ki ga nad človeka prikliče skrb za drugega, ampak saj on to navsezadnje že ves čas počne, le da so zdaj drugi tudi biološko bolj nebogljeni in jim morda ne bo tako veliko do tega, da bi se prehitevali, kot se je sam, ampak večji izzivi prinesejo pomembnejše zmage, tako so ga vendar učili, tako da se tu ni kaj dosti obotavljati, takšno je pač življenje, in samo šibki se zatekajo k lastnim težavam in opotekajo pod njihovo težo, kdor se poda strumno naprej, je kmalu ne bo več čutil, to pa ja že od nekdaj velja, in on, ravno on, je vendar tu že od nekdaj, nikoli mlad, vedno star … in kadar bremena vseeno premočno pritisnejo nanj, ko postane utrujen od vseh zavez, ki jih prinesejo vse te obveze, si kdaj pa kdaj v tišini svojih skrivališč le upa priznati, da si za vzor po novem ne jemlje več samo močnejših od sebe, ampak začne vse bolj zavidati tudi tistim, ki so svoj družbeni dolg že odplačali, ki so v življenju dočakali trenutek, v katerem se od njih več nič posebnega ne pričakuje, še najmanj to, da bodo v vseh situacijah ravnali zrelo in odgovorno, bili močnejši od tistih, ki so od njihove moči odvisni, ampak jim je spet dovoljeno samo biti, če se še spomnijo, kako je to šlo, če so to stanje sploh kdaj zares zaužili, kar se sam vse pogosteje sprašuje … ko njihova usta ne govorijo več drugim, ampak vse pogosteje zgolj sebi, vse pogosteje samo o sebi, samim sebi, govorijo si zgodbo, ki je prej niso imela kdaj in komu povedati, ko so njihova usta vse bolj obrnjena vase, ko niti ne govorijo več čisto zares, ko od sebe več ne dajejo pravega glasu in je nenadoma to vsem prav, ko pasje dneve preživljajo sami in si sami ližejo rane, le še svoje, ko jim je podarjeno biti nerazumevajoč, kot so bili, dokler niso o njih začeli pripovedovati junaških zgodb, ki so se jim cela svoja življenja trudili verjeti in z njihovo pomočjo premagovati dvom, dokler se jim je ta dvom še zdelo vredno premagovati, dokler so bili za to dovolj močni, če so to sploh kdaj zares bili … če sploh kdaj … če sploh zares bili.
