Še eno leto je naokoli. Še eno leto smo čakali, da vam za konec lahko postrežemo z vašim najljubšim vprašalnikom: kaj ljudje AirBeletrine počnemo? Katere filme gledamo in kakšno glasbo poslušamo? Kaj je zaznamovalo naše leto 2015? Če ste naše odgovore brali lani in predlani, veste, da ne smete pričakovati preveč. Morda nam gre celo vsako leto slabše. Pa nič ne de, važno, da se imamo radi in da smo zdravi.
Hvala, drage bralke in bralci, da ste bili še eno leto z nami. Da vas je vsak dan več. Brez vas ne bi obstajali! Srečno!
Ime in priimek: Manca G. Renko
Poklic: Zgodovinarka in urednica
Knjiga leta: Dobili smo slovenski prevod mojstrovine Middlemarch George Elliot (prevod Meta Osredkar, založba Miš) »Z novim človekom je mogoče začeti toliko stvari! – Celo postajati boljši človek.« Nismo še dobili slovenskega prevoda neapeljske tetralogije Elene Ferrante, ki se začne s krasnim romanom Genialna prijateljica (L’amica geniale, 2011). Bilo je leto prijateljstev, sploh ženskih. »Lila je skeptično zmignila z glavo. Skušala je razumeti, obe sva skušali razumeti, in razumevanje je bilo nekaj, kar sva oboževali početi.«
Film leta: Zlahka. Mladost (r. Paolo Sorrentino) »Praviš, da so čustva precenjena. A to je neumnost. Čustva so vse, kar imamo.«
Predstava leta: Jane Eyre (r. Sally Cookson) National Theatre, London. Mogoče najboljša predstava, kar sem jih videla v življenju. »It’s a girl!« – Zgodba o emancipaciji, o tem, da ljubezen lahko obstaja le med dvema enakovrednima človekoma.
Koncert/glasba leta: Moskva. Pada mrak, pomešan z neznanimi ledenimi padavinami. Izgubljena se sprašujem, če bom še kdaj našla pot, katero koli pot. Iz Burger Kinga zaslišim poznano glasbo. David Bowie, Where Are We Now. Postanem, stopim pod nadstrešek, prižgem cigareto (oprosti, mami, saj res ne kadim veliko!). Where are we now … Orosijo se mi oči. Pomislim, da je človek lahko povsod doma. As long as there’s me. As long as there’s you.
Razstava leta: Louise Bourgeois v moskovskem centru sodobne umetnosti Garage. Ni lahko biti ženska.
Spoznanje leta: Počakati moraš, da (skoraj) mine – in potem lahko rečeš, da je bilo to najboljše leto tvojega življenja.
Opis leta: Frendi in flirt. In ta soundtrack.
Ime in priimek: Aljoša Harlamov
Poklic Literarni kritik in urednik
Knjiga leta: Romane navadno berem z leto zamika. Od letošnjih knjig, ki sem jih prebral, pa sta se mi zdeli najboljši Konec.Znova Dina Bauka in Balkanalije Samire Kentrić.
Film leta: Priznam, da ne vem, če sem bil letos enkrat v kinu. Povsem zanemaril zaradi dela in odličnih serij. Grem pa zdaj gledat Star Warse, pa čakam Macbetha in novega Tarantina. Kar malček bedno.
Predstava leta: Še bedneje. Če sem že bil v gledališču, mi ni nič ostalo v spominu.
Koncert/glasba leta: Koncert leta nedvomno Repetitor (13. 3. v Kolnkišti). Eden naj koncertov, na katerem sem bil v svojem očitno zmerno dolgočasnem lajfu. Letošnjih albumov pa nisem dosti preposlušal, še najbolj mi je sedel Currents od Tame Impale.
Razstava leta: Da ne bom skuz fural samo svojih best frendov: Besede kot barve, barve kot besede na Dnevih poezije in vina, pregled vizualne poezije in drugih kosov, ki prepletajo likovno umetnost in literaturo.
Spoznanje leta: Premalo vsega dobrega.
Opis leta: Hvalabogu, da ga bo kmalu konec.
Ime in priimek: Matjaž Juren – Zaza
Poklic: Gastič v Berlinu
Knjiga leta: Razpet med Eleno Ferrante in njenimi Dnevi zavrženosti (prebral na priporočilo kolegic) ter knjigo selfijev Selfish Kim Kardashian (dokument časa).
Film leta: Mladost in Sicario. Samo še »style is the substance« varjanta. Omembo si zasluži še nova Vojna zvezd, ki me je presenetila z dejstvom, da je še slabša od prequel-ov. RIP.
Predstava leta: Praznično mesarjenje za obleke v skladiščni veleblagovnici Primark na Alexanderplatzu. Tokrat sem ves čas samo prestrašeno srepel, vendar je hitro padel sklep, da sem se dolžan naslednjič tudi sam srdito boriti za paket dvoervskih plastičnih gat, ki dišijo po solzah vietnamskih otrok. Skratka nič več odvečnega celofančka, samo še katarza osvobajajočega priznanja »potrošnik naj bo.«
Koncert/glasba leta: Slim Jesus – Drill time, Drake – Hotline Bling. Glede domačije pa moram z žalostjo v srcu priznati, da sem nad novim, težko pričakovanim singlom Mancheta in Raleta Jedan život rahlo razočaran. Ampak vseeno še vedno max podpiram. Fantje sam idemo.
Razstava leta: Letos sem bil vsled prekerne solidarnosti primoran oditi na par »indie« razstav. Razen video inštalacije Adrijana Praznika »One size fits all« (top) nisem znal iz zbirke teh, po pravilu arbitrarno sešitih vzorcev, kolažev, pikic in zvokov deducirati nobene še tako skope misli, kaj šele da bi se me kaj »dotaknilo«. Med ogledom sem začel razmišljati o tem, kako dobro je biti na internetu in ko sem čisto anksiozen odkorakal ven, sem v prostor skoraj vedno zašepetal »Pomagajte mi.«
Spoznanje leta: Še mal pa bomo mrtvi.
Opis leta: Več si na netu, več si na netu.
Ime in priimek: Katja Perat
Poklic: Če listek, ki so mi ga prvega aprila letos poslali z Ministrstva za kulturo RS ne laže, sem pesnica s polnim delovnim časom
Knjiga leta: Henrik Ibsen, Divja račka. Zadnja leta vsake toliko ponovno obiščem kakšnega klasika in skoraj vsakič z grozo pomislim – kaj pa če je bilo res vse, kar moramo razumeti o človeški naravi, napisano v devetnajstem stoletju?
Film leta: Vem, da skoraj nikoli ne nominiram filma z aktualno letnico, pa vendar: Nebeško kraljestvo. Vse, kar boste kadarkoli morali razumeti o medverskem dialogu. In Eva Green na vrhuncu svoje lepote.
Predstava leta: Zastave, mož, slepota Mareta Bulca v ljubljanski Drami. Ker je bila to ena redkih predstav preteklega leta, pri kateri si imel občutek, da gledaš nekaj, kar te kot človeka zadeva. In ker je Vitomil Zupan morda edini Slovenec, ki je znal kdaj napisati dostojen dialog.
Koncert/glasba leta: Na letošnji dan samostojnosti in enotnosti sem na poti skozi rdeče revirje na Kum v prijateljičinem avtu povsem nepričakovano naletela na biser: Zabranjeno pušenje Live in St. Louis. Imenitna plata za vse begunce, ekonomske migrante, gasterbajteje in vse druge, ki jim domovina ni zmogla zagotoviti sreče. Zna biti, da je to plata, ki jo bom v temnih nočeh še dosti poslušala. A tudi: odkar vem, da Misuri premore jugodiasporo, spim malo lažje.
Razstava leta: Holidays after the fall: Turizam u socializmu i nakon v reškem MMSU. Končno so začeli zgodoviniti našo mladost v Poreču, kot ji pritiče.
Spoznanje leta: Što manje znaš, to si manje nesretan.
Opis leta: Kot bi ga napisal Beckett. Velika pričakovanja, minimalni rezultati.
Ime in priimek: Ana Schnabl
Poklic: Oh, boy. Po poklicanosti sem pisateljica, za denar pa delam kot novinarka in kritičarka. Ne razumite me ne narobe, to je fino in izzivalno delo, ampak če bi bila omejitev nebo, bi živela kot Anais Nin, s to razliko, da bi telovadila vsak dan in ne bi pila alkohola. Sklepate lahko, da sem primerek samozaposlene v kulturi. Malo to, malo ono.
Knjiga leta: Oh, boy. Ne vem. A grem lahko po sezonah? Prva polovica leta je bila odmerjena novim branjem, ki se jih ne spomnim, sem pa še enkrat prebrala The Broom of the System Davida Fosterja Wallacea. »Most pretty girls have pretty ugly feet,« pravi na začetku. Avtor je tako poln ljubezni, da se včasih, ko sem osamljena, pač tolažim tudi z njegovo prozo.
Med pomladjo in poletjem sem prebrala tudi Dneve v zavrženosti, seveda v angleščini, ker nisem dovolj izobražena, da bi znala italijansko (sem pa, ponosno povem, zadeta od hašiša v gimnaziji italijanščino pisala pet). Skratka, krasno berilo, od resnice cvetoče.Pozno poletje in zgodnja jesen sta bila precejšen Mordor in se ničesar ne spomnim.
Potem pa nastopijo za tercialke najbolj ugodni meseci – oktober, november, december – in z njimi velika pošiljka knjig za preveč denarja. Zadnje tedne sem preživela z izjemnim romanom A Brief History of Seven Killings Marlona Jamesa. To delo je preprosto badass in seksi in porno in tako na tleh, da lahko zavohaš pljunke na pločniku in olje na cesti. Uf!
Film leta: Če je bila prejšnja kategorija preobširna, naj kompenziram tu. Ne gledam filmov, gledam kriminalne serije. Toda dobrih nekako ne najdem več. Za filme, daljše od 90 minut, preprosto nimam časa, raje berem.
Predstava leta: A Sequel for the Future, Willyja Pragerja in Sonje Pregrad. Zaradi inteligentnega humorja, ki ga na odrih ni mogoče pogosto srečati.
Koncert/glasba leta: Klip na Youtube z naslovom »The Church of Nobody (Episode #1)«, Willis Earl Beal. Kar se mene tiče, bi lahko vsi na svetu potihnili in mi nam on vsem samo še pel.
Razstava leta: Sodobnih galerijskih del in vizualne umetnosti pravzaprav ne razumem dobro, ravnam se po tem, ali mi zadeva kaj »naredi« ali ne. No, prijateljica me je v Amsterdamu zvlekla v Stedelijk, kjer je »razstavljal« Tino Seghal. Razstava Instead of allowing some thing to rise up to your face dancing bruce and dan and other things mi je bila kljub naslovu izjemno simpatična. V praznem galerijskem prostoru se ob steni in po tleh plazi, premika in pleše lepo oblečena plesalka. Na njenem gibanju je nekaj nežnega in spokojnega, kot da je zadeve časa sploh ne bi zanimale. Podoben učinek imajo name kosmate domače živali, ko spijo, toda videti spokojnega človeka, je vseeno večji dar.
Spoznanje leta: Če hočeš postati zares dober človek – torej, dober tudi do sebe in za sebe, ne samo do drugih in za druge, torej, ko te drugi gledajo in te občudujejo in ti vzklikajo in ti pritrjujejo in te potrjujejo, torej dober tudi tedaj, ko ni občinstva ali pa je občinstvu zate malo mar -, se boš nagarala kot prasica, med kurčevim garanjem pa te bodo ljudje zapuščali, prepričani, da si se jim izneverila, ker trobiš v njim neznani rog ali pa jih boš zapustila ti, ker boš ugotovila, da je carina, ki jo moraš položiti zato, da bi se lahko varno gibala v njihovem območju, preprosto previsoka. Če hočeš postati zares dober človek, se bo tvoje življenje spreminjalo neokusno hitro. Nastopili bodo dnevi, ko boš imela od razčustvovanosti in zmede povišano telesno temperaturo, mučili pa te bodo besi. Če hočeš postati zares dober človek, moraš iz besov znati vstati. In naposled brez njih tudi shoditi.
Opis leta: Umin ples na »Girl you’ll be a woman soon« v Pulp Fiction. Skupaj s krvavitvijo iz nosa, ja.
